kolumna / Matevž Krivic: Navdušenje in ogorčenje nad Drnovškom

Z "navdušenjem in ogorčenjem" iz naslova ne mislim toliko na dosedanje politične in medijske reakcije na Drnovškove presenetljive eskapade, saj so se vse te reakcije v eno ali drugo smer izražale bolj previdno in rezervirano - kot se za naše običaje in naš "nacionalni" karakter pač spodobi. Ker jaz sam na tovrstno "spodobnost" ne dam kaj dosti, z naslovom te kolumne izražam predvsem svoj lastni odnos do Drnovškove "preobrazbe" in do njegovih vsekakor nenavadnih aktivnosti v zadnjem času.

Že njegove prve "solistične" zunanjepolitične pobude sem v bistvu podprl, le z "metodološko" pripombo, da bi jih moral dajati bolj v osebnem imenu, kot izkušen akter v mednarodnih odnosih, in poudarjati, da jih ne daje v imenu države, katere formalni "državni poglavar" je. Da bi kdaj doslej kaj podobnega počel, vsaj uspešno in v mednarodni skupnosti dobro sprejeto, katerikoli drugi "šef" parlamentarne republike ali monarhije, mi sicer ni znano - toda tudi v ustaljenem svetu diplomacije in mednarodnih odnosov se kdaj kaj spremeni, in zakaj ne bi tega vsaj poskusil tudi naš Drnovšek. Pri tem je imel in ima vse moje simpatije. Več o tem sem napisal že v dveh svojih člankih na mnenjski strani Dela in tu ne bom ponavljal.

A če sem na prejšnje njegove mednarodne pobude (razen na tisto o Kosovu) gledal samo s simpatijo, sem nad to zadnjo, o Darfurju, preprosto navdušen. Nad pobudo samo - in nad Drnovškom, da jo je dal. Kapo dol - pa čeprav se prav včeraj v Dnevniku kolumnist Crnkovič že "duhovito" obreguje ob to, da je Drnovšek "to razlagal sredi snežne idile mile mu Zaplane ... z volneno čepico s cofkom na glavi". So teme, kjer tovrstno cinično posmehovanje ni primerno, vsaj jaz na to tako gledam - in v tem primeru raje izražam občudovanje in polno podporo človeku, ki je zmogel preskočiti malomeščanske, diplomatske ali kakršnekoliže pomisleke, ko mu je vest rekla, da je v tej grozi nekaj treba storiti in da je on na položaju, kjer bi lahko nekaj vsaj poskusil. In je to storil. In sedaj naj se drugi nehajo sprenevedati in naj storijo, kar je treba - če seveda tudi njim njihova vest kaj veleva in če so na položajih, kjer bi to lahko storili.

Toda - kje je pa Drnovškova vest pri problemu izbrisanih? Gre za človeka, ki sicer ni bil zraven pri nastanku te tragedije, namreč tragedije za tisoče prizadetih in za ugled Slovenije kot pravne države (tu največjo odgovornost kot politiki nosijo Bavčar, Janša in Peterle kot ključni ljudje takratne vlade, kot odgovorni pravnik v MNZ pa mag. Slavko Debelak), pač pa prav na njegovih ramenih leži največja odgovornost za to, da je vlada to tragedijo deset let, vse do ustanovitve Društva izbrisanih februarja 2002, javnosti uspešno prikrivala in da je nato od februarja 1999 naprej, torej od ugotovitve ustavnega sodišča, da je bil izbris kljub nasprotnim trditvam Drnovškove vlade popolnoma nezakonit, vse do konca javnosti prikrivala te ugotovitve ustavnega sodišča in je tudi sodno zapovedano popravo storjenih nezakonitosti izvedla samo polovičarsko (če pri tej "kvantitativni" kvalifikaciji hudo pretiravam v njeno korist). Ko je Društvo izbrisanih nato že aprila 2003 vlado, ki se je temu do konca upirala, na ustavnem sodišču še enkrat porazilo prav v vseh spornih točkah, je nato Ropova vlada končno le spoznala, da bo odločbo US treba izvršiti, in je pokazala ta namen - toda istočasno je dopustila, da sta ji ta namen od znotraj minirala za zadevo neposredno odgovorni minister Bohinc in kasneje še predsednik parlamenta Pahor. Dva skrajna oportunista, ki jima je bilo važnejše ugajati ksenofobno razpoloženi opoziciji in večini javnega mnenja kakor spoštovati odločbo US in ravnati zakonito, čeprav sta maja 2003 (v trenutku slabosti?) oba izrecno obljubila komisarju SE za človekove pravice Gil Roblesu takojšnjo in popolno izvršitev odločbe US!

Da ne bi bilo moje opozorilo na čudna protislovja v Drnovškovem odzivanju na klice vesti krivično in enostransko, sem namenoma, čeprav le mimogrede, opozoril tudi na Bohinčev in Pahorjev skrajni oportunizem in na Ropovo začetniško omahovanje na tem področju. Toda vrnimo se k temi te kolumne, torej k zadnjim nenavadnim Drnovškovim ravnanjem. Kot so (vsaj zame) njegove zadnje zunanjepolitične pobude tako globoko etične, da sem zaradi tega pripravljen iskati vse možnosti znotraj polja ustavnopravne dopustnosti in celo na njegovem skrajnem robu, da bi lahko pomagal te njegove pobude tudi ustavnopravno opravičiti, pa v istem trenutku ne morem izraziti drugega kot skrajno ogorčenje nad njegovo zadnjo podporo Janševim poskusom, kako z "ustavnim zakonom" obiti in izigrati odločbo US o izbrisanih.

Ne gre samo za prezir nad trpljenjem in tragičnimi usodami, ki jih je nezakoniti in za Slovenijo sramotni izbris povzročil tisočem ljudi, pa jih Janša hoče z "ustavnim zakonom" sedaj še enkrat izigrati, ampak gre pri Drnovškovi podpori temu Janševemu sramotnemu poskusu tudi za zelo banalno bežanje pred lastno, osebno odgovornostjo. To je navsezadnje možno v nekem smislu primerjati celo s tem, ko nekdo nekoga do smrti povozi na cesti, potem pa pobegne. Samo da je slednje pogosto le nepremišljeno dejanje v trenutnem šoku, ki se ga storilec kasneje, prej ali slej, pokesa in morda tudi sam preda policiji - Drnovšek pa se štirinajst let po izbrisu (ki ga ni on zakrivil) in sedem let po prvi odločbi US (za katere neizvršitev pa je osebno odgovoren prav on) ni še prav ničesar pokesal in se še vedno spreneveda, da ne ve, za kaj pri tej zadevi sploh gre. In je sedaj zlorabil svoj položaj predsednika republike, ko je z njegovo avtoriteto javno podprl Janšev poskus, kako izigrati odločbo US, s čimer bi bila potem ustavnopravno "pokrita" (ali prikrita, odrinjena ad acta) tudi Drnovškova osebna odgovornost.

Da mu pri tem sekundira tudi veliki oportunist Pahor, ni nobeno presenečenje. Presenetilo me je samo, ko sem v današnjem Delu (tik pred oddajo te kolumne) prebral, kako ga v tem ciničnem oportunizmu ni več sram niti odkrito napisati, da njegovo stališče ni enako stališču stranke, katere predsednik je (pa zato ne bo odstopil - morda bi raje zamenjal člane te stranke, ki se z njim ne strinjajo?), in, kar štejem za višek cinizma; kako je napisal dobesedno, da je stranka odločila, "da bomo podprli rešitev, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in ustavnega sodišča, česar pa ta predlog vlade ne omogoča" - on pa k temu takoj doda: "Vseeno si želim, da bi do ustavnega zakona prišlo." Tak skrajni cinizem je pa v nekem smislu morda še bolj neetičen kot Drnovškovo bežanje pred lastno odgovornostjo: kaj Pahorju mar nezakonitosti in krivice, storjene tisočem ljudi, kaj mu mar tudi stališča lastne stranke, ki ji predseduje (pa njena stališča javno spodkopuje, namesto da bi se demokratično sprejetim stališčem podredil ali pa odstopil) - on hoče samo ugajati prevladujočemu delu javnega mnenja. Doklej še bo ta stranka vzdrževala na svojem čelu človeka, ki podpira stališča njenih političnih nasprotnikov, ne njena lastna?