:  Bogdan Lešnik

"Vabimo vas k sodelovanju ..."

O koristih od pojavljanja v medijih

Mladina 3  |  19. 1. 2006

Od časa do časa me kakšen časopis ali tv "povabi k sodelovanju", navadno kot "strokovnjaka" za to ali ono. "Strokovnjaka" pišem v narekovajih zato, ker me vabijo tudi za teme, o katerih ne vem veliko; kaj pomeni "vabilo k sodelovanju", pa zahteva podrobnejšo obravnavo.

Najljubša so mi vabila te vrste: vabimo vas k sodelovanju pri tem in tem, ker pa ne vemo, kako ste s tem povezani, vas prosimo za več informacij.

Strokovnost je očitno zelo raztegljiva kategorija. No, v tem primeru me ne presojajo narobe; navsezadnje me sprašujejo o meni samem. Sam menda najbolje vem, kako sem s čim povezan. Sem strokovnjak za samega sebe. Morajo pa še videti, ali sem strokovnjak tudi za temo, h kateri sem povabljen. Z "vabilom k sodelovanju" mi naložijo ekspertizo o tem, zakaj naj me povabijo.

Vsi vemo, da se ni slabo pojavljati v medijih. Korist je dvojna; zveča se nam prepoznavnost in priložnost dobimo, da oznanimo svoja stališča. Oboje je koristno zlasti ljudem s političnimi ambicijami. Naj tu mimogrede dodam, da nimam tako dobrega mnenja o politiki kakor teoretiki, ki menijo, da je politika "upravljanje javnih zadev". Seveda je tudi to, a to zanjo ni ključno. Tudi mesto pri "upravljanju" si je treba priboriti in prav boj je tisto, kar zaznamuje politično delovanje. Politika v praksi ni nič več in nič manj kakor boj za oblast. Na katerem koli področju življenja in delovanja. Vsaj košček oblasti, torej.

Malo zaradi ambicioznosti strokovnjakov, malo pa zaradi lenobe medijev se pojavljajo vedno isti "strokovnjaki", se pravi, manjši krog ljudi, ki naj bi bili kompetentni za vse mogoče teme. Saj ne, da ljudje nismo zmožni govoriti o čemer koli - skoraj vsakdo ima kakšno mnenje o skoraj vsem -, vendar to še ni kompetentnost. Stvar je zlasti problematična tedaj, ko ljudje pod plaščem strokovnosti izražajo zasebna mnenja v obliki vrednostnih sodb. Pri tem ne gre za vprašanje, kaj ti "strokovnjaki" verjamejo. Eni verjamejo, drugi ne - to še ni razlog za spor. Nekateri morda še sami ne verjamejo, kar govorijo. Za politični učinek tudi to ni pomembno. Politično vprašanje je, komu ali čemu njihovo mnenje koristi ali škoduje.

Obstaja stranka, ki ji je objavljanje mnenj "strokovnjakov" vedno v korist. To so sami mediji. Časopisi polnijo z njimi stolpce, televizijske hiše minute programa, oboji pa s tem kažejo prizadevanje za "strokovnost". Ne poznam situacije, ko bi medijem škodovalo, da objavljajo mnenja "strokovnjakov", naj bodo še tako nepoučena, za lase privlečena ali kratko malo butasta. Če komu, potem bi lahko podpisana ali izrečena mnenja škodovala "strokovnjakom", svojim avtorjem. A tudi to ni ravno pogosto. Če "strokovnjak" misli tako, potem tako pač je.

Vendar si ne smemo delati iluzij, da je bilo mnenje, ki pride v javnost, tako tudi izrečeno (ali vsaj mišljeno). Vmes se lahko zaradi konteksta (drugih hkrati objavljenih mnenj, spremnega besedila itn.) močno spremeni. Včasih je tudi prirejena ali skrajšana. Pred kratkim sem že drugič dobil nekaj vprašanj o zadnjem televizijskem hitu, "resničnostnem šovu", ki sem se ga res nekoč dotaknil na tem mestu, a tako mimogrede, da to najbrž ni bil razlog za povabilo. Kakor koli, moj odgovor je bil splošen in se ni nanašal na konkretno oddajo, vendar je izpadlo, kakor da se, kratko malo zato, ker so izpustili edino točko, v kateri se je res nanašal nanjo, namreč priznanje, da oddaje sploh ne gledam. To se mi je zdel kar pomemben del odgovora - prav to sem hotel reči in tudi rekel. Njim pa se je to zdelo odveč; da kdo ne bi gledal nečesa, kar vsi gledajo, ni bilo v njihovem "konceptu".

To je živ dokaz za tisto, kar sem napisal prej - da imajo od objavljanja mnenj, pa naj bodo še tako nepoučena (in kdo je o tv oddaji bolj nepoučen kakor oni, ki je ni videl), vedno korist samo mediji; avtorji niso korektno citirani, bralci ne korektno obveščeni. Kaj pa pomeni, če rečem, da imajo korist "mediji"? Da jo imajo njihovi lastniki. Če je tako, potem naj plačajo. Dnevno beremo o velikih poslih, ki se sklepajo o medijih. Zakaj bi jim pri tem pomagali? Z novim zakonom o RTV je postala problematična tudi nacionalna, zdaj državna RTV hiša; vsaj država bi morala plačevati ljudem za delo, ki ga opravijo zanjo, ko se pojavijo na tv ekranu.

Izjema so meni samemu pomembne teme.

Že res, za tiste odgovore sem si vzel komaj kaj več kakor minuto. Koliko pa potrebujete, da pojasnite, da o nečem ne veste veliko? Toda to ni bil pravilen odgovor. Pravilen, torej objavljeni odgovor je vseboval misli, ki sem jih dodal o cirkusu, ki ga zganjajo zaradi te oddaje in me le še utrjujejo v prepričanju, da je ni treba videti. (Pred časom, ko so bile tovrstne oddaje še novost, sem videl nekaj tujih, pravzaprav le kakšno epizodo. Nočem reči, da stvar nima zanimivih potencialov, a to so šele potenciali.)

Mojo misel, da delajo reklamo za oddajo, so uporabili, da so napravili reklamo za oddajo in dodali svojemu prispevku nekaj vrstic. Oboje je merljivo v denarju. Ko sem prvič (še globoko v socializmu) govoril za neko tujo radijsko postajo, sem bil šokiran, kako dobro so plačali.

Ne bom jokal, če bodo zdaj rekli: prav, pa te ne bomo vabili. Ne bo jim hudega, saj imajo dovolj "strokovnjakov", ki so pripravljeni govoriti o čemer koli. Vsekakor lahko prej pričakujemo tak odgovor kakor to, da se bodo razmere uredile - da bodo tisti, ki uporabljajo tuje delo, tega tudi avtomatično in korektno plačali. Če se že gremo kapitalizem, kakor bi rekel prijatelj Marko. Res pa Marko pozablja, da tudi kapitalizem temelji na izkoriščanju tujega dela in da se to ne bo spremenilo samo od sebe zaradi nekakšnih načel. Dokler nas lahko izkoriščajo, nas tudi bodo.

Zvijača je preprosta; seveda nas k "sodelovanju" ne povabijo lastniki, temveč novinarji ali novinarke, ki so že sami izkoriščani. Z zavrnitvijo prizadenemo njih, ne lastnikov, in vzeli jo bodo osebno. To pa je pritisk, ki se mu je težko upreti.