Politična korektnost z velikim K

Politična korektnost je v slovenske domače loge priletela z negativnim predznakom: kot negativna praksa, ki so jo sprovocirali raznorazni borci in borke za pravice takšnih in drugačnih, številčnih ali družbenih manjšin in ostalih diskriminirancev. Velja za tipično ameriško pravno hiperregulirano in napihnjeno zahtevo po discipliniranju domnevne večine in njenih svoboščin, za nebodigatreba, ki popolnoma neutemeljeno posega na področje neposrednih odnosov med ljudmi, kakor se, prosto po B. Ježu, menda "svobodno" "oblikujejo v civilni družbi". Hkrati je skovala skrajno neprimerna, naporna jezikovna poimenovanja in skovanke za skupine ljudi in posameznike, ki se jih je do zdaj lahko mirno (tudi javno) psovalo.

Tako smo lahko v zvezi s politično korektnostjo slišali in brali predvsem, da ima za posledico, da denimo profesorji na ameriških univerzah sploh več ne smejo pošteno pogledati svojih študentk ne da bi bili v strahu za službe, da tajnice na delovnih mestih provocirajo šefe s kratkimi krilci, da bi jim izvabile neprimerno vedenje in jih potem "zašile", da je treba za črnce uporabljati in se trudoma naučiti izgovarjati čudno skovanko "afriški Američani" (tako kot pri nas denimo za Cigane čisto neprimerno ime Romi), da več ni mogoče javno pripovedovati dobrih štosov o seksu, ženskah, zamorcih. Predvsem zaradi prakse, ki je bila vpeljana v Severni Ameriki, zahodni Evropi, Skandinaviji in Avstraliji in se imenuje "afirmativna akcija", se tudi znižuje kvaliteta študijev, zdrava tekmovalnost in se ljudi promovira le zaradi njihove barve kože in spola, ne pa kvalitete, kar povzroča nove, prej neznane delitve in sovraštva... Skratka, prava groza in teror... Ne mislim trditi, da tudi tovrstnih učinkov politične korektnosti in afirmativne akcije ni bilo, vendar to ni moja tema. Drži, da pogosto ni imela dovolj neposrednih protidiskriminacijskih učinkov, še posebej ne tam, kjer je bila pravno preveč megleno ali hiperregulirana. Toda vprašanje je drugo: ali se z zahtevo po tem, da se skupine ljudi, ki so jih v različnih diskurzivnih in drugih vsakdanjih družbenih in političnih obravnavah v večini dosedanje človeške zgodovine diskriminirali, obravnava drugače kot doslej, torej kot enake ljudi z lastno voljo, mejami in razsodnostjo, res zgolj vsiljuje lažno moralo in povzroča vsesplošno hinavščino in pretvarjanje...

Vendar pri nas ni potreben noben strah... Potem ko nam je cyber komunist, marksist, pristni liberalec in ateistični kristjan Slavoj Žižek v nedavnem intervjuju s Crnkovičem razložil teorijo nerasizma oziroma prikazal, kaj je pristni nerasizem v odnosu do zamorcev, se kakšne podobne politične korektnosti v Sloveniji res več ne rabimo bati. Najbolje bo, da se vsi ravnamo tako kot v Kuzmanićevi knjigi opisani Delov M.S., ki je dosledno javno prakticiral tovrstni pristni nerasizem.

Moji najstniški šolski kolegi in prijatelji so - z redkimi izjemami - za oznako žensk (tudi svojih prvih punc) uporabljali besedo pička. (Toda tudi najbolj trdovratne izjeme so se sčasoma z dobrim treningom navadile na to, kar je od njih pričakovala skupina vrstnikov - moralna večina. Eden od njih še danes, pri štiridesetih in več, besedo trudoma izgovarja na nek čuden umeten način, s posebnim prisiljenim poudarkom, tako da se vsakič posebej vprašaš, kako to, da jo tako težko spravi iz ust). Oznaka je reproducirala spolno moč in hierarhijo in seveda dekletom tudi z največ imaginacije ni uspelo iznajti ekvivalentne verbalne oznake za mladega pripadnika nasprotnega spola. Edina pot je bilo subvertiranje poimenovanja v samopoimenovanje in od tod je potem lahko izvirala včasih šokantna kontramoč na ravni spolnega razmerja.

Pot subvertiranja skozi samoironizacijo pripisane identitete je sicer lahko uspešna praksa diskriminiranih, marginaliziranih skupin v smeri pridobivanja družbene kontramoči in v tem smislu tudi uspešna praksa ozaveščanja t.i. pičk, pedrov in zamorcev. Vendar samo takrat, kadar jo izberejo sami, pa tudi v tem primeru je popolnoma nemočna brez jasne spremljajoče jo politične zahteve po enaki obravnavi. Učinkovita praksa "politične korektnosti", ki je tu začasen "ukrep", ima učinke predvsem na ravni zapopadenja enakosti: ne gre toliko za tiste, od katerih se "korektnost" zahteva, temveč predvsem za ustvarjanje in sprejemanje lastnega političnega prostora tistih, ki zahtevajo korekten odnos zase. Gre za poseg v puščavo socialnega konformizma, ki reproducira rasizme, seksizme itd. in ki bi naj bi imel za posledico samoumevnost enakosti, ki je danes le v redkih oazah. Šele v tej poziciji se lahko zajebavamo na račun drug drugega in pridejo v poštev vici o "dolgih zamorskih kurcih" (pardon, penisih) in podobnem.V tem smislu bi lahko rekli, da je "politična koreknost" politična sposobnost nenehnega razsojanja o tem, kje obstaja intimna, privatna in javna meja med rasizmom in nerasizmom: kako majhna je ta sposobnost danes, nam kaže lahkotnost, s katero v zahodni Evropi desni ekstremisti prestavljajo en segment te meje daleč v nedefinirano, še veliko bolj pa rasizem, ki se je razpasel po domačijskih logih in čaršijah pred in po zadnjih vojnah v bivši Jugoslaviji. Prav zato je katastrofa, če "intelektualna prezenca" v okolju, kjer je enakost daleč od samoumevnosti (kjer so - prosto po B. Ježu - tajnice zato da dvigujejo libido), svojo medosebno, postkorektno privatno komunikacijo posploši in jo predstavi na javni ravni kot "pristno nerasistično pozicijo" nasproti menda hinavskim multikulturnim poslušalcem cigu-migu drugih godb.

Pa vendar, da ne bi mislili, da v Sloveniji ni politične korektnosti: obstajajo tri vrste. Prva je katoliško-cerkvena, ki vam na računalniškem ekranu rdeče podčrtuje besedo pička, druga je postkorektno-postpolitična žižkovsko-ježevska, ki bo po analogiji velevala, da bo tisti, ki bo hotel biti pristno neseksističen, neznano žensko na cesti prijel za rit in skupaj se bosta smejala ter postala prijatelja. In tretja, levoliberalno intelektualna, ki je šele taprava: ta se bo spričo avtoritete velikega guruja le hihitala, malce zavistno občudovala, sicer pa bo pridno molčala in razmišljala o Človeku z velikim K.