Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

 |  Mladina 40  |  Dva leva

Komentar / Pripravljeni!

(Začetek konca ali konec začetka)

© Franco Juri

»Ker brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči, je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. … Palestina po našem mnenju že izpolnjuje kriterije mednarodnega prava za priznanje, Slovenija pa z njo že vrsto let vodi diplomatske odnose.«
— Tanja Fajon je leta 2014, takrat še kot evropska poslanka (S & D), slovensko vlado odločno pozvala k priznanju Palestine (MMC TVS, 7. 11. 2014)

»Tako grobega posega politike v medije in javno RTV še nismo doživeli. Ne menja se zgolj vodstva RTV ali programske sheme, kot se je zgodilo že kdaj v preteklosti. Tokrat se poleg vsega tega menja tudi vse tiste, ki so napredovali v obdobju vlade, ki ni bila ’naša’. Njihova strokovnost, profesionalnost in dosežki ne štejejo. S tem se vzpostavlja nevaren precedens, da si vsaka vlada v prihodnosti lahko nastavi ’naše’ novinarje in brutalno obračuna z onimi drugimi. Poslanstvo javnega zavoda je profesionalno poročanje in uravnoteženo predstavljanje različnih mnenj. Ne pa skrb za ideološko pravovernost. Ko politika začne nastavljati ’naše’ sodnike namesto poštenih in strokovnih, je konec pravne države. Ko politika začne nastavljati ’naše’ novinarje namesto profesionalnih in objektivnih, je to začetek konca demokracije.«
— Matej Tonin je razkril svoje hude amnestične težave (omrežje X, 26. 9. 2023)

»To ni čistka, je pospravljanje za čistko.«
— Janez Markeš o aktualnem dogajanju na TVS (Delo, 27. 9. 2023)

Pred več kot petnajstimi leti sem poskušal utemeljiti smisel vztrajanja pri pisanju tedenskih kolumn. Pač, ne pišem jih zaradi neskromnega prepričanja, da razkrivajo nekaj, kar bi sicer ostalo očem slehernika skrito, ampak predvsem zato, da pomagam v spopadu s kronično pozabo, za katero trpijo politiki, ali vsaj nanjo računajo, ko nagovarjajo javnost. Vsekakor vidim velik problem v obsojenosti polja političnega na amnezijo; se pravi, na selektivno izgubo spomina za neko časovno obdobje ali za neke dogodke. »Ko je bolezen enkrat v hiši, ji nihče ne uide,« je s svojo vero v neizogibno usodo rekla Márquezova Indijanka. Zato so vaščani iz zgodbe sredi trga za vsak primer in za dan potem izobesili velik napis: BOG JE! Da se vsaj to ne bi pozabilo. Namreč, v kultnem Márquezovem romanu Sto let samote vas Macondo napade nenavadna kužna bolezen kronične nespečnosti. Samo dejstvo, da prebivalci ne morejo spati, niti ne bi bil tak problem, če ta nespečnost ne bi povzročila degenerativnega procesa pozabe. No, to kronično in akutno pozabo je vaščanom lajšala vedeževalka Pilar Ternera. Pilar je namreč vedeževanje obrnila na glavo in začela ljudem vedeževati za nazaj: prerokovala jim je preteklost. Vaščanom z izpraznjenimi glavami je razlagala oziroma jih spomnila, kdo so dejansko bili, kaj so resnično hoteli, govorili, k čemu so težili, ko še niso bili okuženi s hudo boleznijo. In v podobnih razlogih spopadanja s splošno politično amnezijo vidim smisel pisanja kolumn. Teden za tednom; od dogodka do dogodka. Pa tudi za nazaj, za dogodke, ki so že zdavnaj poniknili ali bili potlačeni. Teme se nenehno vsiljujejo kar same.

Pred dnevi je slovenska diplomacija dobila status opazovalke, preden bo naslednje leto zasedla mesto nestalne članice Varnostnega sveta ZN. Že s samim nedostojnim proslavljanjem ’izvolitve’ nas je osramotila, a to je bil le sramežljiv uvod v prihajajoče ponižujoče preizkušnje. Samo dejstvo, da bo slovenska diplomacija z januarjem za dve leti prevzela epizodno vlogo kmeta na veliki diplomatski šahovnici, bi sicer lahko bilo enkratna priložnost, da ministrica Fajonova realizira, denimo, svoje videnje reševanja palestinsko-izraelskega gordijskega vozla, ki ga je leta 2014 brez moči in obveznosti nakazala. Če bi Slovenija kot članica varnostnega sveta zagnala diplomatsko akcijo širokega dometa ter sama avtonomno, brez odlašanja in brez iskanja privoljenja velikega mentorja, priznala nesrečno Palestino, bi se vpisala v diplomatsko zgodovino. A to je iluzija, saj se bojim, da v slovenski socialni demokraciji (SD) že dolgo ni moralne instance, ki bi si drznila kaj takega misliti, kaj šele predlagati. Sicer pa je stanje predsednice Fajonove še hujše kot stanje njene stranke: pravkar se je domislila, da bi lahko bil Borut Pahor s svojimi kvalitetami (!?) potencialni vodilni kandidat skupine evropskih socialistov in demokratov (S & D) na prihajajočih evropskih volitvah. To pa ni več zgolj nespodobnost, ampak bizarnost.

Tako kot tudi v krščanski demokraciji že dolgo ni kredibilne in moralne instance, ki bi partijski voz, ki ga je Ljudmila Novak mukoma izvlekla s smetišča politične zgodovine, peljal na transverzalo politične avtonomije in dostojanstva. Tonin je sicer ob prevzemu NSi imel velike vizije, a se je hitro pokazalo, da si je navlekel preveliko Ljudmilino kiklo. Zgornji citat Tonina ne razkriva le hude amnezije, ampak tudi zelo zmerno politično modrost in krepost. Če mož, ki po masakru, ki se je dogajal s programom, oddajami, ljudmi na nacionalni televiziji v času črnih maš Janševega režima (in ob pobožnem zvončkljanju ministranta Tonina in njegove NSi!), govori o koncu demokracije in s tem misli aktualno dogajanje, je iztaknjen iz časa in prostora. Zato tudi ne razume razlogov za zgodovinski poraz desnice na zadnjih volitvah.

A kakorkoli. Smetišče zgodovine je polno takšnih smelih vizionarjev, kot je Tonin.

Hja, vizije!? Nekdanji avstrijski kancler Viktor Klima je na očitek, da nima vizij, svoj čas odgovoril, da naj gre tisti, ki ima preveč burne vizije, k psihiatru.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.