pod črto / Jurij Gustinčič: Oblast, uredniki, jaz

Resnica je melanholično drugačna. Konzervativnih novinarjev je na svetu tako malo, da bi jih morali hraniti kot redke primerke. Velikanska večina novinarjev je - liberalcev. Seveda ne liberalcev v strankarskem smislu, temveč po naravi. Liberalen človek misli skeptično in novinar, ki je vsaj malo dober, mora misliti skeptično. Torej je liberalen.

Politike takšna smer moti, ker se liberalnemu novinarju ne da podtakniti česarkoli. Vedno vse preveri. Zato je v vseh večjih uredništvih, od časopisov do televizije, tako veliko liberalcev. Brez njih tudi konzervativni lastnik ne bi imel zaslužka na trgu.

Nekajkrat sem imel priložnost opozoriti tega ali onega politika, naj ne bije bitke z novinarji. V njegovo škodo bo. Politik lahko - ne, tudi bo jo - dobi to ali ono bitko. Vojne proti novinarjem pa nikoli. Politika bodo najbrž slavnostno, z govorancami, pospremili iz aktivnega življenja, novinarji pa bodo ostali. Če mu niso bili kos, ko je bil oblast, bodo to dosegli retroaktivno! Končna zmaga je skoraj vedno novinarska.

Politik želi vplivati na novinarje, pogosto celo pedagoško vljudno, včasih z najboljšimi nameni. Redkokdaj mu uspe. Iz moje obširne zakladnice doživljenega pod ne tako davnim komunizmom (koliko je to dejansko bil komunizem, je druga stvar) se najraje spominjam nekega glavnega urednika, ki ga je k časopisu poslala partija s položaja visokega sekretarja, da bi orazumil nagajive novinarje in da bi jih imel na trdni partijski uzdi. Da bi se držali ne samo partijskega programa - tega se ni nikoli držal niti partijski vrh -, temveč tudi vsakodnevnih navodil, ki so prihajala iz "centra". Glavnega urednika smo obdali z vso pozornostjo, pa tudi z jovialnim prijateljstvom. Skupaj smo pili kavo (to ni bila Slovenija, kjer tisti zgoraj najraje pijejo kavo le s sebi enakimi), se hecali in ... dobro pisali.

To mu je bilo vse bolj všeč. Postajal je ponosen, ko so kakšen prispevek pohvalili, ker je bil dobro napisan. Začel je braniti novinarje pred partijskimi organi. To seveda ni moglo trajati v nedogled. Na koncu so nam poslali novega glavnega urednika, od našega pa smo se sentimentalno poslovili. Igra se je začela znova.

Mimogrede, nikoli nisem bil niti navaden urednik, kaj šele glavni. Vedno sem bil v množici, ki je urednikom dovoljevala, da so zmagovali, jih natihoma menjala in z njimi delila njihove zmage.

Govorim predvsem o tiskanih medijih. Ali je s televizijo kaj drugače? Samo oblike boja so drugačne. Ker se pri nas pripravljajo globinske spremembe v vladanju televiziji, je pametno opozoriti na posebnosti bitke. Mogoče bodo prišli novi glavni in drugi uredniki, in že sedaj se vsi pripravljajo, vnaprej, da jih bodo ubogali. O, da, pripravljeni so ubogati in obdržati službo, še posebej če je samo honorarna. In potem bo po zmagovitih spremembah - o spremembah se govori, potem pa pozabi, kaj naj bi vsebovale - spet nastopil vsakdan.

Zadrega je v tem, da si je tehnologija izmislila nov način ugotavljanja uspešnosti vizualnega novinarstva - tisto krivuljo, ki vedno naslednji dan vsem, od oblasti do zadnjega novinarja, pokaže odstotek gledanosti. Če gledanost pada - pada pa zato, ker so novinarji bolj poslušali druge kot svoj instinkt -, kaj je storiti? Kdo bo odgovarjal, kdo bo kaznovan, kdo bo napredoval?

Napredovati bi morali tisti, ki mislijo s svojo glavo. Ki mislijo - liberalno. Začarani krog, ki ga oblast na začetku svoje vladavine ni opazila.

Seveda se zaveda, da mora animirati občinstvo. Da ga mora zabavati, če nič drugega. Vendar je zabava hudičeva zadeva, tudi skoznjo tečejo niti politike. Kako narediti, da bo zabava ostala tudi politično zanimiva, hkrati pa še naprej strogo podrejena oblasti?

Ko že omenjam zakladnico izkušenj z odnosi med oblastjo, uredniki in navadnimi novinarji, se najraje vrnem v najslavnejša leta programiranega samoupravljanja. Samoupravljanje je bilo vedno programirano. Reklo se je: treba je - pri časopisih, na televiziji - storiti vse, da bodo sredstva javnega obveščanja služila občinstvu, to pa pomeni, da mora tudi občinstvo sodelovati pri odločanju o programih in pri urejanju. Tako sem doživel sestanke "kolektiva", na katerih so tudi čistilke soodločale, kdo bo naslednji stalni dopisnik iz Pariza. Čistilke, sploh vse ženske, so bile za kolega, ki je bil nedvomno najlepši moški v kolektivu. Izbrale so njega. K sreči ga je izbrala tudi oblast. Oblast in občinstvo sta se razumela.

Ampak na to se ne bi preveč zanašal, četudi bi sedaj imeli eno politično stranko z vodjem, za katerega bojda glasujejo ženske, ker se jim zdi čeden. Idila ne more trajati zelo dolgo. Če omenjena oseba ne bo zadosti nadarjena - spet govorim o televiziji -, bo odstotek gledanosti neizprosno padal. In začela se bo serija sestankov in konferenc, na katerih se bo v nedogled razpravljalo, kaj je treba storiti.

Našli se bodo vsi mogoči izhodi, da bi se izognili enemu in edinemu varnemu: dovoliti novinarjem, da delajo po svojem notranjem občutku.

Zadnjič sem slišal tudi nasvet, za katerega se zdi, da ni čisto v zvezi z glavnim vprašanjem. Ne gre za to, pravi nasvet, kakšna je politična drža, temveč za to, da se je treba potruditi, da bo politike čim manj. Današnje občinstvo ne mara preveč politike.

Oblasti bi to moralo ustrezati: panem et circenses. Ampak - ali je sploh res, da nove generacije ne marajo politike?

Moramo se vprašati, kaj je danes politika. Samo diplomatska srečanja in seje vlade, pa še kakšna razprava z opozicijo, če obstaja? Ali sto stvari, ki jih po navadi tlačimo v druge sfere? Pred kratkim smo slišali, da v Britaniji ne bi smeli dati državljanstva nekomu (Azijcu, Afričanu), ki sploh ni slišal za Manchester United. Je potem ta slavni nogometni klub športna ali politična tema?

Pred politiko, se mi zdi, nam ni pomoči. Tako kot tudi pred novinarji in njihovo značilnostjo, da so nagnjeni k liberalnemu gledanju na svet, ne.