:  Bogdan Lešnik

Pomembno in nepomembno

Ko ne veš, o čem pisati, piši o tem

Mladina 43  |  30. 10. 2005

Tedenski (kaj šele pogostejši) kolumnisti in kolumnistke so lahko samo profesionalci, ki se bolj ali manj ves čas ukvarjajo s temami, o katerih pišejo, oziroma narobe, profesionalci na katerih koli področjih lahko o tem pišejo tudi kolumne. Prvi navadno spremljajo tekočo politiko, ekonomijo, kulturo ipd. in jih najdemo v vseh časopisih. Velika podskupina, ki se ukvarja s škandali, družabnostjo ipd., ima zvečine svoje (rumene) medije, z izjemo črne kronike, ki jo najdemo tudi v resnih časopisih. Tipična tema drugih je znanost in jo navadno najdemo v bolj specializiranih publikacijah ali prilogah. Podskupino teh drugih, ki z znanstvenega stališča komentira aktualno dogajanje (najpogosteje politično ali ekonomsko, kolikor je mogoče to dvoje razlikovati), pa spet najdemo v elitnejših informativnih medijih.

Mesečni prispevki so, kar se tega tiče, udobnejši. Človek lahko dobro prežveči svojo temo in da od sebe vedno kaj dobrega. Oziroma, tako bi bilo, če bi se s tem ukvarjal ves mesec. Pa se ne, če ni profesionalec. Opravlja svoje delo in poleg tega vsake toliko "nekaj napiše". Kaj, navadno odloči trenutek. Zato to pisanje nima kontinuitete, ki jo opazimo pri kolumnistih in kolumnistkah s profesionalnim zaledjem. Je vsakokrat nekaj drugega. Vsaj kadar ni ponavljanje istega.

To ne pomeni, da ni o čem pisati. Vedno je dovolj pomembnih dogodkov; če niso pomembni sami po sebi, so pa zaradi vsebovane podrobnosti, vendar ukvarjanje s tem spet zahteva več časa, kakor ga neprofesionalni kolumnist (ali kolumnistka) utegne nameniti njihovi obravnavi. Zato se pogosto posveti temam, ki so pomembne vsaj s tega stališča, da burijo duhove dneva (ali tedna ali meseca), tako imenovanim "velikim" temam. Tistim, ki so "velike" v času, ko piše, kar je po navadi - ne glede na to, da ima ves mesec časa - zadnji hip pred rokom, ko je treba oddati tekst.

"Velikost" je zelo začasna lastnost tem. Kar je bilo pomembno včeraj, je danes pozabljeno in namesto tega vstopi nekaj drugega. Seveda stvari ne nehajo biti pomembne za prizadete, poide le javno zanimanje zanje. S stališča našega lastnega vsakdanjega življenja pa je pomembno tako rekoč vse, kar se nam dogaja. Toda kadar je vse pomembno, kadar nič ne izstopa, tudi nič ni pomembnejše od drugega, torej nič ni (posebej) pomembno. Takrat prevladajo druga merila. Če nimam povedati nič pomembnega, naj bo vsaj zabavno, si lahko rečem in se posvetim čemu banalnemu. V ne najslabšem primeru se zabavam vsaj sam.

Med najzabavnejšimi temami zadnjih dni je bil novi zakon o osebnih imenih. Pripravljavci so nam razkrili, da je bilo v Sloveniji kar nekaj preimenovanj, ki spomnijo na bistroumneža, o katerem je nekoč pisala Svetlana Makarovič; nesrečen zaradi svojega imena Anton Drek se je preimenoval ter postal Danton Drek. Novi primeri ne govorijo nujno o nezadovoljstvu z imenom, rešitve pa so podobne. Gospod je bil mogoče nezadovoljen s svojim videzom in se je preimenoval v Sharon Stone. Ljudje, ki so se preimenovali v Jezusa Kristusa, Psa Fida, Banko Slovenije in Republiko Slovenijo, so (bili) najbrž nezadovoljni s svojim statusom, čeprav je le Pes Fido to izrazil naravnost, drugi pa po ovinku, prek identifikacije s "pomembnimi osebami", fizičnimi ali pravnimi. Kdo, lepo prosim, ne bi hotel biti Banka Slovenije, pa da je enkrat za vselej preskrbljen (ali preskrbljena)?

Taka preimenovanja bodo prepovedali, je na TV izjavil neki uradnik, in sicer zato, da si ne bi kdo izbral imena Osama bin Laden. Zakaj bi bilo to sporno, ni pojasnil. Najbrž ga je skrbelo, ker bi ubogi norec tvegal, da ga ustrelijo za prvim vogalom. Mene bi dosti bolj skrbelo, da se ne bi Slovenci in Slovenke množično preimenovali v Janeza Janšo.

Kakor po navadi tudi ta tema ni zgolj zabavna in brez zveze z vsakdanjimi tegobami ljudi. Žal zvečine tegobami. Občutek, da smo nepomembni, naj bo izražen še tako bizarno, ni iz trte izvit. Če je kateri občutek upravičen, potem je to ta. Kar sem pisal, na primer, da se dogaja po cunamiju na Šrilanki, velja očitno tudi za katastrofe v New Orleansu in Kašmirju. Ljudje doživljajo pomoč kot počasno, skopo in diskriminativno; to jim dokazuje, da niso pomembni. Humanitarne organizacije lahko sicer naberejo veliko denarja, a le zato, ker si ljudje z donacijami perejo vest. Potem imajo dober občutek in s tem je stvar opravljena. Kaj se zgodi odtlej, ni več njihova stvar in raje niti ne vedo.

Pri katastrofah je nekako normalno, da tehtamo pomembnost ljudi s količino denarja, ki se nabere zanje. Toda katastrofe niso edine situacije, ko je tako. Zadnjič sem opazil na TV sliko dekleta, pod katero je pisalo: 25.000 SIT. To je bil reality show v polnem pomenu teh besed. Upam le, da je gdč. Petindvajset T. Sit zdaj zadovoljna s svojim statusom.

Kaj lahko zdaj sklepamo iz tega? Ob vseh pomembnih temah, ki me obkrožajo, sem izbral eno, ki zanesljivo ni najpomembnejša, je zgolj zabavna. Pa vendar se da tudi nanjo navezati oziroma iz nje izpeljati še kako resne, celo življenjsko pomembne teme. Torej problem ni v izbiri izhodiščne snovi za pisanje, temveč v tem, kaj z njo napravimo. Če je tako, potem tudi za kolumnistiko te vrste še ni vse izgubljeno.

Problem pa postaja nekaj drugega, namreč kontekst, v katerem kolumne izhajajo. To je seveda medijsko polje, ki je v procesu prisilne polarizacije. Kmalu boste slišali ime (slovenskega) časopisa in boste vedeli, kaj v njem piše. Že zdaj si lahko, ko preberete ime kolumnista (ali kolumnistke), kar dobro predstavljate, kako je kakšna tema obravnavana. Pisanje kolumen se spreminja v prepričevanje prepričanih; drugi jih itak ne bodo brali, če pa že, bodo vnaprej vedeli, da se ne strinjajo.