MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Dva leva

Domoljubje za začetnike

(Dom in družina po motivih The Tiger Lillies)

Kadar priden je otrok,
ki je staršem u ponos,
ki ve, česa vse ne sme,
in ki zmeraj vse poje,
naj za praznike dobi
vse, kar najbolj si želi.
Ta, ki ne pospravlja igrač,
ki nima dolgo celih hlač,
čistih majic ali kril,
pa ne zasluži si daril
in moral bo zato odpret
čisto nič vesel paket,
ki namesto prazničnih dobrot
vsebuje venček groznih zgodb.
— Šokantni Peter (Po originalni predlogi H. Hoffmanna uglasbili The Tiger Lillies; prepesnil Andrej Rozman Roza)

»Lani ste v Atenah pred parlamentom igrali za grške demonstrante. Zakaj vas je pritegnilo dogajanje na ulicah? Trenutno smo v Sloveniji skoraj vsak dan priča protivladnim protestom – bi bili pripravljeni kaj podobnega izvesti tudi pri nas?
– ‘Ja’ za moč ljudem! Silen podpornik protestov proti G8 sem. Ne maram korporacij. Silno všeč mi je bilo nastopati pred grškim parlamentom. Politiki bi morali biti odgovorni ljudem, ne pa korporacijam in multinacionalkam!«
— Intervju z Martynom Jacquesom, frontmanom zasedbe The Tiger Lillies (MMC TVS, 12. 12. 2012)

Na The Tiger Lillies sem prvič naletel vsaj tri leta pred njihovim prvim gostovanjem v Ljubljani. Namreč, v Cankarjevem domu je leta 2001 nastopila kanadska plesna skupina The Holy Body Tatoo, katere jedro tvorita koreografa in plesalca Dana Gingras in Noam Gagnon, s predstavo Circa. Vznemirljiv nastop, a bolj kot sam plesno-vizualni performans me je pritegnila nikoli prej slišana glasba. Takrat sem prvič slišal The Tiger Lillies, ki so prispevali glasbeno podlago predstave, in kajpak sva s partnerko začela vneto raziskovati in zbirati posnetke. Kakšne tri leta kasneje so The Tiger Lillies prvič (in potem še večkrat) prišli v Ljubljano. In ne le glasba, ampak tudi pojava je presegla visoka pričakovanja. Na prvem koncertu sem kupil njihovo predelavo znamenite krvavo-poučne otroške slikanice Struwwelpeter nemškega psihiatra in pisatelja Heinricha Hoffmanna, ki je služila za odrsko postavitev »junckoperete« Shockheaded Peter. Frontman Martyn Jacques je s prepoznavnim in težko ponovljivim falzetom v interpretaciji svojih izvirnih skladb ali priredb postavil visoke kriterije vsem morebitnim posnemalcem. In podobno kot Hoffmannov Struwwelpeter je uglasbil in se poigraval z Büchnerjevim Woyzeckom, s Hamletom, pa Brechtovo Opero za tri groše .... Zato sem pred novim letom z mešanimi občutki, zadržano, šel gledat Petra Kuštra v izvedbi goriškega teatra. A sem bil pozitivno presenečen. Vse je bilo tako, kot mora biti. Celotna postavitev (v režiji Ivane Djilas) je ujela vzdušje in slog: izjemni prevod Andreja Rozmana Roze, prepričljiva scenografija (Barbare Stupica) in kostumografija (Jelene Proković) in celo tisto najzahtevnejše – glasbena spremljava in petje. Res odlično. A vendar, komu služi, koga nagovarja ta, kot Nemci porečejo, »svarilna pedagogika«? Kdo naj se zamisli, kaj se zgodi nepridnim otrokom, ki si ne čistijo ušes, ne češejo pramenov, ne strižejo nohtov, se igrajo z vžigalicami in ognjem, mučijo živali, skačejo ob vodi in ... in .... – bog pomagaj – celo juhe ne pojedo! Nemci, ki ne morejo poljubno razveljaviti svoje avtoritarne vzgojno-kulturne dediščine, zagato rešujejo s predelavami, karikaturami, srečnimi konci, s katerimi prikrivajo naličje krvavih zgodb. Kar je nesmisel. Približni tak kot pivo brez alkohola, cigarete brez nikotina, kava brez kofeina ali Rdeča kapica z volkom kot pozitivnim likom. Kakorkoli obračaš, tako Hoffmannov Struwwelpeter kot Shockheaded Peter Martyna Jacquesa in ne nazadnje Peter Kušter Ivane Djilas in Andreja Rozmana Roze spadajo v zvrst srhljivke. Le naslovniki danes niso in ne morejo biti otroci. Otroci so danes razbremenjeni izvirnega greha, krivde za obsesije, ki so jih skozi stoletja sproducirali starši. Danes je treba postaviti zgodbe o strašljivih posledicah neprimernih dejanj in razvad kot ogledalo tistim, ki krojijo naše življenje.

Če bi se torej v zgodbah moral kdo prepoznati, je to politični razred. In če se v zgodbah o slabih navadah in dejanjih ne prepoznajo sami, jih je treba z njimi soočiti. Kajpak po teži dejanj, a hkrati brez izjeme. Zato bi morali politikom in političnim kandidatom predpisati obvezen ogled predstave. Abonma za politike in izven! In jih poučiti, da lahko končajo tako kot Hoffmannovi liki.

Ker smo se komaj rešili predsedniške tekme in nas že čaka veliko bolj naporna in umazana parlamentarna, je treba biti pripravljen ostro in brez milosti kaznovati ne le tiste politike, ki ne pojedo juhe in opuščajo večerno molitev, ampak predvsem vse tiste, ki nam grenijo kratko življenje s potegavščinami, lažmi, manipulacijo ...

Svetniški kandidat Anton Martin Slomšek je leta 1846 v apostolskem pismu zapisal, da naj ima vsaka poštena krščanska hiša na steni sveto razpelo in za vsak primer še palico v kotu. Zakaj? Kajti, »kar beseda ne zda, naj šiba pripomore«.

Že res in že prav, da živimo v času permisivnosti. A ta naj velja za vzgojo otrok, ne pa za vzgojo politikov. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.