Mož v hudi duševni stiski
Dialog vladajoče koalicije s starosto politike
© Tomaž Lavrič
Zgodil se je Niko Kavčič. Metuzalemi ponavadi molčijo, ali pa se kurtoazno udeležujejo svečanosti. Starosta, ki nastopi pred televizijo s čustvenim in prodornim govorom je redkost. Sploh, če ima 94 let. Že zavoljo tega mu velja prisluhniti. In Niko Kavčič ni kdorkoli. Mož, ki je osebna vez Slovenije z Avstro-Ogrsko. Rojen je bil namreč leta 1915, bil bančni uslužbenec, kakopak partizan, po vojni je za UDBO organiziral podtalno trgovino, bil oče Ljubljanske banke, prinositelj dnevnikov Staneta Kavčiča, tokrat pa se je oglasil kot član LDS.
Po zadnjih aferah bulmastifov je povedal, da je zgrožen nad strankinim vodstvom, in da misli, da bi v dobro levice morala takoj oditi Katarina Kresal in Borut Pahor.
Pred kamerami je nastopal stari mož, ki je deloval preudarno in trezno. Ne z namenom, da bi pomagal Janševi SDS, ampak s čisto željo, da njegova levica na naslednjih volitvah ne doživi popolnega poraza. Tako tudi ni črnil liberalnih in socialnih demokratov, temveč je samo predlagal, da v njihovo dobro postavijo novo vodstvo, ki ne bo povezano s klientelizmom in s korupcijo. Preprosto je povedal, da ga žalosti, ko vidi, kako se je pod vodstvom Kresalove razgalila naveza med politiko in kapitalom. In se mu zdi neokusno, ko vidi, kako ljudstvo po TV anonsi zbira zamaške za humanitarne namene, medtem ko se predsednica LDS postavlja z diamantnimi uhani, namesto da bi jih dala v dobrodelne namene.
Za mnoge je deloval šokantno, tudi primera z uhančki je delovala kot moralka iz časov Franca Jožefa. Toda, kot da je očak že vnaprej gledal film o Nelsonu Mandeli, velikemu južnoafriškemu voditelju, ki je preživel več kot četrt stoletja v zaporu, a potem kot predsednik vedel, da je kot državni predsednik zgled. Da ne uteleša svobode bogatenja, marveč da deluje kot primer, kateremu je potem ljudstvo sledilo.
Besede o Pahorju kot nesposobnem voditelju, je Kavčič podkrepil z vizijo: imamo premiera, katerega obzorje ne seže dlje, kot da enkrat na mesec obiskuje »Slovenske železnice«, moral pa bi se vsaj enkrat na mesec srečati na delovnem sestanku z nemško kanclerko Angelo Merkel.
Sodobna slovenska politika ne pomni takšnega nastopa, ko bi starosta nastopil kot politični prerok, ki čuti prihajajoči politični poraz svoje stranke, pa se zato izpostavi z javnim apelom v prid levici. Niko Kavčič je eden zadnjih nekdanjih levičarjev, ki ne sprejmejo moderne perverzije, ko kot simbol levice diamanti zamenjajo srp in kladivo.
Pod Janezom Drnovškom se je LDS predstavljala kot stranka, ki premore notranji dialog, stranka, ki je tolerantna do drugače mislečih znotraj svojih vrst. Kako je torej sprejela Kresalina LDS besede svojega uglednega člana?
Predsednica je s starosto opravila s par enozložnimi stavki: »Neodvisnost boli. Tudi Kavčiča. Njegov problem. Jaz grem naprej.« A to ni bilo dovolj. Zbral se je celoten vrh, ki je voditeljico Kresalovo brezpogojno vzel v bran. Celo dolgolasi upornik Aleš Gulič in nekoč vedno samosvoji Tone Anderlič ste predsednici zaklinjala večno zvestobo. Isti Anderlič, ki je v osemdesetih kot šef ZSMS redno oponiral Kučanovi partiji, isti Anderlič, ki pod Drnovškom ni hotel potrditi sodbe Ustavnega sodišča o zmagi večinskega volilnega sistema, ker da nad njim ni Boga, ki bi mu narekoval, kako naj glasuje, isti Anderlič je naposled le našel Boginjo, ki ji je pokoren. Vendar shod prvakov liberalne demokracije ni minil samo v enoglasju nekdanjih kongresov komunistične partije Albanije. Ni se le z glasovi postavil zoper svojega starosta, ampak ga je prek podpredsednika celo ekskomuniciral.
Ugledni psihiater Slavko Ziherl je napadel Janeza Janšo, ki da vsepovsod vidi zarote zla, kar je sicer le odgovor na Janšino demonizacijo pajka levice. Vendar pa je potem odgovoril še na kritike Nika Kavčiča: »To je obupen poskus nekoga, ki se je znašel v situaciji duševne stiske.«
Gospod, ki prihaja še iz avstro-ogrskega cesarstva, zanj ni niti sogovornik, ampak je le bedni klinični primer!??!!???!!!????!!!!?????!!!!!??????
V Sovjetski zvezi so v šestdesetih letih pesnika Josifa Brodskega zaradi nasprotovanja idejam partijskega vodstva eliminirali iz družbe tako, da so njegovo oponiranje razglasili za duševno bolezen in ga vtaknili v psihiatrično bolnišnico.
Pahorjev krog je za razliko od eldeesovcev bolj dobrohoten, pravi, da nima časa za tovrstne razprave, zakaj po besedah podpredsednika SD Patrika Vlačiča se ukvarja z ustvarjanjem novih delovnih mest. Minister očitno ne vidi svojega nesmisla, v isti oddaji »Odmevov« je le nekaj minut kasneje predsednik »Gospodarske zbornice« navedel kot trpko realnost - upadanje delovnih mest.
Toda vseeno, poglejmo, če je kaj soli v besedah očaka Kavčiča. S kom se je v zadnjega pol leta srečal slovenski premier?
Proslavo 70-letnice začetka druge svetovne vojne v Gdansku je izkoristil, da se je za hip sešel z ruskim premierom Putinom in s hrvaško premierko Kosorjevo. Potem je v Ljubljani sprejel predsednika malteškega parlamenta Louisa Galea. Se v Rimu sešel s premierom Silvijem Berlusconijem, doma nato gostil srbskega predsednika Borisa Tadića, v Podgorici gostoval pri šefu vlade Milu Đukanoviću, na nogometni tekmi na Slovaškem spregovoril s slovaškim kolegom Robertom Ficom, nato v Zagrebu obiskal premierko Jadranko Kosor, z njo pred švedskimi gostitelji v Stockholmu podpisal meddržavni sporazum, zatem ga je pot vodila v Gadafijev šotor v Libiji, na nogometni tekmi v Mariboru je sedel na tribunah skupaj z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom, se oglasil na vljudnostni obisk v Madridu pri predsedniku vlade Jose Luisu Zapateru, v Pragi na kongresu socialistov srečal vodjo hrvaške opozicije Zorana Milanovića, pred Novim letom odpotoval na obisk egiptovskega državnega vrha, se januarja spet sprehodil tokrat v Kranjski Gori s hrvaško premierko, takoj nato se sešel z odhajajočim predsednikom Hrvaške Stipetom Mesićem, se en passant ustavil na okoljskem vrhu v Koebenhavnu, odvihral v Makedonijo k premieru Nikoli Gruevskem, se na kratko ustavil v Beogradu pri predsedniku Tadiću, bil na obisku pri županji Milana Letiziji Moratti in se sešel z lombardskim deželnim predsednikom Robertom Formigonijem, doma sprejel bosanskega voditelja Željka Komšića in v Bruslju mimogrede spregovoril še s francoskim predsednikom Sarkozyjem. Po funkciji je v minulem letu izmenjal nekaj vljudnih besed tudi s predsednikom EU Hermanom Van Rompuyem ter predsednikom evropske komisije Barossom.
Če odštejemo nogometne, proslavne in hodnične priložnosti, je v polovici leta slovenski predsednik vlade obiskal italijanskega in španskega premiera, dva voditelja afriških držav in vse ex-jugoslovanske kolege, prebil pa se je tudi do županje Milana.
In kaj pravi politični metuzalem Niko Kavčič? Da bi od premiera pričakoval državniški angažma, da bi več predsedniškega časa posvetil z delovnim srečevanjem s kakšnim izmed vodečih evropskih politikov, kot ga nameni obiskom »Slovenskih železnic«.
A kaj ko je mož s temi mislimi po mnenju LDS padel v hudo duševno stisko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.