4. 6. 2009 | Mladina 22 | Kolumna
Protest in apatija
EU očitno tiči v globoki politični krizi. Čeprav ni tako spektakularna kot ekonomska, pa je za EU veliko bolj nevarna in usodna.
Evropske volitve konec tega tedna so dejansko nacionalne volitve v 27 članicah. EU je tako zgolj zunanja forma za merjenje notranjih političnih moči članic, za novo politiko s starimi sredstvi. Evropska ideja se je vseh šestdeset let razvijala kot medvladna in ne parlamentarna skupnost, bila je elitistični in ne ljudski razvojni projekt, pomenila je bolj ekonomsko kot pravo politično skupnost. In tako je ostalo. Zato evropski parlament sicer vseskozi pridobiva veljavo, parlamentarci pa izgubljajo svojo legitimnost. Težava evropskih parlamentarnih volitev je torej kriza evropske politične legitimnosti. Če sedanja družbena kriza pomeni priložnost za drugačno EU in tudi parlamentarni preboj, smo prvo možnost že zapravili. Volilna kampanja, doma in v tujini, ni prinesla nobenega presežka, ekonomska vsebina in politični pristop sta bili odmaknjeni od potreb vsakdanjega življenja, zato bo najverjetneje tudi volilna udeležba še nižja kot leta 2004. EU očitno tiči v globoki politični krizi. Čeprav ni tako spektakularna kot ekonomska, pa je za EU veliko bolj nevarna in usodna.
Težava evropskega parlamentarizma je namreč mnogo globlja od preproste razlage, da ljudje EU pač ne razumejo več in da politiki nimajo prave volje, da bi jo približali ljudem. Gre za nekaj sistemskih napak, ki pa so vendarle obvladljive. Začnimo z ekonomskimi argumenti. Ekonomska moč parlamenta je vedno pogojena z velikostjo proračuna in lastnih fiskalnih virov. Evropski proračun zajema dober odstotek skupnega BDP-ja, nima avtonomnih fiskalnih virov in s tega vidika EU ne more konkurirati nacionalnim proračunom svojih članic. EU preprosto nima lastne fiskalne politike in to je velika evropska pomanjkljivost v spoprijemu z globalno krizo. Zato je to priložnost za radikalnejše razmišljanje o fiskalni reformi EU. Novo evropsko finančno regulacijo bi morali nadgraditi s fiskalno širitvijo.
Finance in ekologija sta globalna procesa in zahtevata globalni nadzor in usmerjanje k večji vzdržnosti, davki pa zgodovinsko zapolnjujejo oboje. Torej potrebujemo nekakšen evropski Tobinov davek na finančne transakcije in evropski zeleni davčni pristop. To bi morala biti tudi ena osrednjih tem predvolilnih razprav, toda danes je v ospredju ekonomski nacionalizem, bodoči evropski parlamentarci pa vsevprek poveličujejo predvsem fiskalni protikrizni intervencionizem članic.
Politični argumenti niso nič manj tehtni. Evroparlament je najprej ogromna institucija tako glede svojega članstva kot tudi široke evropske volilne baze. Njegova notranja politična struktura odseva temeljno politično delitev na leve in desne stranke, ki velja tudi na državni ravni. Tako smo dobili nekakšno zvezo socialnih demokratov in združene levice na eni in povezanost evropskih ljudskih strank in demokratov na drugi strani, vmes pa krmarijo zeleni, liberalci, nacionalisti in neodvisni. Razmere so tukaj ravno nasprotne kot pri ekonomskih procesih. Politična struktura je v tem primeru v celoti preslikava od spodaj navzgor, politična struktura članic se na evropski ravni zgolj združuje. Evropske volitve tako postajajo nekakšne nacionalne volitve z evropskim predznakom. Na njih nastopajo nacionalne strankarske liste, povsod gre za notranji politični obračun. Pred nami je 27 nacionalnih volitev na račun skupnega evropskega parlamenta.
Toda dejansko bi morali evropeizirati nacionalno politično telo, namesto da politični nacionalizem vedno znova razkraja EU. Če skoraj dve tretjini Evropejcev meni, da je EU potrebna institucija, zgolj tretjina volivcev pa se udeleži volitev, potem so volivci apatični in očitno protestirajo. Namesto nacionalnih strankarskih list bi morali imeti evropske liste avtonomnih kandidatov, v ospredje bi morali postaviti evropsko civilno družbo in ne klasične strankarske birokracije in njihovo politično agendo. V predvolilnih soočenjih bi morali sodelovati poslanci različnih držav, predmet razprav so skupni problemi in evropski projekti, v ospredju nagovora političnih javnosti so evropski in ne domači politiki. Evropske volitve so preprosto evropski in ne nacionalni politični projekt, poslanci niso nekakšni nacionalni prenašalci interesov, temveč znanilci evropskih projektov. Evropska demokracija je torej projektna, neposredna demokracija, ki je nadgradnja nacionalnih odločitev. To pomeni, da bi predloge evropske komisije najprej obravnavale vlade in parlamenti članic in šele nato bi vrhnjo potrditev dal evroparlament. Demokracijo je torej treba obrniti na glavo, da bo dosegla demos in bo od spodaj navzgor bolj učinkovita.
EU je nedvomno originalen in najbolj uspešen institucionalni eksperiment sodobnega sveta. Toda v njenem osrčju je kriza vrednot. Evropa je bila spočeta kot idealizem novega in drugačnega sveta, danes pa postaja vse bolj nekakšno nujno zlo. Njen izhodiščni idealizem plahni hitreje, kot se utrjujejo nove institucije in skupne vrednote. Evropska demokracija je postala tekma elit in tehnokratskih postopkov, z vsemi triki želi zaobiti javno mnenje in izražanje nezadovoljstva. EU lahko uspe samo kot projekt ljudi in ne politične birokracije. Potrebujemo opredelitev tiste identitete, ki že poteka na ravni ljudi. Povezujejo nas šport, ceneni letalski prevozniki, kultura, informacijska infrastruktura ... In to so projekti, ki imajo druge individualne in kolektivne identitete, kot jih ponujajo iz Bruslja. Evropa nastaja pred našimi očmi, toda nočemo je videti in vzeti. Ta kriza bo prinesla nove vrednote in EU jih mora prepoznati kot svoje, od človekovih, socialnih do ekoloških pravic in rešitev. Sedanja ekonomika in politika sta lahko pri tem zgolj servis, toda z drugačnim predznakom kot doslej.
Posloviti se moramo od dileme, ali evropske volitve pomenijo opredeljevanje za skupno evropsko državo ali proti njej. EU je za sedaj proces, pozitiven in perspektiven tudi za Slovenijo. Kriza reči teh ne bo izboljšala, kvečjemu bo povečala nezadovoljstvo z EU. Toda EU je mehanizem za ustvarjanje kompromisov. Relativizirala je državo, nacionalno ekonomijo in politiko. Ponuja nova pravila igre in očitno se bomo morali prepustiti tej igri, prek izobraževanja in boljšega informiranja. Če bomo »začutili » Evropo, bo morda EU lažje postala legitimno stičišče naše prihodnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.