17. 12. 2009 | Mladina 50 | Kolumna
Odlikovati prejšnji režim?
Zadnje čase se je razširila navada, da nekaterim delom naše novejše zgodovine pritikamo strogo omejena ideološka pravila
Ko se je začelo zgražanje desnice in nekaterih drugih zaradi odlikovanja (medalja!) bivšega ministra iz predosamosvojitvenega obdobja, sem se spomnil beograjske Politike iz časov, ko se je zgražala nad Slovenijo. Takrat že nisem bil več zaposlen pri tem listu, kjer sem bil edini Slovenec v njegovi zgodovini, če ne štejemo tega, da sta časopis po strmoglavljenju dinastije Obrenović ustanovila sinova Slovenca.
Časopis je v času, ki ga omenjam in ki ga lahko imenujemo doba pred razpadom Jugoslavije, prišel na udarno zamisel, da bo temeljito obračunal z neprijetno Slovenijo. Za to je bila potrebna popolna spreobrnitev, saj je ta časopis pred tem poučeval Srbe, »kako to počnejo pametni Slovenci«. Čez noč se je slika Slovenije spremenila. Potemnela je. V rubriki »Proti klevetam in dezinformacijam« so v kratkem času prispeli celo do trditve, da se je Slovencem dobesedno zmešalo in se bo, ko se bo vse skupaj končalo, psihiatrija morala ukvarjati s tem najsevernejšim članom skupnosti, kajti zdraviti ga bo morala, in sicer temeljito.
Nekateri moji takratni beograjski kolegi so pozneje zelo napadali to rubriko, vendar so povzeli le njen poznejši del, ko so bili njena tarča Hrvati. Komaj so se strinjali, da je bila divje napadana tudi Slovenija, ne vem, zakaj. V neki nedeljski številki sem našel Slovenijo »obdelano« kar na šestih straneh. Toda mojim prijateljem je bilo neprijetno omenjati resnični obseg juriša na Slovence.
Ne bi omenjal te tragikomične epizode, če takrat iz ozadja ne bi prihajale tudi napovedi »mitinga resnice«, ki naj bi bil pravzaprav pohod na Slovenijo in bi se zelo naravno lahko končal tako kot Mussolinijev pohod na Rim.
Večina Srbov bi to le opazovala. Pohod bi izpeljal lumpenproletariat, ki se je za nekaj takšnega že uril po Vojvodini. Bil pa bi to - naj to povem, ker sem razmere poznal - hud zaplet, ki bi prinesel tudi kri. Na to je lumpenproletariat vedno pripravljen. In Slovenija je bila, kot vemo, prav tako pripravljena, pohod pa se je že na začetku ravno zato klavrno izjalovil. Med tistimi, ki so pripomogli k temu fiasku zelo nevarnega početja, je bil tudi takratni visoki minister v slovenski vladi. Zdaj so mu ob različnih mnenjih o njem, ki je že zdavnaj v pokoju, z najvišjega mesta v državi dodelili lepo odlikovanje.
Zadeva je zanimivejša, kot bi si človek mislil. Desnica je zagnala, kakor vemo, vik in krik, upala pa si je ob tem celo zažugati predsedniku države, češ naj zaradi tega dejanja odstopi. Zadevo lahko obravnavamo na dva načina. Prvi je politično-strankarski in v tem primeru lahko ocenimo našo desnico kot izredno dosledno. Zgraža se nad vlado vedno, brez pomislekov, popolnoma, ker tako pač opozicija misli, da mora biti. Opozicija je pač opozicija, napadi na vlado morajo biti stoodstotni in dosledni do zadnje črke. Ne vem, ali je na takšno opozicijo mislil Disraeli s tistim slavnim stavkom, da ni dobre vlade brez dobre opozicije. Naša opozicija vsekakor razume ta stavek po svoje.
Lahko pa se seveda zadeva obdeluje še drugače, rekel bi zgodovinsko. Pri tej obravnavi bi se zdelo najbolj naravno, če že ne tudi edino pravilno, da se dogodki iz preteklosti (no, kakšna pa je v tem primeru sploh že preteklost) obravnavajo po svoji realni vrednosti. Kaj je pomembneje, ali to, da nekatere ljudi jemljemo kot nasprotnike za vsako ceno ali da jih jemljemo kot ljudi, ki so v nekem trenutku naredili dobro stvar? Bi bilo bolje, če minister takrat ne bi bil naredil ničesar, ker se tako »spodobi« za človeka, ki je pripadal »prejšnjemu režimu«? Naj propademo vsi, samo da stvari ostanejo lepo razvrščene po strankah in njihovi naklonjenosti ali nespodobnosti?
Tako gledana postane zadeva zelo pomembna. Zadnje čase se je razširila navada, da nekaterim delom naše novejše zgodovine pritikamo strogo omejena ideološka pravila. Denimo, komunistom moramo priznati, da so leta enainštirideset krenili v obrambo slovenstva proti Hitlerju (mimogrede, takrat največjemu vojaškemu stroju na svetu), ampak medtem ko so se partizani borili, naj bi bili komunisti vse pokvarili, ker so mislili le na oblast. Zato naj bi jih omenjali le bolj poredko in vedno s pripombo: saj veste, kakšni so bili.
Dejstvo, da je to bil edini tak odpor v Evropi, kar se majhnih narodov tiče (tretji najmanjši smo poleg Makedoncev in Estoncev, ti zadnji pa so bili v drugi svetovni vojni tudi pomemben del neke Waffen SS). Res, kaj naj stori naša dobra desnica? Zgodovina je lepa stvar, dobro je, če kak narod zgodovinsko lahko reče, da je bil pravi junak v svetovni godlji, ampak na strankina načela, gospodje, ne smemo pozabiti.
Zgodilo se je tako, da iz neke smeri zelo redko, če sploh, omenjamo slavni odhod Kučanove partijske delegacije z zadnjega kongresa partije v Beogradu, ko niti ni bilo gotovo, da bodo slovenski delegati živi in zdravi pripotovali nazaj v Ljubljano. Ni časa, medtem je treba govoriti o slavnih možeh iz Demosa. Saj so bili slavni, seveda, nič ne rečem, toda odhod z beograjskega kongresa je bil verjetno najpomembnejši.
Tako je to, če na stvari gledamo, kakor sem rekel, zgodovinsko. V naši zgodovini česa takšnega, kot je bil odpor proti Hitlerju, ne poznamo vse od tolminskih kmetov v šestnajstem stoletju. Njih je sicer omenjal že Karl Marx v pismu Friedrichu Engelsu. Tako je to s partizani in z našim mestom v zgodovini. In seveda, to so vodili komunisti, da le ne bi bili. Odhod iz Jugoslavije s samostojnostjo vred je tudi vodil komunist, da ga le ne bi. Kaj storiti?
Stvari so kratko malo zapletene in težko je biti objektiven. Ko gre za vero, se njeni nasprotniki imenujejo ateisti. Ponekod, zlasti v Ameriki, je ljudem nerodno priznati, da so ateisti, pa rečejo agnostiki. Sem ateist, ampak priznavam, da so s tem včasih težave. Sem ateist, ampak navdušeno poslušam Bachove pasijone. Tako bi se morali s političnimi resnicami sprijazniti tudi tisti, ki jim je žal, da so takšne, kot so. Tudi ko moramo kaj priznati komu, ki je iz prejšnjega režima ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.