MLADINA Trgovina
  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Avtomobili 3

    Ker je avtomobil že davno postal družinski član, ni čudno, da avtomobili v tejle Pixar/Disneyjevi franšizi govorijo, le da to, kar govorijo, ni nič posebnega, še toliko bolj, ker tokrat, v tretji rundi, primat »ostarelega« Strelo McQueena ogrozi nenadjebljivi Jackson Vihar, dirkač nove high-tech generacije, kar seveda pomeni, da nas čakajo vsi najbolj upehani klišeji športnih filmov, a pospešeni, da ne bi kdo mislil, da gleda novo nadaljevanje Rockyja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Vesolje med nama

    Gardner (Asa Butterfield) je videti kot deček z redko boleznijo, ki sreča svoje nasprotje – energično, poskočno, odločno Tulso (Britt Robertson). V resnici nima redke bolezni, malce »drugačen« je le zato, ker je bil prvi otrok, ki se je rodil na Marsu. Da je njegova mama – astronavtka, poveljnica »misije Mars« – noseča, so odkrili prepozno, zunajzemeljski porod pa so potem – na zahtevo tajkuna (Gary Oldman), ki je vesoljsko ekspedicijo financiral – zatajili, tako da je odraščal sam, »čudež življenja«, med roboti in hladno neskončnostjo vesolja, ja, kot prvi Marsovec. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Churchill

    Po čem je najbolj znan Winston Churchill? Točno: po genialni, superjunaški organizaciji D-Daya, zavezniškega izkrcanja v Normandiji (6. junij 1944), ki je odločilo II. svetovno vojno. Nič več: tale film ga namreč prikazuje kot človeka (igra ga Brian Cox, čeprav se zdi ravno nasprotno), ki je zavezniško izkrcanje v Normandiji skoraj preprečil. Izkrcanju namreč tik pred zdajci nasprotuje: boji se, da bo spodletelo (tako kot je spodletelo med I. svetovno vojno na Galipolju), boji se, da bo preveč mrtvih (»To je načrt za pokol«), boji se, da mu bodo ratingi padli in da ga prihodnost ne bo pomnila, obenem pa je prestar, da bi razumel nove čase (od njega ostaneta le cigara in silhueta), preveč depresiven, da bi strateško razmišljal, in tudi preveč pije, da bi situacijo videl tako jasno kot generala Eisenhower (John Slattery) in Montgomery (Julian Wadham), tako da mu ne preostane drugega, kot da poklekne in moli za hudo neurje, ki bi izkrcanje prestavilo, toda ko se izkaže, da je neizogibno, mu hoče osebno poveljevati. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Končni obračun

    Ko se triler dogaja v sedemdesetih letih, si kar oddahnete – ni računalnikov in mobilnih telefonov. Kar pomeni, da na platnu ne težijo z esemesi, da tretjino filma ne buljimo v ekran laptopa, da ne gledamo čipov, skozi katere švigajo informacije, in da junaki v odločilnem trenutku ne ugotovijo, da jim je zmanjkalo baterije. Zgodi se le to, kar se lahko zgodi. In tak je Končni obračun – triler, ki mu baterija nikoli ne ugasne. Še več: Končni obračun, ki ga je posnel briljantni, vedno lucidni Ben Wheatley, avtor Spiska za odstrel, Turistov, Polja v Angliji in Stolpnice (rimejkov klasik se ne veselim, toda rimejk Clouzotovega Plačila za strah, ki ga pripravlja Wheatley, je dobrodošel), je baterija, ki jo sproti polnijo pravi filmi. Predstavljajte si finale Peckinpahove Divje bande v onem zapuščenem skladišču iz Tarantinovih Mestnih psov. Dve gangsterski bandi se – jasno, v sedemdesetih (zalisci, brki, veliki ovratniki, John Denver) – srečata v nekem bostonskem skladišču, da bi sklenili veliko kupčijo, ali natančneje: banda, ki jo vodita Chris (Cillian Murphy) in Frank (Michael Smiley), vojščaka Irske republikanske armade, hoče od bande, ki jo vodi Vernon (Sharlto Copley), kupiti orožje, toda prosti trg je divjina, v kateri si ljudje ne zaupajo. Vsi so oboroženi. Vsi so nervozni. Vsi imajo morilski pogled. Vsi že pridejo s prstom na sprožilcu. A takšna je logika prostega trga: če ne prideš oborožen, ne preživiš. In tudi če prideš oborožen, še ne pomeni, da boš preživel. Natanko to pa se zgodi, ko poči prvi strel – člani obeh band in oba posrednika, Ord (Armie Hammer) in Justine (Brie Larson), se lahko zanesejo le na to, kar so prinesli s sabo, potemtakem na svoje orožje in svoj know-how, tako da se osamljeno skladišče prelevi v bojno cono, toksično strelišče, rentgensko sliko prostega trga (in Gekkove fraze »Pohlep je dober«). Vsi streljajo, vsi ubijajo – zmagaš lahko le tako, da ubiješ konkurenco. Ko prodajaš, ubijaš – in ko kupuješ, prav tako ubijaš. Če ob tem zadeneš svojega partnerja, toliko bolje – več bo zate. Lahko prestopiš na drugo stran, a to ne pomeni, da boš preživel. To, da pozabiš, na kateri strani si, te ne reši. Svoje karizmatičnosti ne preživiš. Bellum omnium contra omnes. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Glasba je časovna umetnost 2

    Buldožerski album Pljuni istini u oči – kultni satirični freak-out, »vrhunec naše premoči«, kot pravi Marko Brecelj v dokuju Varje Močnik, – je priletel leta 1975 in odletel v legendo. Ko je priletel, je dobesedno letel s polic in postal orjaški bestseller, dokler niso oblasti prodaje po treh tednih ustavile. Menda zaradi ovitka, ki je bil itak umetnina zase, kolaž stenčasa, aforizmov, dadaističnih zajebancij, samoironičnih dekonstrukcij, »nemščine brez težav«, zappovskega humorja in startovske »duplerice«: na fotki mladega Boruta Činča – še kot otroka s harmoniko na neki proslavi – je v ozadju ždela fotka maršala Tita, kar je pomenilo blasfemijo. Neuradno so album menda ustavili zato, ker je mladino »navajal na droge, alkohol in samomor«. Na albumu se je pač pilo, kadilo in iskalo »najboljše mesto za samomor«. Izgovora res ni bilo težko najti. Znati si moral le malce srbohrvaščine, zato so oblasti verjetno mislile, da se kaj skriva med vrsticami, toda na tem albumu, ki so ga feni, kot slišimo, poslušali z ovitkom v naročju ( ja, na pamet se niso naučili le besedil, temveč tudi ves ovitek!), je bilo vse v vrsticah, tako da so lahko oblasti ugotovile le: Buldožer nas je najprej pljunil – potem pa nas je še pobruhal! Buldožer, ki je imel že takšno ime, da ga je bilo nemogoče ustaviti (ime so sneli iz Volaričeve poeme »Nekoga moraš imeti rad, pa četudi buldožer«), je pel o tem, o čemer ni tedaj – v času osladnega popa (Pepel in kri), pastirskega rocka (Bijelo dugme) in progresivnega rocka (Korni grupa, Time) – pel nihče. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Višja prestava

    Pierre Morel, režiser Ugrabljene, je produciral tale francoski dirkaški ringelšpil, ki se začne kot izbrisani prizor iz Hitrih in drznih. Brata, Foster (no, polbrata, »brothers from another mother«), adrenalinska frika, hitra in drzna šoferja (da ne rečem pilota), med divjo vožnjo ob krštvi vseh zakonov gravitacije, termodinamike in filmske verjetnosti naskočita tovornjak, ki prevaža neprecenljivega oldtimerja, bugattija letnik ‘37, in ga – logično – suneta, toda kot se kmalu izkaže, ga suneta vsemogočnemu marsejskemu gangsterju (Simon Abkarian), posesivnemu zbiralcu oldtimerjev, tako rekoč kompletistu, ki bi ju ubil (da bi poantiral svojo moč, ubije svojega pribočnika), če se mu ne bi zazdelo, da bi lahko njun nenadjebljivi savoir-faire uporabil proti svojemu velikemu tekmecu (Clemens Schick), berlinskemu gangsterju, prav tako brutalnemu in sociopatskemu kot on. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Spomini na ljubezen

    Film Spomini na ljubezen se preveč trudi, da bi ugajal. Toda ugajati ne skuša le estetsko, s turističnim, tako rekoč razgledniškim izgledom, bukolično staromodnostjo, Čajkovskim in nežnim vizualnim masiranjem Marion Cotillard, temveč tudi politično – s kritiko patriarhalne seksualne politike, s katero se ljudje, ki take arty filme gledajo, itak strinjajo. Spomini na ljubezen, ki se dogajajo ob koncu II. svetovne vojne in po njej, si hočejo na vsak način čestitati za svoj »pravilen« pogled na seksualno politiko, pri čemer pa jih zanese tja, od koder bežijo. Za začetek, tu imate Gabrielle (Marion Cotillard), Francozinjo iz kmečke družine, ki je pri dobrih tridesetih še vedno samska – rada bere, ljubi globoke misli, hlepi po romantiki. Tu in tam jo zgrabijo hudi krči, verjetno zaradi depresije in represije, kajti živi na podeželju, kjer jo imajo vsi za »čudakinjo«, celo »norico«, bolj ali manj zato, ker še ni poročena. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Družinski človek

    Družinski človek je film, ki sklene, da nam bo pokazal prave solze – prava, iskrena, odkrita čustva. Obenem pa sklene še nekaj drugega: da bo do pravih solz prišel po bližnjici – po najkrajši in najlažji poti. Pazite: Gerard Butler igra čikaškega headhunterja, lovca na glave, no, lovca na poslovne, menedžerske talente, sebičnega, ošabnega, pogoltnega, obsedenega karierista, ki je v agenciji, pri kateri dela, tik pred napredovanjem na sam vrh – le še protikandidatko (Alison Brie), veliko tekmico, mora zmleti v sončni prah. Niti filma Glengarry Glen Ross mu ni bilo treba videti, da bi vedel, kako se to počne. Nič ga ne more ustaviti – razen solz. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Peterica

    Kako preživeti v sodobnem svetu? Kako preživeti vso negotovost, vse strese, vse tesnobe? Kako preživeti kapitalizem? Nič lažjega, nam že leta sporočajo animirani filmi: le prijatelje potrebuješ. Kdor ima prijatelje, lažje shaja s kapitalizmom. Kdor jih nima, je izgubljen in pogubljen. Res je, če imaš prijatelje, si zmagal, toda pod pogojem, učijo animirani filmi, da je vsaj eden izmed prijateljev kraljev sin, da ima torej vsaj eden izmed prijateljev močno in varno finančno zaledje. Njegov stik s tem družinskim zakladom je sicer običajno začasno prekinjen, a mu pripada – s prijatelji bodo po številnih avanturah zlojzali tiste, ki ta stik motijo. V življenju ne potrebuješ ničesar, razen prijateljev. Če imaš prijatelje, lahko svet ostane takšen, kot je. Peterica, francoska skatološka komedija, ki si je ogledala serijo Prijatelji, Prekrokano noč, Projekt X in produkcije Judda Apatowa, predvsem Zadetke: Ananas ekspres in Superžur, prav tako prodaja ideologijo prijateljstva. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Mumija

    Mumija je sicer prvi reboot klasičnih grozljivk studia Universal (sledili bodo reboots Drakule, Frankensteina in Nevidnega človeka, dvomim pa, da tudi Frikov), toda odvrtela bi se lahko v enem prostoru, bodisi v muzeju, katakombah ali malce večji kripti. Vsi tisti spektakularni specialno-efektni prizori – orjaška jata ptičev, ki trešči v letalo, strmoglavljanje letala, invazija podgan, kataklizmično sesuvanje velemesta, eksplozija steklenih šrapnelov ipd. – so itak tako kratki, kot da so jih posneli le za napovednik, ki zdaj, ob vznožju poletne sezone, potrebuje čim več direndaja, a tudi uvodni prizor, v katerem srednjeveški križarji v Londonu skrivaj – in na hitro – pokopljejo magični »kamen« (ključ do »svete ženske«), je tam le zato, da občinstvo ne bi ostalo brez Da Vincijeve šifre. Več