Zdravko Papič

O Zdravku Papiču, oblikovalcu in profesorju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je glede na njegov pomen premalo napisanega. Slovenski javnosti je znan predvsem po širokem ustvarjalnem, vizualnokomunikacijskem opusu, morda najbolj znana dela so s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let – dela, prežeta z lucidno politično kritiko in angažiranostjo, kot so to bile na primer Mladinine naslovnice. Ali pa simbolni in konceptualni temelj najuspešnejše slovenske trženjske kampanje Slovenija moja dežela – lipov list, ki je kasneje prerasel v politični simbol in v času osamosvojitve Slovence združeval morda celo bolj kot slovenska zastava.

Za Papiča je bilo značilno, da so njegova dela imela moč spodbuditi premike zunaj ustaljenih družbenih smernic. Najraje si je izbiral projekte, kjer se je lahko izrazil na način, ki je bil izzivalen, kjer je začutil možnost zarezati v družbeno tkivo.

A njegovo oblikovalsko delo presega širši javnosti najvidnejša in najbolj znana dela. Njegove strategije oblikovalskega družbenega angažmaja so posebej v kasnejšem obdobju življenja privzele načine pretanjenega praktičnega intelektualca, ki se je sposoben odzivati na perverzne razmere kognitivnega kapitalizma. Njegov prispevek k oblikovalski stroki je zaradi tega v slovenskem prostoru brez primere in je izjemnega pomena.

Pot samostojnega oblikovalca in oblikovalca v oglaševalskih vodah je preusmeril v pedagoško in raziskovalno dejavnost. Intuitivno, a tudi vizionarsko je že v začetku devetdesetih let začutil, da se novorojena slovenska oglaševalska in kmalu za tem tudi oblikovalska industrija premikata predvsem v smeri strokovnega blefa in pohlepa po finančnih dobičkih.

Družbeni kritiki skozi oblikovalsko delo je dodal še radikalno pedagogiko. Bil je globoko prepričan, da je oblikovanje medij, ki lahko spreminja svet, hkrati pa je vedel, da sta stroka in izobraževanje v oblikovanju potrebna premisleka in sprememb. A zanimale ga niso le formalne in kozmetične spremembe. Spraševal se je o epistemoloških in etičnih temeljih same stroke, menil je, da je skrajni čas, da oblikovanje ne zaide povsem v svet samoreferenčne podobe in industrije slepe storitvene dejavnosti, temveč da postane emancipirana praksa.

Intuitivno, a tudi vizionarsko je že v začetku devetdesetih let začutil, da se novorojena slovenska oglaševalska in kmalu za tem tudi oblikovalska industrija premikata predvsem v smeri strokovnega blefa in pohlepa po finančnih dobičkih.

Zdravko Papič je bil povsem in kot le malokdo predan delu. Oblikovanje in poučevanje je nadvse ljubil. Zanj je biti profesor pomenilo način življenja, kjer delo ni bilo omejeno s šolskim urnikom ali pa s kulturnimi pravili univerzitetne institucije. Teme, ki jih je virtuozno seciral s študenti, so bile vedno kritične in za kulturo izobraževanja za trg servilnega oblikovanja zelo provokativne in subverzivne. S študenti je po predavanjih in studijskem delu ostajal ure in ure, pogosto pozno v noč. Z njimi je gojil poseben odnos, znal se jim je približati na osebni ravni, jih enakovredno pripustiti k sebi in s številnimi se je sčasoma tudi spoprijateljil. Študentov ni le izobraževal, temveč jih je zavestno vzgajal. Razprave s Papičem so bila kozmična, resna, a hkrati neverjetno humorna potovanja po svetu oblikovanja, komuniciranja, medosebnih odnosov, politike in življenja nasploh. Marsikomu je s svojo predanostjo, tenkočutnostjo, kritičnostjo, brezmejno srčnostjo in hudomušnostjo, ki ji ni para, spremenil življenje.

Čeprav je za svoje delo prejel velike nagrade v tujini in tudi doma, na primer leta 1996 nagrado Prešernovega sklada, mu zanje, pa tudi za samopromocijo kmalu po letu 2000 ni bilo več kaj prida mar. Tudi komercialnemu poslu se je večinoma odrekel in prisklednih priznanj ni maral. Vedel je za zlaganost prevladujočih festivalskih mehanizmov, ki delujejo kot ideološki aparat stroke na trgu servilnega oblikovanja, do katere je postajal izredno kritičen. Vedel je za škodljivo ravnanje oglaševalske industrije in spornost trženjskega lotevanja komuniciranja, ki je s časom v temelju prežel tudi oblikovalsko ustvarjalnost na Slovenskem. Amigo Zdravc, kot smo ga klicali prijatelji, je bil vešč številnih svetlih in temnih plati življenja. Poleg tega je bil pravi psihonavt, komunikacijski psihedelik v najžlahtnejšem, tudi teoretskem pomenu besede – mnogokrat šaman, Zdravko, zdravilec. Zaradi tega je takoj znal zavohati blef kot na primer pri različnih površinskih kampanjah družbenega marketinga, ki so postale priljubljene v komunikacijski stroki, ali pri navidezno eminentnih kulturnih projektih, tako priročnih za gradnjo blagovne znamke oblikovalca. Medtem ko je večina Papičevih oblikovalskih kolegov bezljala za ugledom in denarjem, je on energijo in srce posvečal izbranim naročnikom, ki so po njegovem imeli integriteto.

A bolj kot delu z naročniki se je posvečal samoiniciiranim projektom. Prav neudeleževanje pri medijskem samopromocijskem spektaklu in simuliranju prazne podobe stroke oblikovanja ter izrazit poudarek na izobraževalni, etični in družbenokritični ravni projektov ob intuitivnem razumevanju nove logike ustvarjalnih industrij je bila njegova strategija kritike in upora.

Papič je bil leta 2001 ključni mentor serije prvih interdisciplinarnih delavnic vizualnega komuniciranja pri nas v okviru projekta Propaganda. Delavnice, kjer so se izbrani študentje različnih strok ukvarjali s projekti, kot sta kampanja proti mučenju za Amnesty International in pa Prohibicija slepi, v mednarodnem merilu prva kampanja, ki je vprašanje zlorabe drog obravnavala skozi perspektivo spornosti prohibicije kot instrumenta družbenega nadzora in pri tem zagovarjala legalizacijo marihuane. Papič je bil tudi soustanovitelj društva Kaverljag, ki je v koprskem zaledju, v pravljično lepem ateljeju akademskega slikarja Aleša Sedmaka, vrsto let prirejalo mednarodne poletne delavnice za študente in se ubadalo predvsem s ključnimi ekološkimi vprašanji primorske regije.

Nizkoproračunske delavnice, ki jih je Papič pogosto z veseljem sofinanciral iz svojega žepa, so bile zaradi njega za somentorje in študente raziskovalna potovanja in boemska doživetja brez primere, rezultati delavnic pa so osupnili profesionalce in navduševali napredne ustvarjalce in mislece tudi daleč zunaj meja Slovenije.

Leta 2002 smo skupaj z Jako Krambergerjem in Tomom Liacesom, avtorjem in vodjem kampanj Buy nothing day in TV turn off week pri kanadski medijski organizaciji Adbusters, izpeljali prvo culture jamming kampanjo pri nas. Ta je na glavnih ljubljanskih križiščih intervenirala v kampanjo veleplakatov, ki je promovirala vodilne slovenske blagovne znamke. Takrat smo precej brali No Logo avtorice Naomi Klein in smo vsi čutili odpor do agresije brendinga oziroma znamčenja v javnem prostoru. Šablono s škorpijonovim sporočilom »oglas za pičit«, uporabljeno za grafitiranje veleplakatov, je oblikoval Papič. Na samo ilegalno nočno akcijo pa je prišel v svojem pozornost zbujajočem perujskem ponču. »Ne skrbite, jih bomo že sfukali, če pride policija,« se je režal.

Zdravko Papič ni zaupal oblikovalskim računalniškim programom. Odklanjal je tudi uporabo elektronske pošte. Marsikdo mu je očital nazadnjaštvo, a Zdravko je bil še kako pred časom. Kdo bi si mislil, kako zelo prav je imel, ko je rekel, da noče, da bi ga tehnologija omejila in zasužnjila, in da noče biti nadzorovan.

Zdravc je bil edini in dolgoletni slovenski član mednarodne žirije v kategoriji vizualnih komunikacij pri festivalu družbeno odzivnega komuniciranja Memefest, projekta, ki med drugim secira politično ekonomijo oblikovalske in oglaševalske stroke in ga zato obe slovenski stroki od nastanka leta 2002 tako rekoč povsem ignorirata, čeprav je to edini festival, ki globalno združuje družbeno angažirane ustvarjalce komuniciranja. Skozi neštete čudovite razprave pa je tudi izjemno prispeval k samemu razvoju projekta.

Zdravko Papič ni zaupal oblikovalskim računalniškim programom. Odklanjal je tudi uporabo elektronske pošte. Marsikdo mu je očital nazadnjaštvo, a Zdravko je bil še kako pred časom. Kdo bi si mislil, kako zelo prav je imel, ko je rekel, da noče, da bi ga tehnologija omejila in zasužnjila, in da noče biti nadzorovan.

Živel je brezkompromisno do konca. Njegov boemski način življenja, njegov rock’n roll gotovo ni bil vedno zdrav, a zdravje mu je zelo skrhal tudi boj na akademiji, kjer se je na oddelku za oblikovanje boril proti komercializaciji, centralizaciji in banalizaciji stroke in izobraževanja. Do konca je verjel v moč in pomen oblikovanja, ki se ne kiti z dobrimi nameni zavoljo samopromocije in denarja, temveč resnično deluje v dobro družbe in človeka. Na koncu je izpeljal, kar je hotel. Razkrinkal je navidezne eminence, šminkerje in mutibarje, njihove poskuse koruptivnega obvladovanja stroke pa izrinil z akademije.

Zadnji dve leti, kar je vedel za svojo bolezen, je bil še vedno dejaven in nadvse posvečen delu, svoji ljubezni.

Pred nekaj meseci, malo preden je amigo Zdravc umrl, sva se pogovarjala po Skypu, on v nočni Ljubljani, jaz v jutranjem Brisbanu; krohotal se je in s svojimi iskrivimi hudomušnimi očmi razlagal, kako lepe in psihedelične barve so tekočine, ki so mu jih zdravniki spuščali v telo. Ali pa zgodba, kako ga je, medtem ko si je v gozdičku pred bolnišnico na Golniku privoščil dobrega pakistanca in nekaj pobiral po tleh, vrglo po zraku, ko je v bližini udarila strela.