Heni Erceg

Heni Erceg

 |  Mladina 46  |  Hrvaška

Komentar / Rasizem elite

Še enkrat se je izkazalo, da je tukajšnja elita hujša od drhali in da so ji vrata za ustaško indoktrinacijo na široko odprta.

Večinoma radi mislimo, da so rasisti, fašisti manj izobraženi ljudje z družbenega obrobja, na katere se ni vredno ozirati preprosto zato, ker so zgolj žolčna manjšina, družba v celoti pa je na srečo zdrava. A od časa do časa kako doživetje oziroma vsakdanja stvarnost to mnenje postavi na laž in dojamemo, da je gojišče zla in nestrpnosti – danes do migrantov, včeraj do Srbov ali Judov – prav osrednji, kultivirani in izobraženi del Hrvaške, ki ga spodbuja ali njegovo početje dopušča vrh politične oblasti s tem, da odpor do tiste peščice preostalih Srbov ohranja do danes. Njegove grobe izraze vidimo celo v najvišjem državnem telesu – parlamentu. V njem se desničarski podleži spravljajo na tiste tri predstavnike srbske manjšine in jih vztrajno razglašajo za teroriste, s katerimi vladajoča stranka sklepa koalicijo, kar je hkrati njihov edini resni očitek HDZ. Intelektualni zastavonoše te skupine, profesorji na fakultetah, vzgojitelji mladih, si v osrednjih oddajah na HTV – tej zastrupljeni propagandni izpostavi vladajoče stranke – privoščijo gnusne rasistične napade na migrante, od katerih jih veliko živi in dela na Hrvaškem, a so še naprej moteči dejavnik, teroristi, polljudje, ki kazijo podobo supremacijske belske Hrvaške.

Tolažilno misel, da je etnonacionalizem pravzaprav lasten obrobnim skupinam, je te dni pregnalo nekaj, kar je doživela dobra prijateljica, ki je morala na operacijo kolena; seveda na zasebno kliniko, saj bi sicer na poseg v tej državi sesutega zdravstva čakala kar devet mesecev. No, ob prihodu jo je sprejel zdravnik, torej izobražen človek, kot bi lahko domnevali, nikakor ne kak marginalec, ki po nogometnih stadionih rjovi ustaški pozdrav. A ko je v njej prepoznal sodelavko HTV, je – prepričan, da ima opraviti s pripadnico večinske struje v tej medijski hiši, za katero je vsak Srb terorist in četnik – začel samogovor o tem, katerega od tiste peščice Srbov s hrvaškega političnega prizorišča bi bilo treba spraviti s poti, najbolje obesiti. Na prvem mestu se je znašel predsednik SDSS. Ko je začela anestezija počasi učinkovati, jo je, tako negibno, »dušil« s sovraštvom do Srbov in ljubeznijo do nekdanje ustaške države vse do ključnega dokaza o pokvarjenem revizionizmu, ki to državo razglaša za sramotni madež v hrvaški zgodovini. Pred kratkim naj bi bil menda dobil ključni dokaz, izvirno pismo Maksa Luburića, v katerem ta ukazuje, naj se za partizanske otroke s Kozare poskrbi v udobnih sirotišnicah. Namesto da jih, kot je bilo dokazano storjeno, odpeljejo v pogubna taborišča smrti.

Maks Luburić je sicer najbolj znan zločinec iz časa NDH, za katerega je bilo koncentracijsko taborišče Jasenovac kot domača dnevna soba, kjer je rad sodeloval pri okrutnem pobijanju skupaj več kot 80 tisoč Srbov, Judov, Romov … V tistem trenutku, tako mi je pripovedovala, je pomislila, da bi bilo prav, če bi vstala in odšla, toda anestezija je naredila svoje, molčala je in tako pravzaprav postala soudeleženka fašističnega javkanja nekega zdravnika. Operacija je uspela, stala pa jo je precej, in to ne samo denarja. Še enkrat se je izkazalo, da je tukajšnja elita hujša od drhali in da so ji vrata za ustaško indoktrinacijo na široko odprta. Med drugim tudi zaradi prijateljice in njenega molka, ki jo je bolel bolj kot vse posledice posega.

Kak dan pozneje je Antifašistična liga v središču Zagreba kot vsako leto pripravila spominsko slovesnost ob obletnici kristalne noči, v kateri so nacisti v Nemčiji uničevali imetje Judov, njegove lastnike pa pretepali, pobijali, zapirali. Samo nekaj korakov stran, prav tako na Trgu žrtev fašizma, je, medtem ko so antifašisti opozarjali na razraščanje fašizma, potekala drugačna prestava. Na trgu stoji nekaj, kar se imenuje Dom specialne policije, in tam so predstavljali knjigo Jasenovački popis, lažne žrtve (Jasenovški seznam, lažne žrtve), obiskovalcev na predstavitvi pa je bilo seveda veliko več kot udeležencev antifašistične slovesnosti, zbranih nekaj metrov stran. Vse to pod razsvetljenimi okni sedeža HDZ, katere člani, vsaj nekateri od njih, so s svojo navzočnostjo gotovo počastili predstavitev knjige, v kateri pisci na 700 straneh z zgodovinarsko natančnostjo dokazujejo, da Maks Luburić in tovarišija niso bili nikakršni ustaški klavci, ampak častivredni domoljubi, in da v Jasenovcu nikakor ni bilo mogoče pobiti toliko ljudi, kot se trdi. Torej je teorija o genocidu, ki je potekal v tem taborišču, gola laž, ki jo producirajo sovražniki hrvaškega naroda. Recimo tisti antifašisti korak stran, ki so obujali spomin na nacistično kristalno noč in njene posledice.

Seveda je tudi to revizionistično početje promoviral odločni zagovornik ustaštva, avtor številnih filoustaških pomij, izdanih z bogato finančno pomočjo »domoljubne« ministrice za kulturo, ki se je te dni znašla v središču resne korupcijske afere skupaj s številnimi dekani, profesorji, samo intelektualno smetano. Tipa so nedavno gostili tudi na režimskem Hrvaškem radiu, kjer je ob nesebični pomoči voditelja oddaje, cinično naslovljene Toleranca, približno uro bruhal trditve, da je bil Jasenovac navadno delovno taborišče, ne kraj groze in smrti.

Brez dvoma zanikanje holokavsta ni naša posebnost, poznajo ga tudi na domnevno razvitem Zahodu, le da se tam s tem ukvarjajo čudaki z družbenega obrobja ali mračne zunajparlamentarne strančice. Pri nas pa nanj naletite v ambulantah, parlamentu, medijih, knjigarnah, šolah, v mestnem središču. Preprosto povedano – revizionizem je tu institucionalni, zaželeni dress code družbene elite.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.