Marko Zorko

 |  Mladina 12  | 

Prekleta kava

Človek iz predsobe

© Tomo Lavrič

"Zdaj sem mrtev."
(Smiljan Rozman: Nekdo)

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marko Zorko

 |  Mladina 12  | 

© Tomo Lavrič

"Zdaj sem mrtev."
(Smiljan Rozman: Nekdo)

"Sejem bil je živ.
I on je volil tam par volov."
(Ivan Rob: Mejnik)

"Jutri koljem. Stranke prosim, da se pravočasno postavijo v vrsto."
(Oznanilo na Splošnem mesarstvu Podtrebušar)

Slovenci nismo voajerji, mi smo špegavčki. Mi špegamo. Kaj pri sosedih kuhajo? Nekdaj je bila to velika skrivnost in je bilo skoraj nespodobno vprašanje. Po navadi je rekla kuharica, ah, danes imamo nekaj skromnega, nekaj bom na hitro skupaj vrgla, in potem je naštela jedilnik, ki ga imajo za praznike. Šlo je za svetovni pojav. Tako srečamo v Andersenu kraljično, ki se je zato, da je lahko gledala, kaj se pri sosedu kuha, s svinjskim pastirjem dol dajala - da je šlo samo za poljubčke, je za otroke. Druga skrivnost je bila, kaj je za zavesami, ali kot je rekla neka ženica, ko je opazovala, ko so prišleki na vasi sadili živo mejo. "Saj vem, zakaj sadite. Da mi ne bi videli, kako imate pri vas napravlen!" In najbolj izdajalski so bili pomladni dnevi, ko je bilo tako imenovano pomladansko čiščenje. Na dan so zvlekli poscane madrace z izdajalskimi madeži, luknjaste odeje in perje je frčalo iz obešenih pernic in oblaki prahu so se dvigovali iz nikoli do konca pretepenih tepihov. V kulturno dediščino je treba spraviti iztepač, kakor se piše, ali praker, kakor se govori, prej ko jih sesalec nemilo odvrže v pozabo, kot se je zgodilo tudi puhastim metlicam, s kateri se je prah enakomerno razdelil po prostoru.

Nikoli pa še nismo bili deležni tako obširnega pomladanskega čiščenja na političnem dvorišču. To ni samo za kuharice in vaške ženice, to je čas za nekrofilne užitkarje. Propadanje in razpadanje LDS pred našimi očmi je kot šola v naravi: O razkroju vrst. Prvič po letu 1990 gledamo, kako stranka sestopa z oblasti, in če bi tako nerodno sestopala Partija, ne bi imel Pahor danes kaj za v lonec dat. Stojimo pred izložbenim oknom predmestne mesarije, in kot tisti fantek iz pesmi Janeza Menarta opazujemo, kako gospodinje bašejo v cekarje in vsaka vzame kos telička in za nameček še kos srca. Nikoli še nisem tako v živo občutil, zakaj se reče "visoka živina". Primera ni prav nič banalna. Pri mešetarjenju s poslanci, "pogovori še tečejo, nismo še usklajeni, jutri bo znanega kaj več", nam kaže pravo podobo politične tržnice, kjer nenadoma ni več volilcev, ljudske volje in vsega tistega, kar se bahavo imenuje demokracija, so samo posamezni ljudje z imenom in rojstno letnico, s številko čevljev in kilažo. In s srcem seveda tudi.

V pomladansko oveneli LDS so se hitro uredili in začeli z resnim delom. Zbrali so se na mrhovišču. STA: "LDS za ponovno uvedbo medvedjih mrhovišč. Poslanec LDS Borut Sajovic je na današnji novinarski konferenci v Ljubljani dogodek v Cerknici označil za tragičnega, ob tem pa dodal, da je človeka treba postaviti na prvo mesto." Čeprav domnevamo, da s tem ni bilo mišljeno, da je treba postaviti človeka na prvo mesto na mrhovišče, pa je bila vendar preveč vabljiva iztočnica, da ne bi na neobjavljenem blogu O nesramnostih prebrali tele opombe: "Se pa zdi, da bi z največjim veseljem žrtvovali nekaj kljuset iz obora odstopljenih članov in zlasti članic, čeprav niso ne vem kakšne mrhe. Ampak za medvede bo dobro."

In medtem ko so se člani LDS srečali na mrhovišču, je "banda četverice" pirovala v Grand hotelu Union, kjer jim je novi šef priredil prisrčen sprejem, ki je mejil na navadno opolzkost. Drug drugemu so izrekli toliko nepotrebnih komplimentov, toliko šal so razdrli, toliko trepljajev in nasmehov podelili, da je kandirano sadje zardevalo od sramu in se spraševalo, kaj jim sploh še ostane. Pavliha je zbijal šale o tem, kako sta bila z Jurijem v Maroku na medenih tednih, in ga je vprašal, kje bi se poučil o socialni demokraciji, o svojem novem prepričanju, "22 centimetrov dolgem, v zeleno usnje vezanem in na robovih že nekoliko obrabljenem", pa mu pravi Juri, ves na hece, ti kar mene in Potrča poslušaj, pa bo prav. In še nekaj podobnih, da smo se do solz nasmejali, tako je bilo za zjokat. Gospa Bebler je dala vedeti, da se ni sama ponudila, ampak jo je Pahor povabil na ples, "zatorej le hitro roko mi podaj, glej, sonce zahaja, jenjuje že raj". Vse skupaj je bilo tako mehko in toplo, da so prihajale človeku na misel same take primere, ki niso za v spodobni časopis. Moja vzgoja - moj berufsverbotten.

(Mimogrede - v istih dneh je zboroval tudi Desus, in sicer v koprski pivnici. Če je kdo mislil, da bom zdaj napletel kakšno o Kopru kot o malem Muenchnu, ki redi svojega pop-firerja, se je seveda grdo zmotil. Takih insinuacij jaz ne ponujam, one se izkazujejo same.)

Tako je v teh dneh delala edino vlada, ki je po Primorskem demonstrirala svoj turbo politični folk program, v katerem se hvali s tistim, kar je že storila, in tistim, kar šele bo. Namreč, dobro je tisto, kar je bilo in kar bo, vmes pa je treba nekoliko potrpet. Kar se je Janezek naučil, to Janez zna! Novost je vsakokratni zaključek z vaško veselično fuzbal tekmo, kjer zbrane prispevke namenijo za invalide, najrajši imajo tiste na vozičkih. Meni se zmeraj zdi, da namesto žoge brcajo invalide. Če bi kdo posebej želel, lahko to obširno utemeljim. Za osnovo pa tole - če država z dobrodelnostjo pomaga invalidom, pomeni, da je biti invalid luksus.

Ampak zdaj je že očitno, da me današnje pisanje ne veseli kaj dosti in da bi moral napisati nekaj čisto drugega. Odkar sem prebral, da je umrl Smiljan Rozman, se mi vsake toliko mota po glavi, in dokler tega ne povem, ne bo bolje. Z njim me je pravzaprav povezoval samo neki bežni dogodek in pa tisto gimnazijsko navdušenje, ko sem kot eksistencialist v ustanavljanju padel na prvi stavek njegovega romana Nekdo: "Zdaj sem mrtev." Zdelo se je, da ni treba prebrati nič več, da je to začetek in konec in res je bil na koncu še zmeraj mrtev. Potem je šel še živ v pozabo. V poznih študentovskih letih nas je nekoč snel v bifeju na Špici in smo šli k njemu na kavo. Bil je Chubby in bila je Doca in Maži in Peco in še kdo. Rekel je, da bi nam rad prebral, kar je pravkar napisal, in da ga zanima, kaj misli o tem mlada generacija. Nas pa ni nič zanimalo, zvili smo nekaj smotk in za filter odtrgali prvo stran telefonskega imenika, češ, vsebina je važna, kaj oblika! Popili smo, kar je imel, za kavo se še zmenili nismo, potem smo se drenjali v predsobi in oblačili plašče, on pa je stal z raztrganim telefonskim imenikom v roki in ni bil ne jezen ne žalosten, samo majal je z glavo in mrmral, da tega ne razume. Ej, stari, seveda ne razumeš, to ti je drugi svet in mi smo iz tega sveta, ti pa stojiš v predsobi cenenega stanovanja v socialističnem bloku in ne razumeš! In kakor je bilo še kakšno bolj prijazno srečanje, se ob novici, da je umrl Smiljan Rozman, spomnim najprej na to. In nič si ne mislim, da je srce pravičen sodnik in da ne pozna malenkosti. Srce je šarlatan, ki nič ne pozdravi, in potem ostane tista prekleta skodelica kave, ki je ne popiješ do konca. Kako bi jo? Zdaj je mrtev.