Komentar / Neprijetna resnica

Kapitalizem je družbeni način naravnega zloma planeta. Vemo, da usodno spreminja svet in spodkopava naš obstoj, pa vendar ničesar ne storimo.

Razmeroma neopazno je bila konec marca 2024 v okviru Mednarodnega združenja za geološke znanosti (IUGS) sprejeta odločitev, da antropocen ni posebno obdobje v geološki zgodovini Zemlje. Antropocen naj bi označeval obdobje usodnega delovanja človeka na planetu, na njegove podnebne, hidrološke, biosferske, celo geološke spremembe. Ekosistemska tveganja povzročajo industrijske revolucije in njihova trajna degradacija okolja. Človek in tržna družba postajata negativna »geološka« sila, ki ogroža obstoj živih vrst na planetu. Delovna skupina IUGS in Mednarodna komisija za stratigrafijo (ICS) sta po petnajstih letih presodila. Antropocen ni in ne more biti najmlajša geološka doba. Ostaja lahko zgolj kot popularna, tudi znanstveno podprta označba za družbeno neodgovorno ravnanje ljudi na Zemlji. Očitno civilizacijski razvoj ni naravna usoda planeta, temveč zgolj politično-ekonomska izbira. Toda kako doseči okoljski multilaterizem v unilateralni ureditvi sveta, sredi naraščajočih meddržavnih sporov in vojn? Živimo v svojevrstnem kapitalocenu, ekosocializem je bolj nova utopija kot realna alternativa. Antropocen je v tem precepu bolj ideološka podoba zahodnega kolonializma kot resna geološka doba. In v tem je njegov kavelj 22.

V drugi polovici 20. stoletja smo živeli v prepričanju, da si lahko s tehnologijami in institucijami podredimo planet. Toda vsi ti sistemski mehanizmi, zlasti industrializacija, urbanizacija in globalizacija, predvsem pa način potrošnje so postali usodni za civilizacijski obstoj. Naše obvladovanje planeta se je spremenilo v bumerang, razcvet blaginje enih in siromaštvo drugih postaja eksistenčno civilizacijsko vprašanje. Ekološka paradigma postaja preprosto Arhimedova točka našega preživetja v prihodnosti. Pred štiridesetimi leti so ZN razglasili, da sedanje generacije ne smejo ogroziti življenjskih razmer in blaginje prihodnjih generacij. Očitno so vsa človeška stremljenja po ljubezni insreči, razvoju in moči odvisna od naših ekoloških presoj. In tu smo pomešali pričakovanja in realne možnosti. Verjeli smo v družbo z nizko entropijo, zapletli pa smo se v biogeokemijo planeta. Verjeli smo, da lahko delujemo do meja, ko ne povzročamo škode drugim. Toda ves napredek in svoboda enih od nekdaj temeljita na oškodovanju in podrejanju drugih. V tej zanki je obtičala mesijanska kultura brezmejnega napredka »zahodne« civilizacije, njene vzvišene vere v lastno superiornost. Antropocen naj bi dejansko zaznamoval čas, ko je zahodni človek zavladal svetu.

V geološki zgodovini planeta obstajajo številne klasifikacije. Sedanji naziv za holocen, ki naj bi pokrival vremensko prijazno obdobje razvoja človeške civilizacije pred 12.000 leti, so določili na geološkem kongresu v Bologni leta 1885. Holocen predstavlja geološko sedanjost. Geološke dobe planeta merimo namreč v stotinah milijonih let, ne v tisočih. Zato je zamejitev antropocena s stoletji industrijske civilizacije čudaška in prevzetna namera. Očitno jim je s tehnofosilnimi usedlinami kanadskega jezera Crawford blizu Toronta ni uspelo dobro dokazati. Problem uveljavljanja antropocena je torej bolj zgodovinski kot geokronološki, človeku smo namenili biogeofizično moč, sposobno spremeniti celo geološko podobo planeta. Očitno so človeški in naravni procesi prepleteni do te mere, da pogojujejo drug drugega. Sodobne družbe očitno niso determinirali niti politični nacionalizmi držav niti razredna protislovja, edina razvojna prelomnica združevanja in skupnega boja naj bi bil ogljik. Kar ni uspelo največjim imperatorjem, revolucijam in velesilam, je postoril kemični element. Antropocen preprosto dela na ogljik, to je nekakšna »rdeča molekula« pričakovanih družbenih sprememb. Seveda njegove »osvobodilne fronte« ne vodijo več geologi, temveč politiki, v ozadju so ekonomski interesi kapitala in družbena zaveza reševanja planeta. Toda spoznanje, da človek usodno vpliva na planet, je samo druga stran zablode, da ga lahko upravlja. Antropocen je očitno antropocentrična geološka prevara.

Dejansko sveta okoli nas ne določa človek, temveč njegovo orodje, kapital, enkrat kot človeški in socialni, drugič kot fizični in finančni kapital. Antropocen je dejansko kapitalocen, kjer kapital prevlada v vseh porah življenja. Triada holocen-antropocen-kapitalocen govori o prevladujoči naravi kapitala. Kapitalizem je povezal kolonialni odnos do narave in ljudi, njegov radikalni poseg v naravo in družbo je dobil status in pomen »naravne družbene strukture«. Kapitalizem je v kapitalocenu postal »naravni sistem« in zahodni svet, z ZDA na čelu, njegov zgodovinski nosilec. Hkrati pa postaja jasno, da v kapitalocenu ruši naravne in družbene temelje človeškega obstoja. Kapitalizem je družbeni način naravnega zloma planeta. Vemo, da usodno spreminja svet in spodkopava naš obstoj, pa vendar ničesar ne storimo, kapitalizem še naprej ostaja brez otipljive alternative. Od Pariškega sporazuma dalje smo podpisali na tisoče zakonov in političnih iniciativ, ekološki polom planeta pa se nadaljuje. Trajnostni razvoj je že desetletja politična prevara, ni namenjen reševanju planeta in ljudi, temveč pomeni novo orodje ohranjanja dominacije razvitega sveta. To je projekt bogatih držav, največjih kumulativnih onesnaževalcev planeta in ne svetovnega juga. Nima niti potrebne legitimnosti niti nujne verodostojnosti. In zato tudi ni uspešen.

Nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice je varstvo pred podnebnimi spremembami razglasila za človekovo pravico. To odpira možnosti civilnih tožb proti državi, kar je uspelo starim švicarskim okoljevarstvenicam. Toda problem je globalen, zanj potrebujemo agendo miru, političnega sodelovanja in ekonomskega povezovanja. In tega je vse manj, ker bi vodilni akterji radi reševali planet na račun svoje prevlade. Ta neprijetna resnica pač ni pot v svetlo prihodnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.