Kultura  |  Film

Ločitev

Jodaeiye Nader az Simin, 2011
Asghar Farhadi

za +

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Igre nemoči.

Iranski kler, ki je alergičen na seks, kaj šele na ilegalni, prešuštni seks, si je izmislil kratkoročne, enourne zakonske zveze, da bi lahko moški nemoteno in legalno občevali s prostitutkami: moški in ženska se za eno uro poročita, po seksu pa se ločita. Vse je legalno.

Kultura  |  Film

Možje v črnem III

Men in Black III, 2012
Barry Sonnefeld

zadržan

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Peace!

Možje v črnem so bili leta 1997 vendarle praznik – bili so elegantni, lucidni, frivolni, duhoviti. Odvisni od specialnih efektov in zunajzemeljskih pošasti, toda obenem od njih povsem neodvisni.

Kultura  |  Film

Muharjenje v Jemnu

Salmon Fishing in the Yemen, 2011
Lasse Hallström

proti

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Diktator, part deux.

Škotom je kazalo zelo dobro – spomnite se le Trainspottinga. Ali pa Seana Conneryja, alias Jamesa Bonda, ki je postal strah in trepet diktatorjev, tiranov in despotov. Kaj se je zgodilo s Škoti? Zakaj ne ponorijo?

Kultura  |  Film

Kaj pričakovati, ko pričakuješ?

What to Expect When You’re Expecting, 2012
Kirk Jones

proti -

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Napumpane.

E, tole pa je definitivno film za nasprotnike družinskega zakonika. Kaj je bila njihova mantra, veste: prvič, otrok mora imeti očeta in mater, in drugič, moški in ženska morata imeti otroka. Nerodno je le to, da živimo v tako kriznih in tako asocialnih časih, da mati in oče kmalu ne bosta več mogla imeti otroka.

Kultura  |  Film

Diktator

The Dictator, 2012
Larry Charles

za

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Iz Wadiye z ljubeznijo.

Sacha Baron Cohen je Sacha Baron Cohen. Enkrat se pretvarja, da je Ali G., drugič, da je Borat, tretjič, da je Brüno.

V Diktatorju, tabloidni burleski zmešnjav, posvečeni Kimu Džongu Ilu, se pretvarja, da je diktator, admiralgeneral Aladeen, ljubljeni vodja Wadiye, fiktivne afriške deželice, ki poseduje vse – od nafte in jedrskih konic do Wii mašin. Jedrske konice so res zašiljene – ker so tako bolj srhljive.

Če niso, so preveč podobne vibratorju. Zahod se ti le posmehuje. Toda ko Aladeen, gostitelj Osame bin Ladna in prerok smrti Zahoda, odpotuje v Združene narode, ga zarotniki detronizirajo (in demaskirajo), tako da se njegova deželica znajde na poti v demokracijo, on sam pa na ulicah New Yorka, gol in bos, žrtev demokracije, politične korektnosti in ekološke pravovernosti. Veliki diktator potem naredi vse, da bi svojo deželico rešil pred demokracijo in da bi jo, kot Severnokorejski Kimi svojo, spravil na pot večne diktature, ne diktature demokracije oz. tiranije politične korektnosti, kakršno sreča na Zahodu, ampak prave diktature, avtentične in nepotvorjene. Diktator, jackassovski stand-up trip a la Borat, ki ga po malem jebe to, da so diktatorji prelahka tarča, sporoča: zahodna demokracija se je tako izpridila in razdišala, da bi bil za zahodnjaka padec v pravo demokracijo čisti kulturni šok, primerljiv le s kulturnim šokom, ki ga doživi diktator Aladeen, ko pade v sodobno zahodno demokracijo.

Kultura  |  Film

Pobalinka

Tomboy, 2011
Céline Sciamma

za +

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Laurino dvojno življenje.

Francoska Pobalinka stopa sicer po terenu, po katerem so stopali že mnogi filmi (Alfred Nobbs, Igra solz, Fantje ne jočejo, M. Butterfly, Moje življenje v rožnatem), toda svoje premise – Laure (Zoé Héran), desetletno deklico z nasmehom Mone Lize, ki se nekega lenobnega poletja z družino preseli v novo mesto in novo okolje, zamenjajo za fanta – ne prepusti vrtiljaku senzacij ali pa sentimentalizma, ampak jo pusti tam, kjer jo najde: v otroškem svetu, v katerem je vse vedno zelo zares.

Razlog več, da Laure, za katero vrstniki in vrstnice mislijo, da je fant (Michaël), ne sprejme le igre, ampak tudi svojo novo identiteto: ustvarjati skuša vtis, da ima mišice, stalno visi s fanti, med igranjem nogometa se sleče do pasu, za spodnje hlače si zarine plastelin, nekega vrstnika prebuta – in seveda, sprejme poljube vrstnice, Lise (Jeanne Disson), ki se vanj(o) zatreska. Spol ni točka, ampak kompleks. Pobalinka – preprosta in elegantna, diskretna in kristalno precizna – ni le film o fluidnosti spolne razlike, ampak film o tem, kako spolne vloge igramo. Spolne vloge niso nekaj naravnega, ampak nekaj fabriciranega – skonstruiranega.

(Kinodvor)

Kultura  |  Film

Najsrečnejše dekle na svetu

Cea mai fericita fata din lume, 2009
Radu Jude

za

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Antireklama za kapitalizem.

Romuni so odločno zrušili komunizem – morda celo najbolj odločno, navsezadnje, svojo odločnost so poantirali z naglo eksekucijo zakoncev Ceausescu. Sprejeli so kapitalizem, ki pa jih zdaj vse bolj spominja na komunizem, na enoumje, na diktaturo.

Delia (Andreea Bosneag), naivna podeželska najstnica, bi lahko o tem posnela film – ali pa vsaj reklamo. Delia, »najsrečnejše dekle na svetu«, je namreč v neki nagradni igri zadela avto, tako da jo starša odpeljeta v Bukarešto, kjer naj bi avto prevzela, toda tovarna pijače, sponzorka nagradne igre, od nje zahteva nastop v TV reklami za multivitaminsko bibito.

Ne le da v kapitalizmu ni nič zastonj (vse je vedno »pogojeno«), ampak je vse tudi po malem represivno. Celo nagrade. Še huje: kapitalizem, ki trga družinske vezi (oče hoče avto zase!), ljudi obsoja tudi na neskončno, rutinsko, enolično ponavljanje istih gibov – Delia mora posneti le dva kadra, toda ti dve potezi mora potem ponavljati v nedogled. Akcija! Še enkrat! Akcija! Še enkrat! Njeni poskusi, da bi v svoj nastop vnesla nekaj »svojega«, osebnega in subjektivnega, ne pridejo daleč. Ponovitev je preveč – in nikoli ne ve, kateri posnetek bodo na koncu v reklami uporabili. Delia je popolna alegorija Marxovega odtujenega delavca, ki z vedno istimi atomiziranimi gibi sodeluje v produkcijskem procesu, a nikoli ne vidi končnega produkta. Kapitalizem ne ustvarja srečnih ljudi, ampak nesrečne ljudi spreminja v reklamo za kapitalizem.

(Kinodvor – na sporedu le štiri dni)

Kultura  |  Film

Izpovedi eko-terorista

Confessions of an Eco-Terrorist, 2010
Peter Brown

zadržan +

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Doku o veselem fundamentalistu.

Paul Watson, karizmatični vodja Sea Shepard Society, je po malem pirat, po malem anarhist, po malem aktivist, po malem križar, po malem biocentrični okoljevarstvenik, po malem vegi, po malem pozerski fundamentalist, po malem medijski narcis. Z eno besedo: eko-terorist.

Z ladjo in svojo »koalicijo voljnih« – združbo »stalno razkačenih vegancev« – pluje po svetu, od Japonske do Norveške in Galapagosa, in preganja divje lovce, no, divje ribiče in ribiške ladje, ki lovijo na črno ali pa preveč krvavo, preveč pohlepno.

Včasih ga psujejo, včasih kamenjajo, včasih pa nanj streljajo s topovi. Nič hudega: Watson, veliki ironist, ki je bil za Greenpeace »prevelik« (in preveč militanten), vedno nabavi staro, ceneno, pogrešljivo ladjo, ki jo je mogoče žrtvovati za dobro morske favne. Če se divji ribiči ne zabijejo vanj, se on zabije v njih. Vsaka njegova akcija je Titanik. Peter Brown je režiser, ki je Watsona spoznal pred tridesetimi leti in ga prav toliko časa spremljal – in snemal – na križarskih plovbah: drug drugemu sta Michael Moore. Boj za pravično stvar je žurka. Če ni, potem stvar ni pravična.

(Kinodvor)

Kultura  |  Film

Soundbreaker

Soundbreaker, 2012
Kimmo Koskela

za

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Jimi Hendrix harmonike.

Ko gledate slovenske fante (oh, in slovenske punce), ki vlečejo meh, imate občutek, da ga vlečejo tako, kot bi hoteli njihovi starši. Ali bolje rečeno: harmoniko igrajo tako, kot bi jo igrali njihovi starši. Ko igrajo, skušajo na vsak način ugajati svojim staršem, ne pa svoji generaciji. In pri tem hudo pretiravajo – kičasto pretiravajo. Njihova muzika za starše zveni kot muzika za vrtne palčke. A po drugi strani: ko igrajo za svoje starše, izgledajo kot vrtni palčki.

V njihovem vlečenju meha ni nobene uporniške iskre, nobene disidentske disonance, nobene individualnosti, nobene subjektivnosti. Biti hočejo kot njihovi starši. In pri tem jih ni sram. Tako je svojo kariero začel tudi Kimmo Pohjonen, finski genij harmonike. Meh je najprej vlekel tako, kot bi ga vlekla njegova starša. Ni ju hotel razočarati. Toda zlagoma ga je postalo sram, ker je razočaral svojo generacijo – in ker je s svojim kičastim, mamistično-papističnim vlečenjem meha le potrdil prepričanje njegove generacije, da je harmonika nekaj primitivnega in zarukanega. Zato je sklenil, da bo našel svoj zvok, da bo harmoniko subjektiviral, da jo bo spremenil v orožje upora proti staršem – da bo torej iz harmonike potegnil zvok, kakršnega še ni bilo. Zvok, ki do tedaj ni obstajal. Če hočeš najti svoj zvok, potem moraš razočarati svoje starše. Pohjonen harmoniko igra kot kitaro, ali bolje rečeno – harmoniko igra tako, kot je Jimi Hendrix igral kitaro.

(22. maja v Kinu Šiška – v okviru Druge godbe)

Kultura  |  Film

Ulični ples 2

Streetdance 2, 2012
Max Giwa & Dania Pasquini

proti

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 20  |  18. 5. 2012

Evrosalsa.

Ko gledate Ulični ples 2, nimate občutka, da je bil posnet v času hude finančne in gospodarske krize. Zdi se, kot da je bil posnet v času prosperitete, visoke gospodarske rasti – vsi namreč plešejo in rajajo in žgejo. Ne, nikoli ne bi pomislili, da je bil posnet v času krize, pa četudi je posnet v 3D tehniki.

Akcija se tokrat iz Londona preseli v Pariz, kjer se obeta velika tekma, zato plešejo še toliko bolj – trenirajo, skačejo, norijo, blaznijo. Pri tem se ne ustavijo pred nobeno gimnastično elastiko. In pred nobeno akrobacijo. Če je treba, hodijo po zraku. Na vsak način hočejo zmagati. Na vsak način hočejo biti konkurenčni. No, na tej točki vsi ti plesalci izgledajo kot otroci krize – kot delavci, ki nočejo biti odpuščeni. Zato kar pokajo od fleksibilnosti. To, da se v plesni ekipi, ki hoče zmagati, združijo predstavniki vseh evropskih dežel, od Nizozemcev do Francozov, od Špancev do Nemcev, od Italijanov do Francozov (celo Švicarjev), je altruistični namig, da je rešitev v večji integraciji in centralizaciji Evrope (živel fiskalni pakt!), toda dejstvo, da to »združeno Evropo« vodi Američan (Falk Hentschel), je ultimativni altruizem.