dr. Bogomir Kovač

8. 9. 2023  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Komentar / Turistično zrcalce

Časi cenenih letalskih povezav in potovanj so za nami. Turistična ponudba postaja dražja in zahtevnejša.

V iztekajočem se poletju je kolumna tradicionalno namenjena področju turizma. Leto 2023 pomeni za svetovni, evropski in domači turizem nekakšno vrnitev k ustaljenim razmeram, kot pot in kriterij normalizacije glede na referenčno predpandemijsko leto 2019. Toda turistično industrijo tudi letos pretresajo dramatični dogodki, od naravnih katastrof do novih ekonomskih ovir. Turizem je bil dolgo pozitivno mašilo gospodarskega razvoja, kolo želene globalizacije. Velja za eno najbolj dinamičnih in vplivnih ekonomskih področij družbenih sprememb. Zato ostaja paradna panoga, ki ohranja globalni strateški vpliv EU in krepi identitetni kapital manjših držav. Slovenija ima novo turistično strategijo, ohranja model zelene butične destinacije. Novi cilji zahtevajo kakovost in učinkovitost, širitev dejavnosti skozi novo tržno diferenciacijo. Turizem nastavlja s tem ogledalo razvoja celotni državi.

V drugi polovici 19. stoletja so v Evropi industrializacija, nove oblike transporta in dvig življenjskega standarda omogočili širšemu krogu ljudi rekreativna potovanja, odkrivanje novih krajev in zabavo. Francoska in italijanska riviera, pa avstrijska in švicarska gorska letovišča so postali sinonim nove turistične dejavnosti. Turizem po drugi svetovni vojni postane eden najpomembnejših sektorjev socialnega in ekonomskega razvoja. Turistična industrija pomeni danes desetino svetovnega BDP, dobro tretjino mednarodne trgovine storitev, v letu 2019 je merila nekaj nad 9000 milijard USD. Po velikem padcu v letih 2020-2021 in postopnem oživljenju lani naj bi dosegla leta 2023 skoraj primerljivo raven z rekordnim letom 2019. EU je na turističnem področju še vedno globalna velesila z dvema tretjinama svetovnega turizma, ZDA so daleč zadaj s petino, desetina pripada Aziji, Afriki in drugim. Turizem je torej najpomembnejši strateški sektor globalne konkurenčnosti EU. In tega se tod premalo zavedamo.

Toda trije pomembni trendi kazijo vrnitev turistične dejavnosti na stara pota slave. V ospredju so vedno bolj problematične podnebne spremembe, ekonomska deglobalizacija in pešanje kupne moči srednjega sloja iz bogatih držav. Če povežemo vse troje, potem na globalnem turističnem trgu nastajajo korenite spremembe dosedanjih razvojnih trendov, pa tudi tržnega neskladja med ponudbo in povpraševanjem. Dejstvo je, da so poplave in požari, vročinski valovi in mile zime, stopnjevanja vremenskih ujm, tudi dvigovanja morske gladine spremenili turistični zemljevid sveta, kakršnega poznamo. Jasno je tudi, da so časi cenenih letalskih povezav in potovanj za nami. Turistična ponudba postaja dražja in zahtevnejša. Na drugi strani negotov geostrateški položaj sveta postavlja vedno več ovir odprtosti turističnih potovanj. Omejevanje turističnega povpraševanja in glokalizacija sta nova turističnorazvojna zakonitost. Preprosto, globalizirani turistični okusi so vedno bolj zamejeni na lokalne trge. Turistična industrija je postala del nove ekonomske deglobalizacije, ki jo narekuje veliki geostrateški spopad med ZDA in Kitajsko. In potem je tu še vedno bolj problematična potrošnja. Zmagovalci dosedanje globalizacije, srednji sloji prodornih azijskih držav, postajajo politično nezaželeni turisti v ZDA in EU. Nasprotno pa globalizacijski poraženci, turisti kot srednji sloji razvitega centra kapitalizma, v stagflacijski ekonomiji izgubljajo svoj ekonomski potencial. Prevladujoči model množičnega turizma je očitno v slepi ulici.

ZN z vrsto svojih organizacij (UNWTO, UNEP, UNESCO, UNCCD …) so o podnebnih učinkih na turistično industrijo in odgovornosti glede nujnih sprememb prvič govorili leta 2003 v Tuniziji. EU je v svoji dobri maniri nove industrijske politike leta 2020 posebej obravnavala tudi turizem, zeleni prehod in digitalizacijo, vključenost in sodelovanje so tudi nova agenda turistične tranzicije za obdobje 2030–2050. Kot vedno vemo vse o strateških ciljih in namerah, manj jasna so regulacijska vodila politik glede na odgovornosti držav, povsem obrobni pa so projekti skupnega reševanja in financiranja sprememb. Veliko besed o skupnih problemih, precej manj pa konkretnih dejanj glede doseganja novega turističnega ekosistema na globalni, evropski in lokalni ravni. V svetu grozečih geostrateških sporov in vojn ne moremo reševati skupnih problemov. Turizem potrebuje mir in blaginjo, če želimo z njim povezati svet in upati na boljšo prihodnost planeta in ljudi.

Za zdaj v glokalizacijski maniri vsak rešuje lastno kožo, če je le mogoče na račun drugega. Bližnja Hrvaška je na primer daleč na prvem mestu v EU glede pomembnosti turizma v BDP. Toda pestita jo nizka produktivnost in dodana vrednost, sezonska narava in z evrom tudi primerljiva konkurenčnost. Letos so stavili na višje cene in evropsko glokalizacijsko brezizhodnost. Čeprav je potrošnja turista na Hrvaškem bistveno nižja od evropskega povprečja, so kompenzacijo našli v kvantiteti turističnih zmogljivosti in obiskov. V ekonomiki povpraševanja in ne ponudbe. Slovenija je že pred leti ubrala nasproten razvojni trend, usmeritev v kakovost, zeleni butični turizem. V ekonomiko ponudbe in ne toliko povpraševanja. Turistična strategija 2022–2028 je lahko nesporen zgled strategiziranja na državni ravni. Državna podpora velikemu investicijskemu ciklu, infrastrukturnim projektom in trženju je dobra popotnica. Tudi ekonomika sanacije poplav jih zaradi sonaravne usmeritve ne more bistveno omejiti. Slovenija se je očitno dobro prilagodila razvojnim zagatam turistične industrije. In to je kljub težavam nekaterih destinacij (Obala) vsekakor dobra novica.

Turistični sektor je v preteklosti zgradil razvojno robustnost, strokovnost mimo politične zaletavosti, zadel je razvojno tarčo. Deluje načrtno in sistematično, postopno in vztrajno. Turistično zrcalce je torej tudi za to vlado vredno ogleda in premisleka.