transnacional / Miha Zadnikar: Follow the Money

Reči bi lahko bile sila preproste: Glasbenik Ornette Coleman ima na koncertih višji honorar kakor glasbenik Anthony Braxton, ker je svobodnjak, slednjeomenjeni pa uživa profesuro na Wesleyanu in s tem premore zagotovljen reden dohodek. Uslužbenska oholost - predvsem oholost tistih iz državnih služb - je brezmejna: Zaposlenim v "slovenski kulturi" tako - podobno kakor jim ni moči razložiti, da je tekst enokovreden dizajnu - tudi ni moči razložiti, da bi morali imeti brezposelni in svobodnjaki precej višje honorarje od njih; ne razumejo pa vobče, da poleg teh in njih živijo in delajo tudi prostovoljske enote. Brezposelni, svobodni in prostovoljni bi morali imeti več pravic, zakaj na njih slonijo sporedi, posebnosti in včasih neverjetno življenjsko tveganje. Vzemimo za zgled pravkaršnji festival Liffe; kdo si lahko ogleda vse tiste filme? I, kdor je v državni službi; mirno jo zapusti in spričo zagotovljenega rednega dohodka cele dneve po mili volji gleda filme. Kot brezposeln, svobodnjak, prostovoljec kratko malo nimam časa za ogled filmskega festivala. Lahko vidim semtertja kak film, ne morem pa slediti festivalu, ker moram preživeti. In za preživetje moram kot tak iznajti druge tehnike, po katerih sledim "umetniški tvornosti" in sem, nekako, na tekočem. Morda se spretno prelevim v časnikarja, si izprosim akontacijo v tem ali onem uredništvu in si dvakrat letno privoščim festival na tujem, združen s plačanimi počitnicami, ker je to vendarle ceneje od preživljanja istega časa doma; morda si od prijateljice, ki v Bruslju vodi neodvisen kino, sposodim čez poletje petsto video kaset. In takšno. In podobno. In potem so še godbe, knjige, lepe umetnosti, štale, hard core ..., vsega je precej. Če že nimam spodobnega honorarja in sem vedno v izgubi, na slabem, ker mi zaradi življenjskega sloga in politične naravnanosti - pa kljub nekaterim sposobnostim in izkušnjam - nihče ne nudi "sinekure v kulturi", si tako, s takšno iznajdljivostjo in zmuzljivostjo vsaj naredim življenje pestro in zanimivo.

Naj zveni še tako deplasirano, ker leti na sostolpičarko iz Transnacionala, toda Uršula Cetinski je docela zgrešila bistvo. Delovanje "v kulturi" sproža predvsem socialno dimenzijo, zato je misel, po kateri "vodenje kulturnih institucij res ni mačji kašelj" zavajajoča, smrdljiva, nevarna. V istem spisu se namreč pojavi izjava, po kateri so neki osebi "zaupali direktorovanje". Zna biti, da sem že preodmaknjen od hierarhičnih teorij in praktik, toda kako je mogoče, da ti kdo zaupa direktorovanje v kulturi, kjer naj bi se reči napajale od spodaj, same po sebi, rasle od sveta idej in ga bolj ali manj okretno udejanjale v človeku prijetno bivanje, srečo in zadovoljstvo. V untergruntu vemo za resnico, po kateri delaš, ker hočeš, da ti je dobro, šele potem je dobro tudi drugim - ustvarjajo se male in večje dnevne sobe, v njih pa programi. To so pač klubi, če jih imenujem drugače. Močno dvomim, da kak Mitja Rotovnik deluje po tem principu. On bi lahko enako kakor v kulturi "deloval" tudi v vojski, pri policiji, v agroživilski industriji ali v železarni. Takšni ljudje so v kulturi zgolj po naključju oziroma, paradoksno, res so jim - vede - "zaupali", zato je Cetinskijeve prispevek zavajajoč, smrdljiv, nevaren: "Kako doseči motiviranost ljudi, ki ustvarjajo v kulturnih zavodih, je zapleten proces." To je navaden bulšit, to so korporacijska jajca, ki kulturo enačijo z vsem drugim balastom tega sveta. Zakaj bi morali dosegati kako posebno motiviranost, če te ni že "od prej"? Zakaj bi se kdo sploh šel kulturo, če ni motiviran? Zgled iz javnega zavoda na Slovenskem (s področja kulture): Direktor mi kot brezposelnemi proletarcu zagrozi, da ne prejmem honorarja, če v tem in tem roku ne oddam nekega nepomembnega poročila, že naslednji mesec pa honorarji vsemu kolektivu zamujajo štirinajst dni (plače svetim kravam in prašičem so kajpak izplačane v zakonitem roku); direktor pravi, da ni denarja. Njegova edina skrb je, kot vemo, da kolektivu in programu zagotovi denar; nič drugega pod soncem mu ni treba delati. Niti pomisli pa ne pri tem, da bi kaznoval sebe, odstopil ali storil kaj podobno kulturnega, ker je zajebal toliko ljudi. Njega nastavi ministrstvo, in boli ga kurec za vse, še najbolj za kulturo. Ne, on bo meni rekel, da sem nekulturen, ker ga tlačim v cajtenge in zraven še preklinjam. Pa kaj? Istočasno te fuka v glavo nacionalni radio in zatrdi, da bo ukinil oddaje honorarcev, čeprav je evidentno, da ga motijo vsebine. Istočasno zamujajo nakazila s treh drugih koncev. Takšno je nelagodje v kulturi, če koga sploh zanima. Verjetno ne.

Ni mi prav jasno, v katerem in kakšnem svetu živi "kultura", precej jasno pa mi postaja, zakaj se iz brezposelnega ali svobodnega pretvoriti v prostovoljca in delovati. Vprašanje je le, kaj bo potem, ko se izstavijo računi. Kaj bo rekla Andreja, ko dobi pošto z računom za 14.568.920.- tolarjev? Za vse tiste koncerte, ki jih ne podpira živ bog, oblikujejo pa srečen in zadovoljen krog ljudi. Dokler bom le mogel, bom prenašal kablovje in zvočnike, poiskal za glasbenika vse, od mehke droge do trde kurbe, dal brez pomisleka svoj keš za basveršterker ali biftek, če si ga kdo zaželi, vekslal potem sredstva z vseh mogočih koncev, da se zasebna luknja nekako zakrpa. Prepričan sem celo, da reči, ki jih omenjam, nimajo ničesar skupnega s kulturo. Pa z umetnostjo. Če sem iskren, niti s subkulturo ne. Tako bi kratko malo moralo biti. Pobude bi morale biti takšne, pa bi bili ljudje srečni in zadovoljni. Morda ne zapustim te države samo spričo tega, ker je krog mene kar nekaj ljudi, ki razmišljajo podobno. Z veseljem mi bojo pritrdili, da je bil članek Uršule Cetinski zavajajoč, smrdljiv, nevaren, tale pa kar poka od motivacije in je vesel, ker lahko kaj producira. Pa čeprav tisto ni "kultura" in je v nehehni zgubi. Kultura ... kultura je ... kultura je ... koko bi reku? ...