kolumna / Matevž Krivic: Kaj pa preganjanje Romov na Kosovu?

S problemom Alija Berishe, Roma s Kosova, "izbrisanega" 1992 po sedmih letih življenja in dela v Mariboru in septembra letos vrnivšega se v Slovenijo po dvanajst letih izgnanskega življenja v Nemčiji, se intenzivno ukvarjam od srede julija, ko sva s posredovanjem njegovega v Mariboru živečega brata končno prišla v neposreden telefonski in pisemski kontakt - zadnje tri tedne, ko je bila kriza z njegovim statusom v Sloveniji in s trdovratnimi poskusi MNZ, da ga vrne nazaj v Nemčijo (od koder bi ga najbrž zelo hitro "vrnili" na Kosovo), na vrhuncu, pa skoraj nisem počel nič drugega kot to. No, le ena večja stvar me je vmes toliko "zmotila", da sem nanjo moral reagirati: Lorencijev poziv v Delu, naj se Drnovšek enako odločno kot v zunanjo politiko sedaj spusti še v notranjo politiko - pa sem zoper to v Delu objavil polemiko pod naslovom "Nerazumevanje ustavne vloge predsednika republike". In mi je Lorenci na to seveda odgovoril, moja replika pa naj bi bila objavljena v ponedeljek (ko izide tudi tale Mladina).

In kaj imata skupnega Ali Berisha in Drnovšek, da sem ju stlačil skupaj v uvodni odstavek te kolumne? Najprej ju seveda "druži" zloglasni izbris leta 1992: Berisha je ena od njegovih hudih žrtev, Drnovšek pa eden od najbolj odgovornih za to, da hude posledice tega "administrativnega zločina" Peterle-Bavčarjeve vlade še vse do danes ostajajo nepriznane in nepopravljene. Toda stična točka, res zelo rahla in komaj opazna, je morda še ena: da je Ali Berisha Rom s Kosova, Drnovšek pa se je, indirektno podprt pri tem od Lorencija (in delno celo od mene, čeprav s pomisleki prav glede Kosova), v eni od svojih nenavadnih zadnjih zunanjepolitičnih potez zelo odločno zavzel tudi za priznanje Kosova kot neodvisne države. Z nedvomno originalnimi idejami o tem, kako znotraj takega neodvisnega Kosova ohraniti srbsko suverenost nad srbskimi samostani v Peći, Dečanih, Gračanici itd. ter preživetje srbskega življa na Kosovu sploh - da bi pri tem kaj rekel tudi o usodi tamkajšnjih Romov, pa nisem slišal.

In ker sem v zadnjih tednih o individualnem problemu Alija Berishe in njegove družine pisal veliko in mnogim - od pomembnežev kot sta predsednika republik Nemčije in Slovenije preko obeh notranjih ministrstev, ambasad in sodišč do medijev - in najbrž še bom (trenutno pa moram iz pravno-taktičnih razlogov javno komentiranje zadeve spet zreducirati na minimum), sem se odločil, da tole kolumno izkoristim za predstavitev nekega širšega problema, ki mi je ob tem prišel pred oči, ki pa je v Sloveniji skoraj nepoznan. Gre za problem hudega preganjanja in hude eksistenčne ogroženosti Romov na Kosovu.

Nisem poznavalec ali celo strokovni raziskovalec tega problema. Povedal bom le, kar sem "mimogrede" zvedel ob ukvarjanju s problemom Alija Berishe. Ko sva julija začela pripravljati njegov jesenski prihod v Slovenijo, sem, priznam, idejo o vložitvi prošnje za azil v Sloveniji na začetku jemal zgolj kot posrečen "trik", kako legalno priti v Slovenijo - ko bi bil enkrat v njej, ga pa kot "izbrisanega" glede na odločbo Ustavnega sodišča, ki izrecno prepoveduje izgon "izbrisanih", od tu ne bi bilo več mogoče izgnati. Šele kasneje mi je postopoma postajalo vse bolj jasno, da z njegove strani to ni bilo mišljeno kot nikakršen trik, ampak kot življenjska nuja v kruti resničnosti.

Njegovega brata Rahima, ki je imel v Nemčiji žal slabšega odvetnika kot Ali, niso lepo vnaprej opozorili tako kot Alija, naj se sam vrne na Kosovo, če noče biti prisilno "vrnjen" tja - ne, policija je vso družino vrgla pokonci ob treh ponoči in jo v eni uri strpala na avion za Kosovo. To je bilo 12. julija letos - in od takrat naprej je Ali po telefonu redno dobival poročila "mariborskega" brata Rahmona, ki je bratovo družino na Kosovu z rednimi obiski finančno in drugače skušal obdržati pri življenju - poročila o tem, v kako obupnih razmerah životarijo in kako jim sovražno razpoloženo domače albansko prebivalstvo vsakodnevno (točneje: pod okriljem noči) streže po življenju, bornem imetju in varnosti. Kajti to je tam problem, zaradi katerega Romi utemeljeno prosijo za azil pred preganjanjem: niso preganjani direktno od oblasti, ampak od sovražno razpoloženega albanskega prebivalstva, še dodatno seveda od lokalne mafije in drugih kriminalnih elementov - o policijski in drugi zaščiti pred vsem tem pa lahko Romi tam samo sanjajo, v resnici je ni. Avgusta je potem med Rome v tem delu Nemčije prišla vest, da so enega od njih, ki si je status v Nemčiji že uredil in je bil na Kosovu samo na obisku, kriminalci tam ubili - policija ni našla nikogar. In kar je zvedel Ali od svojega brata, so drugi od svojih sorodnikov in znancev - take vesti se hitro širijo, zavladala je panika.

Slovenska filiala Amnesty International, s katero sem tu ves čas tesno sodeloval, me je najprej obveščala, da so te nevarne razmere za Rome na Kosovu znane tudi nemškim oblastem in da obstaja zaradi tega celo poseben sporazum med Nemčijo in UNMIK-om o nevračanju Romov na Kosovo. In potem nenadoma, da je ta sporazum prenehal veljati! Ali po volji Nemčije, ki ima svojih socialnih problemov čez glavo in se hoče znebiti vsaj kosovskih Romov, ki jim je bila Nemčija glavno pribežališče, ali morda tudi po volji UNMIK-a, ki mu najbrž tudi ni prijetno priznati, da mu ni uspelo zagotoviti temeljnih pogojev za varno življenje na Kosovu, samo ugibam - nisem imel ne časa ne možnosti raziskovati tudi to. Izgnali so Rahima, izganjajo druge - in Ali se je odločil zaprositi za azil v Sloveniji. Prvič, ker bi ga Slovenija kot nekoč nezakonito izbrisanega tako in tako morala sama sprejeti nazaj, in drugič, ker je Slovenija vendarle bliže Kosovu in se od tu, si je mislil Ali, vendarle bolje vidi in ve, kaj se na Kosovu v resnici dogaja.

No, ampak tu me je spet preveč zaneslo v Alijevo osebno zgodbo - vrnimo se nazaj na splošnejši teren. S podnaslovom "Kolateralne žrtve nasprotij med Albanci in Srbi na Kosovu" sem mislil na pojasnila, ki sem jih pri tem prebral, da se neprijazni odnos do Romov na Kosovu, kjer gre v temelju morda za "običajno" ksenofobijo do drugačnih, ponekod stopnjuje v sovraštvo tudi zaradi očitkov, da so med zadnjo vojno Romi za Srbe opravljali razna "umazana dela" in podobno, povratnike iz Nemčije preganjajo, naj se poberejo tja, od koder so prišli ("ko smo mi tu krvaveli in zmrzovali, ste se vi greli v Nemčiji" ipd.).

V dokumentih mednarodnih humanitarnih organizacij o razmerah na Kosovu pogosto zaslediš navedbe o tamkajšnjem preganjanju "Romov, Aškalijcev in Egipčanov". Ste že kdaj slišali za ta imena, za te etnične skupine? Jaz prej še nikoli. "Egipčani" naj bi bili najbrž posebna skupina (Romov?), ki so kdovekdaj prišli v tiste kraje iz Egipta, Aškalijci pa naj bi se od Romov razlikovali po tem, da govorijo samo albansko, romsko pa ne znajo. Žal si nisem dobro zapomnil, kateri od njih naj bi bili od domačega prebivalstva bolj ogroženi in zakaj: ali sem v naglici tiste dokumente prehitro preletel ali pa so bile navedbe v njih res protislovne - ali pa drugačne, kot so mi na moja radovedna vprašanja potem odgovarjali drugi prosilci za azil v ljubljanskem azilnem domu. Zadovoljil sem se tem, da so bolj ali manj preganjani vsi - potem sem pa prošnjo za azil za družino Berisha iz že pojasnjenih razlogov tako in tako moral umakniti in sem namesto teh etnografskih vozlov moral spet razvozlavati pravne.

Tudi če se bo Ali Berisha odslej lahko boril samo še za svoj status od zdavnaj zakonitega prebivalca Slovenije, ne azilanta, bi bilo dobro (zaradi drugih primerov), če bi Slovenci kaj vedeli tudi o preganjanju Romov na Kosovu, ne le o nasprotjih med Srbi in Albanci.