1. 4. 2010 | Mladina 13 | Hrvaška
Morilski privilegiji
Jadranka Kosor vztrajno brani neubranljivo, najsi gre za njeno ravnanje ali za brezobzirne privilegije, njene lastne, pa tudi privilegije močno namnožene branilske populacije
Napad na novinarko Novega lista Sanjo Vukčević, ker se je preveč približala Jadranki Kosor v splitski ladjedelnici
© MARIO STRMOTIĆ/NACIONAL
Mučna zgodba, ki govori o tem, kako se je hrvaška premierka že davno »zakonito« vselila v vojaško stanovanje, iz katerega so prej vrgli prave lastnike, je bila te dni deležna dodatne pozornosti občil, saj smo v udarni televizijski oddaji za celotno zaporedje dogodkov končno izvedeli iz prve roke, od edinega preživelega člana družine Drobac. Jadranki Kosor je bilo jasno, kašen bo odziv javnosti, zato so ji popolnoma popustili živci in se je odločila za najneumnejšo potezo - napovedala je vložitev tožbe proti avtorjem oddaje. Potem se ji je še dodatno stemnilo pred očmi zaradi izzivalne broške s številko 317.625, ki si jo je na zavihek suknjiča pripela estradna zvezdnica Severina Vučković; gre za število Hrvatov, ki so v mandatu te vlade ostali brez službe.
Potem je bila v časopisih objavljena fotografija, na kateri se je premierka ob odhodu iz splitske ladjedelnice ozrla in zviška vrgla le bežen in brezbrižen pogled na novinarko Novega lista, ki jo je premierkin telesni stražar malo prej divjaško porinil, da je padla, ker se je menda preveč približala hrvaški vladarici. Fotografija pove več kot tisoč besed, saj govori o nadutosti in nedostopnosti vladne uradnice, ženske, ki vztrajno brani neubranljivo, najsi gre za njeno ravnanje ali za brezobzirne privilegije, njene lastne, pa tudi privilegije močno namnožene branilske populacije. Tega sveta zase, ki še dodatno stiska državno blagajno za vrat in je vzrok nenehnih družbenih nesoglasij.
Tako kot Jadranka Kosor histerično brani svojo pravico do uzurpacije tujega stanovanja, se na vso moč upira tudi objavi registra hrvaških branilcev, čeprav za to ne navede niti enega tehtnega argumenta. Sicer pa je za zdaj v ta register vpisanih nič manj in nič več kot 510.666 branilcev, pri čemer je celo najslabšemu poznavalcu vojaških razmer tod okoli jasno, da bi s takšno vojaško silo general Tuđman brez najmanjšega truda bliskovito prodrl vse do Turčije, mogoče še dlje. Dejansko število tistih, ki so sodelovali pri obrambi Hrvaške, je skoraj pol manjše, zato je popolnoma jasno, da je bilo ministrstvo za branilce, ki ga je vodila sedanja premierka, pravi eldorado za kopico lažnih borcev in pridobivanje izjemnih privilegijev. Najrazličnejše ugodnosti tako še danes, v času najgloblje krize v državi, uživa na tisoče tajnic, kuharic, voznikov, ministrov, saborskih poslancev ali pa dobičkarjev iz tako imenovanega Münchenskega bataljona, ki so vojno opazovali iz varne razdalje, s kake vzpetine v tujini.
Za razkritje strogo varovane skrivnosti, to je legitimnega podatka, kdo se je v vojni dejansko boril, se najbolj zavzemajo tisti, ki so se res borili, to zahtevata predsednik republike in opozicija, najmočneje pa se temu upira prav hrvaška premierka. Vsa njena obramba tajnosti spornega registra se je zdaj skrčila na mantro, da gre menda za varovane osebne podatke in da nobena država na svetu ne objavlja podatkov o svojih vojakih. Nič od tega seveda ni res, saj lahko recimo za samo sto evrov prek spleta naročite popis 13 milijonov ameriških veteranov s podatki o njihovih činih in vojaški poti od Vietnama do zalivske vojne.
Toda težava hrvaške vojne ni le v naraslem številu udeležencev, težava je večplastnejša, zato bi objava varovanega registra lahko razkrila še kake druge, precej mračnejše skrivnosti.
Tako na primer bi nekako dala roko v ogenj za to, da je neki Ž. G., ki je bil jeseni leta 1991 pripadnik Zbora narodne garde, danes na seznamu branilcev z vsemi privilegiji, ki iz tega izhajajo, in da se Jadranka Kosor, pa tudi državno tožilstvo samo delata, da nimata pojma, da je prav ta Ž. G., imenujmo ga Željko, tega vojnega leta v Karlovcu skupaj s skupino »branilcev« nekega dne prišel pred hišo svojih sosedov, družine Roknić. Tam so »v obrambi« Hrvaške najprej razsuli vrtna vrata, ubili psa, nato pa vrgli ročno bombo pred vhodna vrata, da so prišli v hišo. Skupina ljudi v maskirnih uniformah hrvaške vojske, med katerimi je gospa Roknić prepoznala soseda Željka, je najprej ubila gospejino sestro in potem še soproga, v nastali zmedi in grozi pa je gospa Roknić skušala rešiti vsaj 14-letno hčerko in jo je skrila pod mizo. Zaman. Željko je dekle opazil in jo ustrelil v hrbet. Obupana mati ga je rotila, naj pomaga mali Danijeli, ki ni takoj umrla, naj pokliče reševalce, spomnila ga je, da ima tudi sam otroke ... Edini odgovor, ki ga je dobila, namenjen pa je bil drugemu vojaku, je bil: »Nje ne ubijte, naj gleda, naj trpi!« Branka Roknić je namreč Hrvatica, ki se je poročila s Srbom, danes pa živi v Srbiji, skupaj s preživelim sinom, ki se je smrti
izognil tako, da se je dva dni skrival na podstrešju.
Hrvaško pravosodje še do danes ni obravnavalo zločincev, čeprav so njihova imena znana, čeprav je Branka Roknić vse že davno prijavila policiji, dala izjavo, upala ... Morilci še dandanes živijo na isti karlovški ulici, kjer so pobili člane družine Roknić, verjetno so dobri sosedje, spoštovani meščani, celo heroji, ki uživajo privilegije zaradi svojega vojskovanja za Hrvaško, njihova imena pa so tudi na seznamu, katerega tajnost tako odločno brani hrvaška vlada.
Za prikrivanje njihovih zločinov torej skrbi sama država. Ta s tem, ko varuje imena morilcev, pravzaprav prikriva zločine iz vojne, v kateri je bila celo 14-letna deklica nevaren sovražnik. Ki si je zaslužil zahrbtno usmrtitev. Pred očmi svoje matere.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.