MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Dva leva

Lahko bi bilo še slabše

Drugi mandat hiperaktivnega državljana

»Danes je šele začetek. Ta zmaga je šele začetek, je poudaril in izrazil upanje, da bo slovenska politika dosegla dogovor o sodelovanju. Če bodo strankarski voditelji presodili, da lahko pri tem kaj pripomore tudi sam, pa bo to storil z velikim veseljem in vsem znanjem, ki ga premore.«
— Borut Pahor je že ob prvi zmagi opozoril na posledice podeljenega mandata, pa ga volivci tudi v drugo niso poslušali (MMC TVS, 2. 12. 2012)

»Aktivno državljanstvo je kompleksen pojem, ki zajema vsesplošno aktivnost državljank in državljanov na različnih področjih, pri čemer je njihovo delovanje usmerjeno v splošno družbeno korist in ne zgolj v uresničevanje osebnih interesov. Ker se aktivnega državljanstva ne moremo preprosto naučiti, ga je potrebno razvijati z izobraževanjem in usposabljanjem za učinkovitejše udejstvovanje v javnem, političnem in splošnem družbenem dogajanju.«
— Definicija aktivnega državljanstva na portalu pic.si

Že res, da vse od osamosvojitve čakamo, da se bo tej državi in tej deželi odprlo, da bomo padli v nekakšno zlato dobo. Zlata doba? Ta je že definitivno in nepovratno mimo. Če je sploh kdaj bila. A ker adventni čas ni primeren za zajedljivost in črnogledost, lahko katastrofično situacijo, v kateri smo, ujamemo v optimistično krilatico, da bi lahko bilo še slabše. Res je. A z malo sreče bi lahko bilo tudi bolje. Slovenija je ena tistih srednjeevropskih dežel, kjer je politika preplavila vse pore družbenega in socialnega življenja. Ta politika pa je hkrati brez konceptov in vsebine. In to je naporno. To povzroča averzijo do politike nasploh. Temeljni razpad zaupanja. In ne le v politiko, ampak v vse strukture in (pod)sisteme družbe in države. V pravosodje, v šolski in izobraževalni sistem, v zdravstvo ... Kaj pomeni, ko državljani obračajo hrbet svoji državi, smo začutili na letošnjih predsedniških volitvah, ko je udeležba zdrsnila pod mejo, ko volitve še lahko štejemo za legitimne. Res je, da tako slabo, kot je bilo na zadnjih volitvah v evropski parlament, ko je glasovalo le 24,55 % vseh volivcev, ni bilo. A 42,13 % v drugem krogu predsedniških volitev (oziroma komaj kaj več, 44,2 3%, v prvem krogu) je delež, ki zbuja resen dvom o legitimnosti demokratičnega rituala. No, k temu sta prispevali dve stvari. Najprej sama možnost izbire. Če imate na eni strani Pahorja, na drugi pa kot najresnejšega protikandidata Šarca, je nekaj v logiki politične ponudbe in politične tekmovalnosti v temelju narobe. In za to so odgovorne politične stranke, ki pošljejo v boj kandidate in kandidatke, ki ne prepričajo niti volivcev lastne stranke. Najosnovnejše merilo uspeha oz. neuspeha je izid kandidata, kandidatke, ki je primerljiv z aktualnim dosegom stranke. Še najmanj je kljub slabemu rezultatu problematična Ljudmila Novak, saj je dosegla približno tak rezultat (7,24 %), kot je po sondažah trenutna moč strank NSi. Obupno slab pa je izid Romane Tomc (13,68 %), če upoštevamo realni domet stranke, ki resno kandidira za relativno zmagovalko naslednjih državnozborskih volitev. Njena edina uteha je dejstvo, da je nekoliko prehitela Novakovo. A kaj potem poreči k dosežku Maje Makovec Brenčič, ki je kot predstavnica SMC, katere moč sicer precej usiha, a je formalno še vedno največja parlamentarna stranka, dobila 1,73 % glasov? Ker pa tako Tomčeva kot Makovec Brenčičeva vendarle nista eksotični članici in kandidatki svojih strank, ti rezultati kažejo predvsem na izjemno nizko animacijsko moč strank in posledično verjetno volilno udeležbo, ki bo na prihodnjih državnozborskih volitvah padla pod (še nekako) legitimnih 50 odstotkov. Na predčasnih volitvah leta 2014 je komaj presegla prag legitimnosti (51,73 %).

In tako smo dobili ponovljeni mandat Pahorja. A tudi če bi dobili Šarca, ne bi bilo bistveno drugače. Bil je spopad dveh konceptualno popolnoma izpraznjenih kandidatov. Ni šlo za izbiro dveh politik. Sam sicer menim, da bi bila Šarčeva zmaga pomembna, ker bi bil po eni strani sposoben enako izpraznjeno »politiko« prezentirati na bolj sprejemljiv, seriozen način, in zlasti, ker bi javnost sama sebi sporočila, da takšnega sloga, kot ga uveljavlja Pahor, ne nagrajuje. Ni veliko manjkalo, a se ni zgodilo. In tako imamo Pahorja, ki ga zdaj njegovi strankarski tovariši, ki vsi po vrsti vedo, da je njegov slog napačen, bizaren, nedostojen, hočejo tako rekoč teoretsko osmisliti. Češ, Pahorjeve poklicno-obrtniške manije in obsesije z novimi družbenimi in družabnimi mediji so izraz aktivnega državljanstva. Kaj pa še! Morda hiperaktivnega državljanstva, ki ni usmerjeno v splošno družbeno korist, ampak v ali manično ali preračunljivo uresničevanje osebnih interesov.

Ampak Pahorja bomo nekako preživeli, saj smo se pet let učili živeti z njim. Posledice njegovega ponovljenega mandata se bodo pokazale na ravni strankarske kompeticije. Nič več ne bodo šteli koncepti, ampak le še forma. In kot je bilo pričakovati, je Šarčeva brezvsebinska stranka že krenila proti vrhu. Ni sicer jasno, ali bo sposobna zdržati nagel vzpon. A dejstvo je, da se stranke standardne politične topologije uklanjajo tej novi paradigmi praznega. Socialnim demokratom, ki so brezglavo podpirali Pahorja, se ta izpraznjenost glav že pozna. Od socialdemokracije so jim ostale le praznične rdeče kravate. SMC pa je bila že ob zmagi taka. Brez koncepta. Brez programa. Izpraznjena. In tako bodo, kot vse kaže, naslednje volitve spopad med Janševimi obritoglavci in »levimi« praznoglavci.

Pa srečo in dober želodec v novem letu vam želim. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.