:  Uršula Cetinski

Prekleti

Ostermeierjeva zgodba o človeku, najbolj krvoločni izmed vseh živali

Mladina 32  |  11. 8. 2005

Thomas Ostermeier, še vedno razmeroma mlad, 37-letni nemški gledališki režiser in intendant berlinskega gledališča Schaubuehne, ki ga je skupaj s koreografinjo Sasho Waltz prevzel v vodstvo pred šestimi leti, uživa mednarodni ugled, njegove kontroverzne režije pa so morda najbolj sprejete doma in v Franciji. Je vsakoletni gost festivala v Avignonu, ki se je lani vrtel ravno okoli njegove kreativnosti, letošnji program se je posvečal delu Belgijca Jana Fabra, prihodnje leto pa lahko pričakujemo fokus na ustvarjalnost Josefa Nadja, ki si je Francijo izbral za svoj drugi dom.

Ostermeierja smo na slovenskih odrih do sedaj okusili le enkrat, in sicer pred štirimi leti, ko se je predstavil z dramo Marka Ravenhilla Shopping & Fucking in doživel neobičajen sprejem. Uprizoritev v Sloveniji je še najbolj odmevala v rumenem tisku, saj je ugleden slovenski režiser kar med predstavo kričal "To je sranje!", potem pa so se mu v bran postavile mlade slovenske režiserske sile in v pismih bralcev Ostermeierjevo delo razglašale za "nateg leta". Strokovnih odmevov je bilo za čuda zelo malo, prave kritike so bile redke, še tisto, kar je izšlo, je bilo pretežno homofobno naravnano, češ da krut gejevski seks v gledališču nima kaj iskati. Zakaj takšen sprejem ravno med slovenskimi gledališkimi kreativci, mi še danes ni jasno. Morda strah pred možnostmi, ki jih še vedno odpira realistično gledališče, pa se močno razlikujejo od smernic, po katerih pluje slovenska repertoarna ponudba.

Podobne gledališke peripetije so v naših polikanih logih redkost, toda na svetovnih odrih jih je vsako leto kar nekaj. Na letošnjem plesnem festivalu v francoskem mestu Montpellier je občinstvo po dvajsetih minutah predstave Kammer Kammer Williama Forsytha začelo kričati "To ni ples!", tako da je koreograf kar prekinil izvedbo, pozval kričače, naj zapustijo dvorano, in potem začel od začetka za tiste, ki so bili voljni ostati. O podobno burnem doživljanju predstave mi je letos ravno v Avignonu pripovedovala Robyn Archer, ki je svoj festival v Melbournu odprla z inscenacijo Jana Fabra Jaz sem kri; kakšne pol ure po začetku je polovica gledalstva začela vzklikati "To ni umetnost!" in "Buu, buu!", polovica pa "Genialno! Mojstrovina!". Kaj hočeš, včasih se izkaže, da je mešanica med gledalstvom in gledališko stvaritvijo pravi dinamit, kar je neznansko zanimivo tako v kontekstu sociologije kot gledališke teorije, še posebno, če se tozadevne reči zgodijo gledališkim mojstrovinam.

Ostermeier se je letos v Avignonu predstavil z uprizoritvijo An'Šantis (Blasted/Prekleti), dramskega prvenca britanske dramatičarke Sarah Kane, ki je javnost izjemno iztiril že po krstni uprizoritvi leta 1995 v gledališču Royal Court. Dobršen del občinstva in strokovne javnosti je njeno dramo doživel kot totalno svinjarijo, pika na i pa je bil menda nastop umetniškega ravnatelja Stephena Daldryja, ki se je moral pred televizijskimi kamerami zagovarjati, zakaj se je odločil ravno za njen tekst, a je bilo med vrsticami menda čutiti, da besedila sploh še ni prebral.

Ostermeier lepo pokaže, da imajo Prekleti še vedno veliko moč. So pravzaprav na žalost vsak dan bolj aktualna drama. Odrska zgodba o hotelskem srečanju med novinarjem rumenega tiska, ki je na najboljši poti, da zaradi pretiranega pijančevanja in nebrzdanega kajenja konča kot onkološki primer, in mlado epileptično punco. Njuna "romanca" je mešanica seksa, pijančevanja, obupa, brezizhodnosti, potrtosti, praznine. In potem se v enem samem hipu oder "razpoči" - fascinantna scenska sprememba; soba se razkolje, prekrijejo jo ruševine. V sobo vdre terorist iz neke nedefinirane države in se še stokrat bolj kruto seksualno in kanibalistično izživlja nad novinarjem, kot se je ta še pred kratkim izživljal nad svojo partnerko. V samem dramskem besedilu je res nekaj verjetno močno pretiranih momentov, za katere se zdi, da realizem dogajanja usmerjajo na nevarna tla groteske (terorist novinarju izkoplje oči in jih požre, novinar zaužije meso mrtvega dojenčka ipd.), saj je gledališče medij, v katerem je težko prepričljivo uprizoriti nekatere momente, ki v drugih medijih, recimo na filmu, čisto dobro funkcionirajo. Toda kljub vsemu je Ostermeierjeva inscenacija izjemno močna in nepozabna krvoločna igra. Režija in dramaturgija tečeta kot po maslu, igralci so briljantni, natančni, brez kančka izumetničenosti, ki sicer tako pogosto ubija realistično igro.

Pred kratkim mi je koreograf Mark Tompkins zaupal, da se bo v svoji novi predstavi ukvarjal z animaličnostjo, z živaljo v človeku. "Tisto, kar je zame najbolj grozljivo, nikoli ni bila natura, ampak kultura," sem mu odvrnila. O naravi in živalstvu res ne vem prav dosti, toda prepričana sem, da človek kot kulturno oblikovano bitje v svoji sprijenosti močno prekaša tudi najbolj nevarne in krvoločne plenilce. V tem je njegovo prekletstvo, kot nam prepričljivo pokažeta Thomas Ostermeier in Sarah Kane. V bistvu Prekleti niso prav nič novega; zgodba našega vsakdanjika, na katero naletimo vsakič, ko odpremo časopis ali vključimo televizor. Ravno v gledališču pa je še toliko bolj šokantna, saj omogoča uvid v tragiko svoje esence.