- Zadnja številka
- Kolumne
- Intervju
- Izjave
- Rolanje
- Konzum
- Foto
- Napovednik
- Trgovina
- Naslovnice
- Diareja
- Ilustracija
- Proglas
- Pesmica
- Mladinamit
- Pisma bralcev
-
Thomas Pynchon: Izklic številke 49
Prevod Jure Potokar, spremna beseda Nikolai Jeffs, Modrijan, Ljubljana 2011, 182 str., 21,60 €
+ + + +
Matej Bogataj | Mladina 21 | 25. 5. 2012
Znamke, nakar še Oedipa
Pynchon je gotovo slaven tudi zato, ker se je dosledno izogibal publiciteti; prišel, zažarel, na isti način tudi izginil. V Mavrici težnosti se ukvarja s skrivnostnim nemškim raketnim superorožjem V2 in teorijo zarote, njegova Oedipa, poimenovana verjetno zaradi nujnosti rešitve sfingine uganke, pa je postavljena pred veliko preizkušnjo. Kot izvršitelj oporoke svojega bivšega in slabo poznanega premožnega ljubimca se poda, že prej malo halucinantna, kar bi njen psihiater najraje zdravil z LSD-jem, na pot v neznano. V
-
Marcel Štefančič, jr.: Teror zgodovine
UMco, Ljubljana 2012, 19,90 €
+ + + + +
Bernard Nežmah | Mladina 21 | 25. 5. 2012
O tem, kako je Laibach na začetku osemdesetih premaknil nacijo, partijo in filozofijo.
Bralec, ki avtorja prepozna že po voluminoznosti, bo tokrat presenečen. Od 159 strani knjige je zavzel Štefančičev tekst le asketskih 55 strani, medtem ko glavnino tvorijo fotografije in plakati skupine Laibach. Je torej v tem neenakem boju avtorjev tekst le spremljava k podobam?
-
Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba
Prevod Uršula Rebek, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 358 str., 29,95 €
+ + + +
Matej Bogataj | Mladina 20 | 18. 5. 2012
Propad imperija
Absurdistan, prejšnji roman potomca ruskih judovskih emigrantov, je problematiziral razpad Sovjetske zveze, ki ga je gledal iz ameriške perspektive. Pred dvema letoma spisana Ljubezenska zgodba se dogaja med Italijo, tam se začne in konča, in New Yorkom, kjer poteka nič manj kot zaton Zahoda.
Zaradi neuspešnega ameriškega posredovanja v Venezueli, zaradi nespametnih potez edine preostale in precej totalitarne Dvostrankarske stranke, zaradi prezadolženosti in etničnih nemirov, protestov vojnih veteranov, zaradi mobilizacije Narodne garde, ki počasi prehaja v roke zasebnih služb, zaradi šibkosti dolarja v primerjavi z juanom in ukorov najmočnejšega moža sveta, guvernerja Kitajske narodne banke, ZD razpadajo. Nič združene, samo še države in enklave in mestne četrti, streljanje na demonstrante po parkih, kjer so se utaborili, deložacija migrantov in vseh z nizkim indeksom kreditne sposobnosti, to je svet, v kakršnega je postavljena Ljubezenska zgodba. Nič naključnega, da je on potomec ruskih Judov, ona pa Korejka, da so njuni pobegnili iz ravno takšnih negotovih razmer in se potem tudi razmeroma dobro znajdejo.
Gary Shteyngart
In da je med njima nepremostljiva razlika; on bere knjige, čeprav večini ljudi smrdijo in so raje priključeni na äppäräte, nekakšno mešanico vsega, kar poznamo danes iz arzenala ekstatične komunikacije plus nove funkcije, rangiranje, podatki o pritisku in holesterolu in podobnem, premoženjsko stanje, sploh vse. Ona je priključena na omrežja in velik poznavalec blagovnih znamk, zdrave prehrane in instantnih življenjskih napotkov, pismena po vrsticah in v prostih stavkih, vsajena v vizualno kulturo. Tudi zato ne gre. Je pa bolj kot spolni nesporazum pomembno ozračje, v katerega ga Shteyngard postavlja; družba nedoločljive, vendar bližnje prihodnosti, z zaostrenimi tendencami te; želja po nesmrtnosti, imperativ pomlajevanja, kratice, brendi, kitajske založbe na ameriških tleh, dražljivo in obsceno kazanje vsega, kar detabuizira in skoraj ubije erotiko, to so poteze zadnjih dni nekega sistema in imperija. Shteyngart ga pokoplje v dimu, prahu, krvi in pepelu, čeprav pisanje ni samo črna utopija, temveč svojevrstna karikatura resničnosti, katere preglednost nam zaradi pomnoženosti podob uhaja. Ker je pri tem, kljub naslovu, ponekod duhovit, in ker verjame v knjigo, literaturo, zapis, se nam zdi kar dober promotor lastnega početja in skoraj vizionar. Upamo, da ne bo izrazov in poimenovanj in neologizmov iz Zgodbe, ki so mišljeni svarilno, trg zbanaliziral in vkorporiral, kot se je to zgodilo z nekaterimi svarilnimi iz romana 1984, recimo z Velikim bratom.
-
Adam Michnik: Iskanje izgubljenega smisla
Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2012, 24,90 €
+ + + +
Bernard Nežmah | Mladina 20 | 18. 5. 2012
Avtorjevo stališče je vnaprej kredibilno: disident, ki je bil od časov Gomulke sam žrtev režima, v dobi demokracije nasprotuje lustriranjem tako partijskih mogotcev, kot ovaduhov in oporečnikov s črnimi pikami izdajstva. Toda vseeno – zakaj?
Michnik sega po argumente v zgodovino vse do Mickiewicza, ki je pisal drame, v katerih so našli navdih poljski vstajniki proti ruskemu carju, medtem ko se on ni pridružil vstaji - raje je zapeljeval ruske aristokratinje po južni Italiji. Človek je v sebi razcepljeno bitje, od vsakogar zahtevati, da je absolutni heroj, bi bil jakobinski teror. Od tod premišljuje o vprašanju rezistence, ki so jo vršili tisti, ki niso emigrirali.
Gre torej za modus, ko sprejemaš diktaturo, a hkrati iščeš oblike upora. Si zato že kolaborant? Najmočnejši ugovor sodobnim lustratorjem izhaja iz uporabe arhivov tajne policije. Kako lahko zapiske ovaduhov jemljemo za apriorno resnico v prostodušni naivnosti, da je vse res, kar so zabeležili? Do tod zelo konsistentno, vendar pa Michnik ne ostaja le pri odporu do institucionalnega lustriranja, ampak pod pojmom lustracija zajame tudi kritično zgodovinsko pisanje o starih partijskih oblastnikih. Do njih zavzame dobrohotno krščansko držo, da so ravnali v strahu, da bi razmah demokracije 1981 lahko prinesel tragično sovjetsko intervencijo kot na Madžarskem 1956. Njegova implikacija je radikalna, zakaj postavlja, da je nemogoče vrednotiti preteklost. Zgodovinar po izobrazbi tako zagovarja smrt zgodovine. Absurd, pa vendar: ali je tudi v tem nekaj racia? Seveda, ne gre za absolutno odpravo uporabe zgodovinskih primerjav in kritik, pač pa lova na čarovnice, ki za objekt vzame eno samo persono, ki jo na en mah v vsej njeni celoti ožigosa in postavi zunaj družbe spodobnih.
-
Kornelija Benyovsky Šoštarić: Zeleni kvadrat
Ebesede, Ljubljana 2012, 29,90 €
+ + + + +
Bernard Nežmah | Mladina 19 | 11. 5. 2012
Vrtiček kot izziv za meščane.
Vladajoči predstava vrtičkarja je čemerno in zaplankano bitje, ki se muči z motiko v roki, namesto da bi znal užiti lepote modernega življenja. Toda potem se pojavi Mme Benyovsky, vilinska dama z zagrebških ulic, ki skozi reportaže in knjige razkriva svoj nepojmljivi užitek.
Catherine Deneuve je nekoč vzela sapo moški publiki, ko je kot srečno poročena aristokratka našla svojo bit v »Lepotici dneva«, ki preživlja dopoldneve kot prodajalka ljubezni v bordelih. A Mme B se ne spremeni v popoldansko vrtičkarico, še eno izmed tisočih, ki se preda kmečkemu delu.
Delo spremeni v misel, ki išče zakone narave. In se potem spremeni v demiurga, ki ustvarja svoj zemeljski raj na 200 kv. metrih. Vrtička ne razume kot tovarne, katere smisel je stremljenje k večjemu donosu, ampak kot igro spoznavanja. Gosenice, ki bi se gostile z njeno blitvo, odvrne z zasajenim dalmatinskim bolhačem, ki je škodljivcem tako odvraten, da se poberejo drugam. Skratka, vrt ni muka in ne boj, ampak opazovanje, poskusi in ustvarjanje. Ura v vrtičku je tudi ura pogleda, ki se pase na barvah cvetov, sledi lovu pikapolonic na uši, se čudi osvajalnim korakom malin in buč, ki se povzpnejo na lesene plotove. Svet vrtnarjenja je hkrati azil, v katerem se uči bivati brez mega in mini marketov. V vseh smislih, namesto tekanja po semenarnah pusti rastline, da gredo v cvet in si pripravi seme za naslednje leto. A tudi fizično delo ne jemlje kot nadlogo, marveč kot priložnost, da pretegne svoje ude.
In plačilo? Poleg osebnega paradiža so to prvinski okusi in plodovi prosti pesticidov. Nekaj, kar praktično ni na prodaj.
Vrtnarjenje kot filozofija bivanja.
-
William Wall: Taka je dežela
Prevod Jure Potokar, založba Didakta (zbirka Gostosevci), Radovljica 2010, 240 str., 19,99 €
+ + + +
Matej Bogataj | Mladina 19 | 11. 5. 2012
Kri, gostejša od vode
Wallovo pisanje o irski urbani kriminaliteti ima močan podeželski antipod; velik del prevedene sodobne irske literature je skoraj tradicionalno popisovanje podeželja in vseh jeb, ki grejo zraven, zdaj pa je optika obrnjena.
Poba, ki se zaplete z nekaj frendi v različne kriminalne zadeve – če drugega ne, so pa vse dneve in leta čisto zadeti, od tablet do kakšnih bolj luksuznih stvari, kadar imajo ravno denar –, se, potem ko mu stolčejo noge z mizarskim kladivom, umakne na podeželje. K prvemu protestantu, ki ga spozna. Začne se zanimati za dizle in potem še za marinizirane variante, zato kar naenkrat silna ljubezen do morja in do bark, se očisti in skoraj edini iz generacije preživi; druge pospravijo hepatitis, divje vožnje, navlečenost že na kaj, zmanjšana odpornost pa nož in pištola in takšne zadeve. Preživi, čeprav je njegov ton žalosten in potolčen, biti na čelu tropa postrušnikov, za vodjo pa nobenega več, to ni ravno zmagovalska pozicija.
William Wall
Ne moremo točno določiti časa, slutimo pa tisto, kar se je pri nas dogajalo v tranziciji, ko so ljudem s stanovanji in z luksuzom, do katerega so kar naenkrat lahko prišli, prišli pa so pretežno nepošteno, morali zraven ugodja in blagovnih znamk priskrbeti še identiteto. Jim povedati, da stanujejo v rajih in gajih in so nove soseske tako tudi poimenovali. Na drugi strani ostajajo večni neprilagojenci, tudi ljudje s kartotekami in preteklostjo, ki se jim vedno znova vrača, ki jim različne socialne službe in policija niti pod razno ne zaupajo, ki kljub trudu in dobrim namenom polzijo proti dnu. Wall razmere popiše skozi oči in tudi dikcijo bivšega navlečenca, v retrospektivi, potem pa za nazaj analizira, ne da bi njegov pripovedovalec verjel, da je lahko kaj drugače, vsaj boljše ne. To je radikalen obračun z brezsmiselnostjo sveta, skoraj boj med dobrim in zlom, ki je zdaj položeno že kar v kri, v obliki sorodstva, spisan v dovolj zabrisanem jeziku nekoga, ki pravzaprav ne vidi kontinuitete, ki se mu je recepcija sveta pod vplivom mamil tako zelo izostrila, da zaradi detajlov in flešev ne vidi več celote. Isto v dialogih; škrti, zajebani, nikoli ne vemo, oni pa tudi ne v celoti, o čem se čisto zares pogovarjajo, potem pa pogled na predmete, na grimase, blazno premolkov in zastranitev, spisano ostro, z veliko premolki, sugestivno. Tudi precej kruto do obojih, tistih, ki zmagujejo, in do večnih poražencev; pravzaprav so skoraj na istem, kot kakšna amorfna jata meduz – to je ena od metafor –, ki jih nekam nosi brez njihove volje. Pri čemer Wall dodaja, da imajo meduze na obrobju več hrane, v središču pa so bolj zdruznjene in zadušene z drugimi iz jate. Drzna, brezkompromisna pisava, vredna velikih irskih jezikovnih inovatorjev.
-
Marie NDiaye: Tri močne ženske
Prevod Suzana Koncut, Modrijan (Bralec), Ljubljana 2011, 268 str., 14,90 €
+ + + +
Matej Bogataj | Mladina 17 | 26. 4. 2012
Med tu in tam
Kolikor so tri gosto izpisane prozne epizode iz Treh močnih žensk res zlepljene v roman, so bolj zaradi kroženja in zrcaljenja nekaterih pojavljajočih se motivov, imen vasi, iz katerih prihajajo protagonisti ali pa so tam s turizmom zaslužili in pognali premoženje njihovi predniki, zaradi skrivnostne in nadrealne navzočnosti ptičev, zlovešče navzočnosti, ki daje vedeti, da je v nosilcih zgodb nekaj presežnega, njim nerazumljivega, iracionalnega, skoraj kot usoda, ki jim je nikakor ne uspe v celoti zagrabiti in vzeti v roke.
Kot že v romanu NDiayeve Rosie Carpe, v katerem noseča naslovna junakinja ne ve, kdo je oče pričakovanega otroka, išče po kolonijah brata delinkventa Lazareja, ki je res, kot bi bil vstal od mrtvih, so tudi protagonisti njenih zgodb iz Treh močnih žensk rahlo izgubljeni. Nerazložljivi goni in instinkti jih preganjajo sem ter tja in obsedajo, zraven nanje pritiskajo družinska zgodovina, umori, zapuščenost, odsotnost ljubezni, to je svet ostrih robov, do prihajajočih generacij okruten ali vsaj brezbrižen. Še bolj osrednje like zaznamuje deteritorializacija, neumeščenost; prehajajo med Francijo in kolonijami, vedno iz slabega na slabše, kar eni še razumejo kot obet boljšega življenja, drugi že prepoznavajo kot klico pogube in vzrok za svoj nezadovoljivi položaj. To je proza o nesporazumih ob multikulturnosti in o migrantih, večinoma obarvanih ali iz mešanih zakonov, ki si vedno želijo biti kje drugje, vedno so razpeti med dvema domovinama, brez obeh.
Ravno izkoreninjenost, nerazumevanje obeh svetov, prejšnjega in sedanjega, jih pušča v vmesnem prostoru, kjer so žrtve svojih strasti in potlačitev, njihova preteklost je skrivnostna in pogosto sprta s podatki o njej, ki jim jih kot fakte servirajo družinski člani ali okolica. Odvetnica, ki pride branit polbrata, ki naj bi bil naredil mačehi otroke in jo nato umoril, poba, ki hitro koga užali in je sploh notranjih viharjev igrača, celo na robu fizičnega nasilja, ne gre samo za sikanje in odljudnosti vseh vrst in do vseh, punca, ki beži od moževe žlahte po njegovi smrti v Evropo, vsi se znajdejo v svetu, ki ga ne razumejo, kot ne razumejo samih sebe. NDiayeva svojo prozo izpisuje suvereno in z velikim občutkom za ritem in zadrževanje, s postopnim razkrivanjem osebnostnega problema in s skoraj obsedenim kroženjem okoli njega, simptomski sklopi njenih oseb so zapleteni in zavozlani, in čeprav je ta pisava distancirana in skoraj vsevedna, izkorišča imanenco oseb, skozi napol razblažene notranje monologe, za gonilo in gradnjo pripovedne napetosti.
-
Klay Lamprell: Pariz: vse, kar te zanima/ London: vse, kar te zanima
Mladinska knjiga, Ljubljana 2012, vsak po 16,95 €
+ + + +
Bernard Nežmah | Mladina 17 | 26. 4. 2012
Dva turistična vodiča repertoarja Lonely Planet z nadnaslovom »Ni za starše«.
Torej brošuri izključno za najstnike? Niti ne, uporabna sta za vsakogar, ki ne ve, kaj bi pravzaprav počel v mestu. Trčimo torej ob sodobni fenomen turizma; nekoč popotnik ni poznal te zadrege, saj je odšel v kraj, o katerem je poprej že leta prebiral in sanjal. Skratka, vodiča rešita turista s tem, da mu travmatično dolgi seznam izbire skrčita na nekaj ducatov zgodb. Namesto množice slik v galerijah, serije cerkva in muzejev, spomenikov in ulic, ki mu pred očmi poskakujejo samo kot podobe, dobi zaokrožene pripovedi. Denimo: Place de la Concorde mu je samo še eden izmed trgov, če pa izve, da ga je dal zgraditi Ludvik XV., da bi na njem stal v podobi kamnitega jezdeca na konju, potem pa so v revoluciji na njem postavili giljotine, pod katerim je padlo 40 tisoč glav, tudi kralja Ludvika XVI., se trg spremeni v pripoved. Ker je postal dejansko Giljotinski trg, je po revoluciji utelešal kolektivno travmo, pa so ga zato preimenovali v Trg sloge, a ker ga to še ni očistilo krvnega madeža, so iskali preusmeritev pozornosti. Kako so to storili? - Iz Egipta so l. 1836 privlekli 23 metrov visok in 3300 let star obelisk in ga postavili na sredo trga.
Po tem principu avtor turistične znamenitosti podaja kot kratke zgodbe, ki opazovalcu omogočajo, da se vživi v okolje, saj za hip sam vstopi v zgodovino. Iz brezbrižnega pasanta se je prelevil v pozornega gledalca z uvidom, obenem pa občuti še polnost poznavalca, ki objektov ne gleda v njihovi materialnosti, zakaj zdaj vsaj deloma razume, kako, zakaj in komu v veselje ali ponos so se znašli tam.
Priročno, a najboljši modus potepa ostaja to, da si človek najde svoj lastni izbor pohajkovanja po mestih.
-
Eduardo Galeano: Odprte žile Latinske Amerike
Sanje, Ljubljana 2010, 33,95 €
+ + + + +
Bernard Nežmah | Mladina 16 | 20. 4. 2012
Knjiga, ki je postala klasika zgodovine.
Zgodovinopisje predava Južno Ameriko skozi kulture Inkov, Aztekov in Majev, španske in portugalske osvojitve, pobijanje Indijancev, skozi osamosvojitvene vojne in vladavino diktatur 20. stoletja. Galeano zastavi svoje delo drugače - kot zgodovino plenjenja. Najprej rudnikov zlata in srebra, potem solitra, boksita, nafte in železa. G
ospodarski razvoj je namreč prinesel bogastvo osvajalcem in lastnikom korporacij, domačini in njihove države pa so dobile drobtinice. Pogled je čisti marksizem, ki pa se kaže kot najbolj smiselna razlaga. Kaj je prinesla Južnoameričanom plodna zemlja? Multinacionalke so pokupile cele pokrajine, pregnale tradicionalno prebivalstvo in kmetijstvo in zasadile plantaže sladkornega trsa, drugje kave, spet drugje banan, pa kavčukovca in ponekod kave.
Rezultat je povsod enak – monokultura je osiromašila zemljo, ljudstvo je še prej izgubilo njive zelenjave, delavcem so plačevali bagatelo, dobički pa so odhajali iz dežele. Ironija Latinske Amerike je njeno bogastvo, od katerega bogatijo zdaj Evropejci, zdaj ZDA, zdaj Kitajci, nikoli pa domačini. Primeri Galeana so močni: pogleda npr. goro Bolivar v Venezueli in reče: vredna je 8 milijard dolarjev. Za toliko železa bodo iz nje izkopale korporacije, ljudstvu pa na koncu ostane gora, z odprtimi žilami od odpeljane rude.
Knjiga, ki poleg zgodovine bralcu vzporedno razloži še enigmo, zakaj imajo režimi a la Castro ali Chavez toliko simpatizerjev.
-
Hanif Kureishi: Polnoč ves dan
Prevedli Breda Biščak in Tina Mahkota, ŠZ (Žepna Beletrina), Ljubljana 2012, 151 str., 5 eur
+ + + +
Matej Bogataj | Mladina 16 | 20. 4. 2012
Nakrizirani srednjeletniki
Kureishi, ki ga poznamo po nekaj precej radikalnih romanih, recimo po Budi iz predmestja, Intimnosti, po Nekaj ti moram povedati ali pa scenariju za Pralnico, je znan po problematiziranju manjšin. Kot v Londonu odraščajočemu Pakiju, ki se druži hkrati z dobro situiranimi dinastijami z Daljnjega vzhoda in obenem z novopečeno aristokracijo s področja industrije zabave, mu je uspelo ujeti v presečišče in ubesediti trenutek postthatcherjanske Anglije.
Vendar to v tokratnih zgodbah s preloma tisočletja ni več problematizirano, je bolj za zraven, čeprav se ljudje s prepoznavnimi etničnimi imeni še pojavljajo, čeprav je še nekaj filmskih producentov. Bolj ga zanima nekakšen srednji sloj, tudi udje kulturniškega proletariata ali pornografske industrije, ki se prebijajo iz dneva v dan, se ga pomalem zadevajo, se ga veselo nalivajo in imajo potem težave z rekonstrukcijo prejšnjega večera. Toda stvari niso več radikalne. Niti niso v pripovednem fokusu niti jih ne pripelje do skrajnih meja, to so pač ljudje, ki živijo s poklicem bolj kot zanj, ki imajo potrebo po spremenjenih stanjih zavesti, če ravno ne delajo, vendar ni v tem nobene notranje napetosti. Ta je zdaj predvsem v partnerstvu, v sovražnih odnosih z bivšimi, v ignoranci, boleči ignoranci tistih, s katerimi so si obetali preživeti ostanek življenja, dokler ni stvar odgnila. Nekje zraven so otroci, trmasti in razvajeni, s svojimi zahtevami, recimo tudi po ponovnem prividu srečne družine. Ali pa se možaka srečata in mož nagovarja ljubimca, naj pusti njegovo ženo, takšne stvari, patetične, bedne, vsakdanje; nošnja stolov v novi dom, negotovost, ali bo v drugo šlo, ali je mogoče preskočiti razliko v letih, v kaj bo odraščal otrok, ki je še v trebuhu.
Hanif Kureishi in Vesna Milek na festivalu Fabula 2012 v Cankarjevem domu
© Miha FrasVendar Kureishijeve osebe kljub prelomnim, usodnim odločitvam ne delajo velikih dram, manjka jim idej in norosti, tudi kadar so nerazumne, vedno poplaknejo tablete s prav viskija, da jih rešijo, in ostanki stasti so popisani bolj pridušeno, kot da skozi vato ali filter, mogoče tudi tisto kopreno, ki jo čez vse poveznejo mamila in njihova izostrena, poudarjena vseenost. Ravno ta spleen, ta melanholija velikega mesta, v katerem niso čisto doma, ker pojem doma zanje ne obstaja, niti kot spomin, je verjetno najbolj določujoča lastnost te proze, in tudi izpisana je skozi melanholijo, ki jo prinese spoznanje, da so trenutni uspehi ali neuspehi samo še postaje na vrtiljaku, na katerem se vse tisto visoko slej ko prej spusti, če se že tisto z najnižje točke ne more več dvigniti. Bolj sem užival v njegovih daljših delih.