Heni Erceg

9. 2. 2024  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Komentar / Nove čarovnice

Pride čas, ko je treba preseči ozkost naroda, ne biti samo Nemec, Izraelec, Hrvat … . Takrat lahko zavzameš moralno držo, da otrok ne bi smel nihče pobijati. In stopiš na stran bodisi Palestine danes bodisi Bosne včeraj ali Judov pred 80 leti.

»Denar za nakup metle sem zaslužila sama. Tudi letim sama,« je nekoč davno rekla Dubravka Ugrešić, ena najboljših književnic s tega območja, javno preganjana kot »čarovnica«. In odletela na Nizozemsko, kjer je tudi umrla, do konca zvesta svojemu odporu do vsakršnega nacionalizma in ksenofobije. A zdi se, da je pred tem uspešno vzgojila nekaj mladih čarovnic, kakršna je na primer Lana Bastašić, katere knjige so prevedene v več kot 20 jezikov, njen roman Ujemi zajca pa je dobil nagrado Evropske unije.

Potem pa je Lana, ki je v Nemčiji dobila enoletno štipendijo in je živela tam, lansirala kopico stvari, nad katerimi je tamkajšnja književna nomenklatura vihala nos, in poleg tega še razdrla dobro pogodbo z ugledno frankfurtsko založbo S. Fischer zaradi njene cenzure propalestinsko usmerjenih avtorjev v Nemčiji. Tako se je znašla na vlaku javno preganjanih piscev in umetnikov, ki nasprotujejo nadaljnjemu izraelskemu pobijanju Palestincev – do zdaj jih je umrlo že 27 tisoč.

»Ko sem se preselila v Berlin, mi je prišlo v navado, da postojim pri spotikavcih in berem o Judih, ki so jih odpeljali v taborišča,« v Guardianu piše Lana Bastašić in se sprašuje, ali so njihovi someščani ob tem odvračali pogled. »Moja družina izvira iz Hrvaške, toda ker smo Nehrvati, smo v devetdesetih letih, med nacionalistično norijo, ki jo Dubravka Ugrešić imenuje boj za ’čist hrvaški zrak’, to državo zapustili. Ker so nas na Hrvaškem preganjali že od začetka štiridesetih let – dedu je pri 11 letih uspelo živemu priti iz Jasenovca – smo se znašli na severu Bosne. Tam so naše takratne sosede Bošnjake javno obrekovali srbski mediji … Prikazovali so jih kot neljudi, džihadiste, ki nas bodo pobili med spanjem. Vse te zgodbe sem poslušala komaj šestletna, besedo mudžahid sem slišala prej, preden sem se naučila brati. V Banjaluki so porušili džamijo iz 16. stoletja, nekateri moji sošolci so čez noč odšli … drugi so se preimenovali in imeli odtlej krščanska imena. Pri osmih letih sem se naučila razlikovati nas od njih. Učiteljica ni bila več učiteljica, bila je Srbkinja, sošolec ni bil več sošolec, bil je musliman. Zdravnik ni bil več zdravnik, bil je Hrvat.«

Zakaj danes govoriti o Bosni, se sprašuje avtorica in odgovarja, da »zato, ker etnično čiščenje ne prinese miru«, zaradi tega je napisala roman o svojih spominih iz Banjaluke, dobila štipendijo, potovala po Nemčiji, »beli Evropejci pa so sedeli in nejeverno zmajevali z glavo, ko sem pripovedovala o etničnem čiščenju, ter ponavljali: ’Nikoli več.’ Toda svet pozablja, tako kot je pozabil Bosno, ’nikoli več’ pa se vrača v vse mračnejših zgodbah. Gazo, že tako osiromašeno zaradi nezakonite 16-letne zasedbe, zdaj bombardira najmočnejša vojska na Bližnjem vzhodu … Toda če v Nemčiji samo omenite besedo Palestina, tvegate obtožbo o antisemitizmu … Vsak, ki izrazi solidarnost s Palestinci, je samodejno osumljen, da je simpatizer Hamasa. Berlinsko Gledališče Maksima Gorkega je odpovedalo avstrijsko-izraelsko predstavo, urednik antologije, v kateri so zbrana dela 34 arabskih pesnikov v izgnanstvu, pa te ni mogel predstaviti v berlinski Hiši poezije. Dobronamerni ljudje so me opozarjali, da bi se zaradi mnenj, ki jih zagovarjam, moja pisateljska pot v Nemčiji utegnila končati.« Tako piše Lana Bastašić in dodaja: »Umetnikom in piscem odpovedujejo nastope zaradi domnevnega antisemitizma, hkrati pa se pravi neonacizem krepi in mainstreamovski politiki razmišljajo o sodelovanju z neonacistično AfD.« Konča s tem, da »neomajna uradna podpora Nemčije Izraelu pušča le malo prostora za človečnost, poleg tega je kontraproduktivna, izrablja se za širjenje strahu in islamofobije, pa tudi, da, antisemitizma«.

Mladi književnici, katere eksistenca je bila odvisna od Nemčije, so nato odpovedali še gostovanje na knjižnem sejmu v avstrijskem Salzburgu, toda čarovnica s tremi potnimi listi jim ni ostala dolžna. »Otrok ne bi smel nihče pobijati!« je sporočila tistim, ki so preklicali povabilo na sejem in ki zagovarjajo genocid v Gazi. In še: »Vi niste književnost, vaš denar ni književnost, S. Fischer ni književnost.« S tem se je znašla v dobri družbi, med drugim tudi v družbi Laurie Anderson, ki bi morala kot gostujoča profesorica predavati na nemški Umetnostni univerzi Folkwang, vendar ne bo, ker je podpisala pismo »proti apartheidu« in opozarja na pokole in etnično čiščenje v Gazi. Zahtevali so, da se odreče svojim stališčem, a je to seveda zavrnila. Rogerja Watersa je velika diskografska hiša, nemška založba BMG, odstranila s plačilne liste, čeprav že 20 let podpira Palestino in trdi, da ne nasprotuje Judom, nasprotuje pa današnjemu sionističnemu gibanju. Itd., itd., seznam »odpovedanih«, ki mislijo, da »otrok ne bi smel nihče pobijati«, je dolg.

A Lana Bastašić ni samo smela in vihrava, je tudi zajebantka in Avstrijcem, ki so odpovedali njeno gostovanje, sporoča: »Vztrajajo pri podcenjevanju Jugoslovanov. Spet!«

Ta imaginarna Jugoslavija bi bila tudi Jugoslavija Dubravke Ugrešić, na primer, preganjane književnice, »čarovnice«, ki je prezirala okove nacionalizma in slavila svobodno misel, po razpadu skupne države pa gromko rekla: »Sem Postjugoslovanka.«

Brez dvoma, pride tudi čas, ko je treba preseči ozkost naroda in domnevno svetost identitete, ne biti samo Nemec, Izraelec, Hrvat …, ne pripadati, torej biti brezdomec. Takrat lahko zavzameš moralno držo, da otrok ne bi smel nihče pobijati. In stopiš na stran bodisi Palestine danes bodisi Bosne včeraj ali Judov pred 80 leti.