Za šprinterje

Run Motherfucker Run

Jaša Kramaršič Kacin | Mladina 12 | 25. 3. 2005

Zaključni šprint

Ker od Yeasta ni bilo zaželenega flasha, je bilo upanje uprto v instalacijo, s katero je galerija Kapelica, rekorderka sezone v osvajanju zapuščenih knjigarn, osvojila bivšo DZS na Šubičevi. Marnix De Nijs je potrkal na vest in radovednost ljubiteljev umetnosti in jih, kondicijsko pripravljene ali praviloma ne, zvabil na tekoči trak, ki sorazmerno z vložkom proži na gigantsko platno projicirane posnetke ponoči izumrlih, negostoljubnih rotterdamskih ulic, parkov, industrijskih kompleksov ter primerno gotske zvočne efekte.

Sorazmerno z vložkom? Naj rečemo le, da bi se po igrici za človeške hrčke, v kateri lahko s premikanjem levo desno po traku izbiraš med kilometri tras, kolikor toliko lahkotno in ob spremljavi takrat zares bombastičnega zvoka in video vorteksov, gibal le izurjen šprinter ali vsaj rekreativec. In, da kruti instalaciji, še humani v primerjavi s fitness prijemi, ki potekajo brez slike ali izvenmišičnega motiva, manjka dodaten bonus ali korenček. Bo držalo, v redakciji Rodea se nagibamo k konformnejšim širitvam zaznave, kot so posledice mišičnega dela, in bi nas na Nijsov tekoči trak zvabili le na kolesu in z dobermanom za petami. Morda pa se utegnejo na velelnik Run Motherfucker Run odzvati v Maksiju nakupujoči metroseksualci in obsedenci z zdravjem?