Heni Erceg

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Komentar / Koliko gnusobe?

Zgodovina je na teh ozemljih tri desetletja po vojni kot toplo-hladni bife, kjer vsak vzame, kar želi, kot cvetje zla, ki se je razbohotilo na rodovitni prsti zanikanja lastnih zločinov.

Vse bi bilo laže, če ne bi bilo fotoaparatov in kamer. Tako pa je bilo nekaj fotografij spet zgovornejših od besed, razkrile so, kakšne politične predstave uprizarjajo vsako poletje, da z njimi častijo vojno, moške frustracije in lažne zgodovinske dogodke. Tako je eden od televizijskih posnetkov izredno nazorno prikazal osebnost hrvaškega predsednika, ki je iz svoje letne rezidence na Hvaru – znanega brloga komunističnega veljaka Vladimirja Bakarića – prišel na proslavo v čast največjih zgodovinskih bitk Hrvatov. Znašel se je na ulici »kraljevega mesta« Knina, kjer je lilo kot iz škafa in kjer so že osemindvajsetič počastili spomin na akcijo Nevihta oziroma etnično čiščenje Srbov, živečih na Hrvaškem, izpeljano leta 1995. Skupaj s pribočniki je hodil po mestu, imeli pa so en sam dežnik. Bočil se je nad predsednikovo glavo, za katero skrbi tisti paž, ki se spotika zadaj, predsedniku države za petami, da bi zaščitil prvega med Hrvati, ki očitno, čeprav ima proste roke, ne more sam držati jebenega dežnika.

Menda tako določa protokol, kajti vse je pravzaprav protokol, propaganda, vzporedni svet bajk iz preteklosti, s katerimi se ljudstvu, utrujenemu od pomanjkanja in kriminala, ponujajo fanfare ob obletnicah in predstave o lažni zgodovini. V Kninu so tako slavili akcijo Nevihta, s katero je Hrvaška osvobodila svoja zasedena ozemlja in z njih z navdušeno pomočjo srbskega zločinca Miloševića pregnala več kot 200 tisoč državljanov srbske narodnosti. »Veličastna« vojaška akcija se resda meri v urah, ker je hrvaška vojska brez vsakršnega vojaškega odpora vkorakala na že izpraznjeno ozemlje. Toda politična elita je spet nakladala o neizmernih vojaških uspehih in ni seveda niti z besedo omenila tistih, ki so zapustili domove in bili več dni na poti v Srbijo.

Za žrtve ni milosti, ni je bilo niti v osvobojeni Krajini za tistih 600 srbskih starcev, ki jih je hrvaška vojska med »veličastnim« osvobajanjem pobila, potem pa požgala in uničila, kar ji je prišlo pod roke. Za žrtve ni milosti tam, kjer je resnica kot toplo-hladni bife, kjer vsak vzame, kar želi, kot cvetje zla, ki se je razbohotilo na rodovitni prsti zanikanja lastnih zločinov. In medtem ko je hrvaška oligarhija v Kninu kokodakala, da brez Nevihte ne bi bilo niti daytonskega sporazuma niti Bosne – kot da Bosna je! In kot da eden od njenih delov, Republika Srbska, ni postal oaza zločina in mafije – je njen voditelj Milorad Dodik skupaj s srbskim predsednikom Vučićem in njunim pajdašem, srbskim patriarhom Porfirijem, obujanje spomina na »največje etnično čiščenje v Evropi po drugi svetovni vojni«, kar je srbsko poimenovanje za hrvaško Nevihto, uprizoril prav v Prijedoru, na zahodu BiH, v Republiki Srbski.

Tam so počastili spomin na Srbe, ki so pobegnili iz Hrvaške, tiste, ki so jih takrat, leta 1995, takoj na meji s Srbijo prisilno mobilizirali ali aretirali, ki jih v Srbiji še do danes niso sprejeli, na Hrvaško pa se niso vrnili, saj se tudi nimajo kam. Tako je obred v spomin na srbske žrtve Nevihte, to živo meso vojaških sporazumov satrapov Tuđmana in Miloševića, v Prijedoru potekal v režiji politično-cerkvene elite kot odvratna provokacija, neusmiljeni dokaz prezira do drugih, resničnih žrtev, in pomanjkanja vsakršnega civilizacijskega okusa mogočnežev na oblasti v tej entiteti BiH, Srbiji in srbski pravoslavni cerkvi.

Izbira ravno Prijedora za cmihanje nad srbskimi žrtvami je strašen cinizem in izraz brezsramnega podcenjevanja bošnjaškega naroda, saj so tam doživeli najsmrtonosnejši pohod hord JLA in srbske paravojske, ki so to mestece z večinskim bošnjaškim in hrvaškim prebivalstvom zasedle leta 1992 in v njem zagrešile divjaške zločine. Od poboja več kot 3000 Bošnjakov in Hrvatov, med katerimi sta bila tudi 102 otroka, do posiljevanja in preganjanja. Tam so vzpostavili tudi najhujša taborišča v BiH: Keraterm, Omarsko, Trnopolje … Strahovite kraje, kjer je bilo grozljivo mučenih več kot 6000 Prijedorčanov, trupla iz množičnih grobišč, kakršno je Tomašica, kjer so že evidentirali 800 žrtev, pa še izkopavajo.

Ko so v mesto prišli nekdanji Vučićevi tovariši, je nanj legel mrak, nesrbski prebivalci so morali na okna izobesiti bele rjuhe, na rokave pa si pripeti bele trakove, da bi jih »osvoboditelji« prepoznali. V tem mestu so zdaj predstavniki »vsesrbskega« sveta s Porfirijevim blagoslovom pripravili žalno slovesnost v spomin na žrtve – hrvaške Srbe, pobegle v Nevihti – v resnici pa je bil to odvraten politični performans, grozeča farsa, ki jo prav tako najbolje razgalja fotografija. Ta potrjuje, da je zgodovina na teh ozemljih tri desetletja po vojni resnično kot toplo-hladni bife, kjer vsak golta, kar se mu zahoče, včasih pa se v tem obilju jedače komu tudi krepko zagolsne. Tako je za veliko glavo velikega vodje Republike Srbske, entitete, porojene iz vsakovrstnih vojnih zločinov, tudi tistega v Prijedoru, med njegovim »edukativnim« govorom stala fotografija ženske z malčkom v naročju. Kot priložnostna, pretresljiva ponazoritev pregona Srbov iz Hrvaške.

Toda res, tudi v prvobitnem zlu je mogoče najti kanček poetične pravičnosti. Tako je bedo političnega dramoleta in zlorabe žrtev razgalila Bošnjakinja Nermina Mujkić, ko je pojasnila, da je na fotografiji njena mati, ona pa je otrok, ki ga drži v naročju. In nista bežali iz Hrvaške, ampak pred srbskimi morilci iz Žepe kmalu po tem, ko so v bližnji Srebrenici pobili več kot 8000 Bošnjakov.

Je večja gnusoba sploh mogoča?