transnacional / Bogdan Lešnik: Minister za zdravstvo ubija

Pri nalepkah, ki na cigaretnih škatlicah črno na belem z velikimi črkami opozarjajo, da kajenje ubija, zmanjšuje spolno moč itn., nekatere moti njihova "neestetska" plat, češ da kazijo lično oblikovano škatlico. Vendar imamo lahko to, ravno narobe, za največji uspeh tega ukrepa - namreč, da ruši zapeljivo estetiko, s katero korporacije računajo na tržni učinek, in da hoče na grob, opazen način "povedati resnico", pokazati, kaj se skriva pod privlačno zunanjostjo. Pri tem se opira na estetski kontrast, ki bi ga lahko navdihnila NSK.

Tako oblika kakor namen teh nalepk izredno spominjata tudi na film Johna Carpenterja Živijo (They Live). Tam junak najde sončna očala, skozi katera vidi (v črno beli sliki), kaj nam vsakdanje potrošne dobrine v resnici sporočajo. Tako se mu namesto reklame za pralni prašek prikaže velik napis: "Kupi!", namesto novice v časopisu: "Ubogaj!" ipd.

Cigaretni zavojčki so nedvomno oblikovalski, da ne rečem kulturni dosežek, pa vendar ne gre za nič drugega kakor za obliko "snubljenja" potrošnikov: "Kupi!" Ministrova nalepka zmoti to "sporočilo" in pokaže, da je v resnici dosti manj prijazno, kakor bi sklepali iz njegove estetike.

Toda "Kajenje ubija" sodi med napovedi, ki lahko že s tem, da so formulirane, dosežejo to, kar napovedujejo. Učinek je v psihologiji dobro znan. Med najbolj zloglasnimi primeri je vsekakor tale: "Masturbacija je škodljiva." Taka trditev se lahko uresniči že zato, ker je izrečena. Če ji človek (navadno otrok) verjame, lahko razvije bolezensko stanje, zaradi katerega ne moremo reči, da je neresnična - vendar ga ne bi razvil, če nihče nikoli ne bi trdil, da je masturbacija škodljiva.

Tako deluje hipnotična sugestija. V nekem davnem eksperimentu so hipnotizirali na smrt obsojenega kaznjenca in mu sugerirali, da so mu odprli žile, pri čemer so mu oblivali zapestja s toplo vodo, in mož je dejansko umrl.

Hipnotična sugestija temelji na tem, da se ponavlja, da ima obliko "resnične trditve" in da je njen naslovnik v hipnotičnem transu, do katerega pripeljejo - prav sugestije. Vsaka, ki se prime, olajša sprejem naslednjih. A tako imenovana "hipnotična seansa" je le zgoščena, časovno omejena in navadno neškodljiva demonstracija tega, kaj lahko dosežejo usmerjene in dobro odmerjene sugestije. Vsakdanje življenje pa je polno sugestij - ponavljajočih se trditev, ki jih na videz "dokazuje izkušnja", tako kakor je kaznjencu v eksperimentu občutek, ki mu ga je dajala topla voda, "dokazoval", da mu teče kri. Da nismo tako rekoč neprestano v hipnotičnem transu, nam brani samo dvom. Najmanj dovzetni za sugestije so dvomljivci (izjema so tisti, ki dvomijo le vase).

Pri Carpenterju so vsakdanja medijska sporočila v resnici ukazi, s katerimi neka tuja bitja ohranjajo podrejenost in pasivnost ljudi. To ni zgled sugestije, ker ta skoraj nikoli nima oblike ukaza, temveč raje opiše tisto, kar hoče doseči. Hipnotizer ne ukaže: "Zaspite!" ali: "Zaprite oči!" Namesto tega reče, na primer: "Spi se vam," ali: "Oči se vam zapirajo." Sugestija ima obliko enostavne trditve o dejstvu. Tako kakor: "Kajenje ubija."

Napoved, da boste umrli, ker kadite (natančneje: ker pokadite veliko cigaret) ali ker (veliko) kadijo okoli vas drugi (čeprav so ti pri siceršnjem onesnaženju ozračja najbrž bolj grešni kozel kakor krivec), je lahko v številnih primerih pravilna. A prišteti jim je treba tudi primere, ki so posledica same te sugestije! Danes vemo dovolj o povezanosti psihičnih, družbenih in telesnih procesov, da vemo zlasti, kako malo vemo, o nečem pa se navadno strinjamo: povezanost je tesna, usodna in ne vedno očitna. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ni mogoče izključiti.

Med to kompleksno mrežo (možnih) učinkov in našo naslovno trditvijo, da minister za zdravstvo ubija, je resda precejšen preskok - a nič večji od tistega, ki ga je napravil minister, ko je razglasil, da ubija kajenje. Tudi on dramatizira. Če bi ga privili z logiko, bi nemara popustil. No prav, bi morda rekel, ne ubije vas kajenje, ubijejo vas njegove dolgoročne posledice, kar je v temelju eno in isto: onesnaženje pljuč, vnašanje velikih količin strupenih in (verjetno) rakotvornih substanc ipd. Toda pravi problem niso posledice, temveč vzroki kajenja, ki jih ministrovo sporočilo povsem zabriše. Ne ubija kajenje, recimo, mirovne pipe ameriških domorodcev, čeprav tudi onesnažuje pljuča in vsebuje bog ve katere substance. Njih je pobijal nekdo drug.

Če bi hoteli biti resnicoljubni, bi moralo na nalepkah za začetek pisati: "S kupovanjem cigaret podpirate tobačno industrijo." V nasprotju z opozorilom: "Kajenje ubija," ki se bo mogoče nekoč uresničilo (k temu pa mogoče prispeva tudi samo opozorilo), se naša trditev nikoli ne more uresničiti bolj, kakor se uresniči tedaj, ko kupite cigarete.

Poglavitni krivec za smrti, ki bi jih bilo mogoče preprečiti ("preventable death"), pa je slej ko prej država oziroma državna oblast - neposredno v vojnah ali pri dušenju uporov, posredno pa vselej, kadar ljudje umirajo zaradi razmer, ki jih vzpostavlja ali ne odpravlja. Zato bi bilo še veliko bolj primerno in dosledno, ko bi z opozorili opremili propagandna sporočila v predvolilnem boju: "Oblast lahko resno zmanjša vaše pravice," "Politika z drugimi sredstvi je vojna," "Boj za oblast se ne meni za žrtve," ali na kratko: "Oblast ubija."