MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

Umor na Orient ekspresu

Murder on the Orient Express, 2017, Kenneth Branagh

zadržan

Semenj ničevosti

Umor na Orient ekspresu se dogaja na Orient ekspresu, ki pred II. svetovno vojno, sredi tridesetih let, potuje skozi Jugoslavijo in potem – zaradi hudih snežnih zametov – obtiči nekje med Vinkovci in (Slavonskim) Brodom, zato je tedaj, ko smo živeli še v Jugoslaviji, po malem veljal tudi za našega. Tako kot Ingmar Stenmark, ki je smučal na Elanovih smučeh. Leta 1934 ga je napisala Agatha Christie, ki je 33 let kasneje letovala v bohinjskem hotelu Bellevue, kar je le še dodatno utrdilo vtis, da je med nami in Umorom na Orient ekspresu nekaj več, pa četudi tiste slovite prve filmske verzije, v kateri so igrali Albert Finney, Sean Connery, Ingrid Bergman, Lauren Bacall, Jacqueline Bisset, Jean-Pierre Cassel, John Gielgud, Wendy Hiller, Anthony Perkins, Vanessa Redgrave, Richard Widmark ipd., potem – leta 1974 – niso posneli pri nas, temveč v Franciji.

Jasno, tudi nove – precej staromodne, ne ravno napete, bolj ko ne sintetične – verzije, ki jo je zdaj posnel Kenneth Branagh, niso posneli na terenih nekdanje Jugoslavije, toda tokrat je še huje – to, da Vinkovce in okolico obdajajo prave švicarske Alpe ( ja, digitalno ukrojene), s katerih se trgajo mamutski snežni plazovi, kaže, da lahko Zahod z Balkanom še vedno počne, kar hoče, da ga lahko še vedno vidi tako, kot hoče, in da ga lahko še vedno predeluje po svoji podobi, svojih željah in svojih fantazijah.

Orient ekspres, vlak razkošja, prestiža, glamurja in elit, ki pelje iz Istanbula v Pariz, zaradi huronskega plazu, kakršnega ste leta 1978 videli v Plazu, obtiči na orjaškem lesenem mostu, kakršnega ste pred nekaj leti videli v Osamljenem jezdecu, v katerem je igral Johnny Depp, ki zdaj – v Umoru na Orient ekspresu – igra Edwarda Ratchetta, paranoidnega ameriškega kapitalista, tako mračnega, ošabnega, zlobnega in izprijenega, da konča pod morilskim nožem, ki mu zada 12 vbodov. Na vlaku je dober ducat jet-set potnikov (ameriška zlatokopka Michelle Pfeiffer, ruska princesa Judi Dench, avstrijski profesor Willem Dafoe, španska misijonarka Penélope Cruz, britanska guvernanta Daisy Ridley itd.), Hercule Poirot (Kenneth Branagh), »mali mož z velikanskimi brki«, največji detektiv na svetu, ki potuje z njimi, pa mora ugotoviti, kateri izmed njih je bil tako neumen, da se je odločil, da bo umor – svoj greatest hit – zagrešil na vlaku, s katerim se pelje Hercule Poirot, največji detektiv na svetu, Hercules logične dedukcije in »malih sivih celic«, človek, ki je voljan dvakrat stopiti v isti drek, in to samo zato, da bi dokazal, da je res perfekcionist.

Tisti, ki menijo, da je Borut Pahor nečimrn, bi morali videti Kennetha Branahgha – v tem filmu nastopata le dva lika, Poirot in njegovi brki, vsi ostali, od Judi Dench do Penélope Cruz, od Johnnyja Deppa do Willema Dafoeja, pa so le statisti, le kostumi, pričeske in monogrami, le oprode Branaghovega napuha, primerljivega z napuhom Hercula Poirota, mučenika resnice, ki razreši najgenialnejšo uganko, popoln umor, a javnost tega ne bo nikoli izvedela, ker bo na koncu, ko bo zadnje večerje konec, prisiljen policiji prodati enostavnejšo, banalnejšo verzijo. Njegovo finalno tehtanje obeh verzij je videti kot Hamletov »Biti ali ne biti«. Kar pa naj vas ne zavede: Branagh misli, da je Hamlet in da so vsi ostali le Rosencrantzi in Guildensterni.

Kriminalka Umor na Orient ekspresu, ki jo je Agatha Christie spletla iz resničnih dogodkov (ugrabitev in umor Lindberghovega sinčka, nesreča Orient ekspresa v turškem Çerkezköyu), ima enega izmed najpresenetljivejših koncev. Presenetljivejšega si težko predstavljate. In tedaj, davnega leta 1934, je bil res pravi šoker. A po drugi strani: sredi strašne finančne in gospodarske krize, ki je tedaj pustošila svet, si je morala Agatha Christie izmisliti konec, ki bo tako šokanten, da bo lahko tekmoval s šokantnostjo krize, depresije, recesije, taljenja vsega živega, razblinjanja vsega stalnega in trdnega. Konec Umora na Orient ekspresu je bil tako unikaten in briljanten, da so filmi potem še desetletja in desetletja delali vse, da bi ga zasenčili – ali pa da bi lahko vsaj tekmovali z njim. In to še vedno počnejo.

Spomnite se le Šestega čuta, v katerem neki deček Brucu Willisu – svojemu psihologu – dahne: »Vidim mrtve!« Ni čudno: na koncu se izkaže, da je Bruce Willis v resnici mrtev. V Vsiljivcih se izkaže, da so Nicole Kidman in njeni otroci v resnici duhovi. V Psihu se izkaže, da je mama v resnici Norman Bates, v Ameriškem psihu pa, da Patrick Bateman – American Psycho – ni v resnici nikogar ubil. V Kriku se izkaže, da sta serijska morilca dva, v Mementu pa, da je morilec ta, ki išče morilca. V Igri solz se izkaže, da je ona moški, v Kitajski četrti pa, da je njena sestra v resnici njena hči. V Igri se izkaže, da je vse le igra, v filmu Zbogom, punčka pa, da punčke ni nihče ugrabil. V Klubu golih pesti se izkaže, da sta Brad Pitt in Edward Norton ista oseba, v filmu Imperij vrača udarec pa, da je Darth Vader Lukov oče. V Vasi ob gozdu se izkaže, da je 19. stoletje danes, v Prihodu pa, da je preteklost prihodnost. V Državljanu Kanu se izkaže, da je Rosebud znamka sani, v Jakobovi lestvi groze pa, da je vse, kar vidimo, le predsmrtna blodnja padlega ameriškega vojaka. V Planetu opic se izkaže, da je tuji planet, na katerem se izkrcajo Zemljani, v resnici Zemlja, v filmu Soylent Green pa, da je Soylent Green, ki ga jedo ljudje, človeško meso. In ja, v Osumljenih petih se izkaže, da je Keyser Söze pohabljeni Kevin Spacey, v filmu Sedem pa, da je v njegovi škatlici Gwyneth Paltrow. Obsedenost s presenetljivimi, šokantnimi konci je bila brezmejna, tako rekoč žanr zase. In umetnost zase.

Toda v vseh teh mnogih presenetljivih, šokantnih koncih je odmeval Umor na Orient ekspresu, zato niti ne preseneča, da njegov konec vsi zelo dobro poznajo. ja, konec Umora na Orient ekspresu je splošno znan, del splošne izobrazbe. Kar je kakopak nerodno, ko ta roman ekranizirajo – film ima unikaten konec (nikomur ga ne izdajte!), ki pa ga vsi gledalci poznajo. Tako kot pri Titaniku: vsi vedo, kako se bo končal. Vsi vedo, da bo Titanik na koncu potonil.

Klimaks v Umoru na Orient ekspresu je lahko le antiklimaks. Obsojen je na antiklimaks. Filmi namreč konca ne morejo spremeniti. Niti ga ne smejo spremeniti. Pustiti ga morajo natanko takšnega, kot je. Ta unikatni konec je tisto, kar je ta roman naredilo. Ta unikatni konec je tisto, zaradi česar ta roman ekranizirajo. Ta unikatni konec je tisto, zaradi česar je Agatha Christie Umor na Orient ekspresu – predhodnika Žage in Dexterja – sploh napisala. Ekranizirali so ga že večkrat – Branaghova ekranizacija je peta. Toda filmarji nič ne morejo. Ne morejo poseči v konec, da bi gledalce presenetili ali šokirali. Presenetijo in šokirajo jih lahko le s koncem, ki ga vsi že itak poznajo in ki je danes videti kot kliše, kar pomeni, da jih lahko presenetijo in šokirajo le tako, da se zvesto, da ne rečem suženjsko držijo romana. Ne režirajo filmarji konca, temveč konec režira njih – in film.

Zato po drugi strani ne preseneča, da filmarji v vsaki ekranizaciji spremenijo nekaj imen, kajti to je vse, kar lahko naredijo – spreminjajo imena junakov. Ker ne morejo spremeniti konca, od katerega so povsem odvisni, spreminjajo imena. Tako imajo vsaj občutek, da migajo, da so živi, da je v filmu tudi nekaj njihovega, osebnega, avtorskega. V Branaghovi verziji Greta Ohlsson postane Pilar Estravados, da bi se ime bolje podalo Penélope Cruz, ki jo igra, Antonio Foscarelli pa postane Biniamino Marquez (Manuel Garcia-Rulfo), da bi lahko – pač kot Latino (Kubanec) – postal tarča ažuriranih trumpovskih šovinističnih opazk. Še več: Arbuthnot (Leslie Odom Jr.), izvirno polkovnik (v Lumetovi verziji ga je igral Sean Connery), zdaj doktor, je temnopolt, a ne brez razloga – Branagh hoče očitno pokazati, da je bila Evropa pred II. svetovno vojno precej strpnejša od Amerike, saj je črnec na Orient ekspresu lahko potoval v istem vagonu kot belci, pa četudi sam film kar poka od kolonialne nostalgije in slavi čas, ko je lahko Evropejec povsem mirno in varno potoval po Bližnjem vzhodu (npr. po Siriji), ko so ga tam vsi spoštovali, se mu klanjali ter mu nosili kovčke.

Nič, to je film o času, ko so lahko dekadentne elite v Jugoslaviji ustavile le elite. Nekaj let kasneje so si izmislili boljšo metodo, boljšo kolektivno akcijo – komunistično revolucijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.