MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Kolumna

Volitve 2018

Kdo nam bo vladal?

Prihodnje leto bodo parlamentarne volitve. Bistvenih sprememb najbrž ne bodo prinesle. To je dobro in slabo.

Novo koalicijo bo verjetneje kot SMC sestavljala Židanova SD. To je bolj ali manj značilna evropska socialna demokracija, malo tič, malo miš, ki zato, gledano dolgoročneje, nazaduje. V primerjavi z evrosceno se SD drži kar dobro. To je teže reči za njeno družbeno koristnost. Če jo hoče povečati, nujno potrebuje občuten premik na levo – da torej sveta kapitala ne postavlja več nad svet dela. Prostora za zasuk je (glej Sandersa in Corbyna ali portugalske socialiste, ki so zavrgli vse recepte trojke) povsod na Zahodu dovolj. Težava je v zakoličenosti levice, tudi naše SD, ki je pod Pahorjem vztrajno lezla proti malo sem, malo tja sredini in se tam izgubila. Zdaj se tam drži kot klop, ker so se njene vrednote »osredinile«, pa tudi iz strahu, da bi jo medijski glavni tok sicer označil za skrajno levico (podobno kot ima angleški konservativni tisk Corbyna za malega Stalina), volivci pa zapustili.

Toda strah pred izgubo volivcev je prazen – SD je dovolj znana, dolgoživa in zasidrana stranka, da se njeni volivci ne bi ustrašili niti dokaj ostrega zasuka na levo. Volivci praviloma res ne marajo radikalnosti, vendar bi njene približke bistveno prej dopustili dobro znani stranki kot pa na primer razmeroma novi Levici, ki pri nas edina problematizira (neoliberalni) kapitalizem in si za to zasluži vso podporo. Toda prostor za resno alternativo je v Sloveniji – in bolj ali manj povsod na Zahodu – za zdaj dokaj omejen. Pri tem Levica ni zgolj žrtev volilnega konformizma (ki ga pojav novih obrazov ne zanika, saj so ti obrazi vsebinsko vsi povprek zelo konformni), ampak tudi lastnih napak – je premalo ofenzivna (niti predsedniškega kandidata ni ponudila), predolgo se je mučila z notranjimi razprtijami, težave ima s tem, koga vse nagovarja, neizbežno niha med pragmo in načeli. S skromnejšimi volilnimi obeti Levice pa se zmanjšujejo tudi možnosti za nastanek edine koalicije, ki bi utegnila prinesti globlje spremembe; take, v kateri bi imela SD glavno besedo, Levica pa bi bila njen nepogrešljivi partner.

SD v družbi dosedanjih partnerjev bo ostala enaka, ne bo izkoristila priložnosti za zasuk in bo tako zaostala za zahtevami časa. SMC, ki ostaja notranje neenotna, pa pod Cerarjem resnejši premik na levo ne pade na pamet.

Če bi na volitvah zmagal Šarec (kot je v zadnji anketi Dela), bi bil to majhen čudež. Toda v formuli nove koalicije bo Kamničana najbrž treba upoštevati. To je značilen nov obraz – v bistvu neznanka, ki se bo, podobno kot SMC, formirala, učila in prilagajala. Privlačnost novih obrazov se očitno ni docela izčrpala, čeprav je njihov dosedanji izplen mršav – kar naprej dobivamo staro vsebino v novih oblekah. Toda ljudstvo še naprej volilno eksperimentira, kar pomeni, da je nezadovoljno z etablirano politiko, pa tudi optimistično naivno. Vendar je razumljivo, da skuša na oblast zagrizeno spraviti koga, ki ne bo razočaral. To je tudi znamenje, da še ni obupalo nad demokracijo. Žal vse upe polaga dobesedno v nove obraze, ne pa v tisto, kar tiči za fasado. Tu bi ji seveda morali pomagati mediji, vendar te enako zanima predvsem videz, hkrati pa nočejo alternativ. V takem stanju nujno uspevajo bleferji, spretnjakoviči in sejalci praznih obljub. Težava je tudi v tem, da so novi obrazi praviloma manj znani posamezniki z na hitro zbobnano peščico privržencev, to pa so nujno krhke, nepreverjene tvorbe z malo potrebnih veščin. Tudi zato bi bilo bolje, če bi novi obrazi (ki pa so lahko po letih stari, a preverjeni v nekonformnih prepričanjih) prevladali znotraj starih strank. To je zgodba Corbynovih laburistov.

Če se ne bo zgodilo kaj zelo nepričakovanega, je vnaprejšnji poraženec, kar luzer naslednjih volitev SDS oziroma mojster Janša. Vse parlamentarne stranke so izjavile, da z njim ne bodo sklepale koalicije. Če bodo držale besedo, Janša nikakor ne more postati premier. Narobe mu hodi tudi gospodarsko okrevanje. V tej godlji bo SDS, naša skrajna desnica, še bolj besnela in vihtela svoja tradicionalna orožja. Vihtela bolj v prazno. Kaj je dvignilo skrajno evrodesnico? Najprej nezadovoljstvo zaradi neenakosti, strahov srednjega razreda, nevarnosti globalizacije itd. Na to podlago so udarili kriza 2007, begunci, terorizem. To so bili sprožilci ksenofobije, ki vedno drema in preži v vseh skupnostih. Tudi Slovenijo je kriza hudo zadela, terorizem in begunska kriza pa v resnici ne. Zato Janša ne pridobiva novih privržencev. Toliko bolj, ker maha v prazno tudi z drugo gorjačo svojih ofenziv: obtoževanjem establišmenta, da je ukradel državo. A ima, drugače od Trumpa, ki govori podobne reči, on sam in mi z njim smolo, da je že dolgo izrazit del establišmenta (dvakrat na oblasti) in kvečjemu bolj tatinske nature (pravnomočno obsojen itd.). Tako ostaja njegov domet omejen. Vsaj dokler so razmere kolikor toliko normalne.

Na začetku smo rekli, da volitve verjetno ne bodo prinesle nič bistveno novega. To je po svoje pomirjujoče – polja ne bomo zaorali po poljsko ali madžarsko, se pravi janševsko. Slabo pa je, da se bodo nadaljevali slabi procesi, v grobem značilni za ves Zahod, kamor se ponosno štejemo. Naša politika ima ta Zahod tudi za alibi za svoje početje. A bolj ko ga slepo posnemamo, na slabši poti smo, saj se naši vzorniki, gledano scela, pomikajo proti surovejši, nemirnejši družbi in bolj razdejanemu okolju. Kako torej s te zgrešene ceste idolov na vsaj za silo drugačno lastno stezo – to je vprašanje leta 2018 in onstran.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.