Leto, ko je Evropo zajela jokermanija

Mi bomo celo noč plesali

Na odru peterica mladih moških, bleščice, resice, čipke, pirotehnika, pod njim popolnoma očarana dvanajsttisočglava množica. Tako je bil videti septembrski koncert trenutno najbolj priljubljenega slovenskega benda Joker Out v ljubljanskih Stožicah. Pred približno toliko obiskovalci je zasedba maja nastopila tudi na Eurosongu v Liverpoolu, ki si ga je na televiziji ogledalo še dodatnih 162 milijonov gledalcev.

To tekmovanje je bilo seveda ključno za člane skupine. Že res, da so ga končali na komaj 21. mestu. A izstrelilo jih je v mednarodni glasbeni prostor. Ne le zato, ker so tako zelo komunikativni, obvladajo omrežja (spomnimo se samo viralnega bromancea med frontmanom Bojanom Cvjetićaninom in predstavnikom Finske) in podpirajo ključne družbene teme (od boja proti podnebnim spremembam do boja proti spolnemu nasilju). Za ta preboj so trdo garali. Promocije pred Eurosongom, med njim in po njem so se lotili strateško, taktno – naslednjega pol leta smo komajda dohajali poročila o rekordnem zanimanju za njihove pesmi na pretočnih platformah in o razprodanih koncertnih dvoranah po vsej Evropi, od Velike Britanije do Poljske, od Španije do območja nekdanje Jugoslavije. Čeprav je njihova ambicija večjezičnost, so dokaz, da je mogoče Evropo prepričati tudi v malem jeziku male države.

Hkrati pa so dokaz, da lahko tudi večno kritizirani slovenski pop rock (njihov sicer črpa tudi iz angleške glasbene zgodovine) povzroči mednarodno eksplozijo, manijo, ki bo trajala, dokler pač bo. Ali kot najbolje pravijo sami: »Mi bomo celo noč plesali, ljubili se in se igrali, kot da nas jutri več ne bo.«