MLADINA Trgovina
Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Pamflet

Ko spregovorijo primerjave

Od stavk, brezimnih pa do kanalizacije prek vodnega zajetja

Novo leto prinaša napoved stavkovnih poplav. Z njimi so pretili gasilci, zdaj jih pripravljajo policisti, šolniki, veterinarji, cariniki, inšpektorji, zaposleni v upravnih enotah … Vladi Mira Cerarja ml. je konec leta kazalo vsaj po finančni plati odlično, saj se je postavljala z visoko gospodarsko rastjo in proračunskim presežkom. Naenkrat pa ji grozi upor zaposlenih takšnih razsežnosti, kot še nobeni vladi pred njo. In če popusti stavkovnim zahtevam, se ji podre uravnoteženo stanje javnih financ. Toda ljudstvo je odločeno, da ima pravico do višjih plač in je gluho na vladne pozive po razumu.

A kdo je tu izgubil razum? Sindikalisti imajo v rokah prepričljive analogije: vlada je dvignila plače ravnateljem, članom SDH, že prej zdravnikom. Še več, njihov adut je – Lidija Glavina. Gospa, za katero pred dobrim letom praktično nihče ni slišal, nobeno veliko podjetje je ni iskalo za propulzivno direktorico, je pod vladavino Cerarjevih postala predsednica uprave SDH. Dobivala je odlično plačo v višini 11 tisočakov in v javnosti ni nikoli nastopila z zahtevo, da bo s svojim štabom stavkala, če ji ne povišajo zaslužkov. Naenkrat pa ji je vlada sama od sebe prek nadzornega sveta izračunala nov osebni dohodek v višini - 15.496 evrov! Torej na mah za štirideset odstotkov več.

In ljudje so začeli primerjati: eni se potegujejo za 60 dodatnih evrov, drugi za 80, kar znese komaj od nekaj pa do deset odstotkov, a kaj ko njih vlada ignorira. Spontane primerjave so pač lastnost demokracije. Jugoslovanski partijski režim se je na začetku sedemdesetih resno omajal, ker si je ljudstvo vzelo svobodo misliti politiko. Legendarni srbski književnik Borisav Mihajlović – Mihiz je na javni tribuni sprožil potres, ko je izjavil, da je bilo pod kraljem Obrenovićem več svobode kot pod Titom.

Dotlej je namreč samoumevno veljalo, da je Titov režim idealen, še več, da si o njegovi odličnosti sploh ni dovoljeno zastavljati vprašanj. In samopašni vodja je leta 1972 na hitro odpravil tedanjo hrvaško, srbsko, slovensko in makedonsko pomlad ter restavriral režim, v katerem je bilo ukinjeno mišljenje skozi perspektivo alternativ.

Vmes je preteklo 45 let, premier Cerar ml. pa se obnaša kot vladar, ki ni odgovoren za svoja dejanja. Brez spoštovanja do razmišljanja množic. Zakaj so ravnatelji in glavine upravičeni do mastnih povišanj, večina pa ne?

Primer šefice SDH Glavine je v svojem absurdu očiten vsakomur. Kaj je bilo njeno delo, ki se primerja s Herakljevimi junaštvi? - Dala je odstaviti staro vodstvo Luke Koper, čeravno se je izkazalo z odličnimi poslovnimi rezultati. Povsem enostavno povedano: s kadrovskim rezom v podjetju je izvršila željo vlade. In bila za poslušnost bogato preplačana.

Kar je sprožilo sindikalni bes. Vlada zaposlenim za vešče opravljeno profesionalno delo v času rasti ne nameni niti beliča, ona pa bo zgolj zaradi poslušnosti vsak mesec prejela dobre štiri tisočake več!????

Sindikalni protesti gasilcev etc. so sicer govor teh, ki jim mediji ne dajejo mikrofonov, razen kadar jih ujamejo sredi gašenja orjaških požarov. Brezimni in brez besed so v prvi vrsti brezdomci. V Ljubljani so jim na silvestrovo v dvorani Tabor prostovoljci zavetišča Vincencijeve zveze dobrote pripravili večerjo in slavnostni program. O tem je denimo poročala spletna stran nacionalke v članku pod naslovom: Z brezdomci nazdravila tudi Pahor in Janković. O čem pa pripoveduje prispevek? – O dobrotnikih, o predsedniku države in županu, pa o šefu parlamenta Brglezu, ki se je tam oglasil, o vseh, razen o brezdomcih ne. Nikogar niso vprašali ne po imenu, ne po občutkih, ne kdaj je nazadnje silvestroval doma. Brezdomci so skupina, ki nima besede, ki je izrinjena tudi tedaj, ko o njej poročajo.

Dati besedo drugim, ki so daleč od oblasti, je bistvo demokracije.

Zadnje čase je medije prevzelo navdušenje nad gospodarskimi uspehi. Tako na naslovnicah poročajo o skokovitem porastu turistov, kar spominja na sedemdeseta leta prejšnjega režima. Takrat smo poslušali o bogati letini pšenice, dobrem izkopu premoga, sanjskih količinah proizvodnje jekla, avtomobilov, pohištva.

Nič pa seveda nismo vedeli o rekordni zadolženosti države, ki je takoj po Titovi smrti bankrotirala.

K hvalnicam pač sodi tudi pojasnilo konteksta. Med velike uspehe štejejo mediji gigantski projekt obnove ljubljanske kanalizacije in vodovoda v višini 135 milijonov. A ostajajo le pri številkah. Resnim kritikom ne dajo besede. Geograf dr. Damir Josipović opozarja na apokaliptično nevarnost. Mestne oblasti načrtujejo pet kilometrov kanalizacijskega voda prek vodovarstvenega območja pri Klečah. To območje je zdaj zavarovano in na njem gradnje niso dovoljene, vse pač v skrbi, da se ohrani pitna voda za Ljubljančane. A prek vodnega bazena kani mestna oblast speljati fekalije!!!!!!!!!?????????????????????????????????

Seveda ima svoj argument, pravi, da bodo vodi iz najmodernejšega materiala, pri čemer bo vgrajen tudi sistem neprestanega preverjanja nepropustnosti sistema. Odlično, moderna tehnologija omogoča, da odplake ne pronicajo v osrednji mestni vodnjak. Toda dr. Josipović opozarja, da bodo vodi tekli po trasi, ki je na nasipnem in živahnem terenu, ki ga lahko usodno spremeni močnejši potres. In kaj če se zemlja strahovito zatrese?

Tudi če je možnost samo ena proti deset tisoč, je to za mesto usodno. Usode meščanov in njihovih naslednjih rodov ne gre prepustiti projektni odločitvi županove ekipe, ne da bi njene posledice poprej predstavili v široki javni polemiki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.