Angela Merkel

Angelo Dorotheo rodijo 17. julija 1954 v Hamburgu. Mama Herlind je učiteljica, oče Horst Kassner pa evangeličanski pastor. Starši imajo nato še sina Marcusa in hčer Irene. Jeseni, ko ima Angelca komaj šest tednov, se družina preseli v Nemško demokratično republiko, ker oče postane župnik v Quitzovu pri Perlebergu.

Oče sicer izvira iz vzhodnega dela Berlina, teologijo študira v Heidelbergu, pozneje pa pripoveduje, da se je od nekdaj želel vrniti na Vzhod, ker ga je tam potrebovala cerkev.

Mama ne more več poučevati angleščine in latinščine, toda vstopi v socialistično stranko in je pozneje več let predstavnica stranke v svetu okrožij. Angela zgodaj spregovori, a vse dneve poseda v stajici in starši se morajo precej potruditi, da shodi. Od leta 1957 živijo v Templinu (Brandenburg), Angela pa štiri leta pozneje začne hoditi v šolo. Avgusta 1961 v soboto obiščejo očetovo babico v berlinskem Pankowu in Angela pozneje pripoveduje, da so njeni najzgodnejši politični spomini vezani na bodečo žico, ki je bila dan pred gradnjo Berlinskega zidu pripravljena po gozdovih. Angela živi ščepec bolje od vrstnikov, ker dobijo Kassnerjevi precej paketov iz Zahodne Nemčije, imajo svojce na Zahodu in se nasploh zavedajo, da je medijska podoba Zahoda popačena. Med pionirje ne vstopi takoj prvo leto, toda ta pomembni socializacijski korak v vzhodnonemški družbi ji ne uide. Oče se ne ubada veliko z njo in pozneje se spominja, da ga je pogosto čakala ob ograji, sicer pa "Angela vedno počne, kar želi".

Pastorjev otrok se mora v šoli truditi bolj kot drugi in osvoji dve nagradi na rusko-vzhodnonemškem tekmovanju ter hodi v razred za učence, nadarjene za matematiko. Spominja se, da so se precej učili o trpljenju nemških komunistov v koncentracijskih taboriščih, holokavst pa je bil minoriziran.

Izobraževanje nadaljuje na politehnični gimnaziji in v začetku 70. let vstopi v FDJ, nemško mladinsko zvezo, edini zaplet v svojem mladostnem obdobju pa doživi malo pred maturo leta 1973.

Ves razred je jezen na neangažiranega učitelja, zato noče sodelovati na šolskem kulturnem tekmovanju. Oče Horst se zaveda kočljivosti upora in svojega cerkvenega položaja, zato Angelo, ki že ima odobren študij fizike, pregovori k sodelovanju. Angela v razredu nima uradne funkcije, toda takoj se vsi zberejo pri njej in v treh urah sestavijo program. Na prireditvi recitirajo pesem o mopsih na zidu in imajo govor, v katerem razglasijo, da zbrani solidarnostni denar podarjajo takrat malo znani mozambiški protikolonialistični organizaciji Frelimo. Takrat so na nemškem vzhodu bolje poznali vietnamske kot mozambiške težave, zato učitelji Frelimo površno označijo za katoliško organizacijo, z zidom pa imajo učenci v mislih svojega, berlinskega. Učitelj obtoži učence in pastorja, starši pa se uprejo in družno zapustijo sestanek v šoli. Zadeva švigne do partijskega vrha, točneje do sekretarja za cerkvena vprašanja, kjer pa se zgodi nenavaden obrat; ne kaznujejo obtoženih, ampak tožitelje, zamenjajo ravnatelja in ves šolski svet.

Angela srečno maturira v Templinu, ki ga v spominu ohrani "kot vendarle dolgočasnega", in do leta 1978 študira fiziko na univerzi v Leipzigu. Na njej postane sekretarka za agitpropagando, toda njena dejanska funkcija je precej nepomembna in je pozneje ne ovira pri politični karieri. Po diplomi se zaposli kot znanstvena sodelavka za kvantno kemijo na vzhodnoberlinski znanstveni akademiji. Že med študijem se poroči s fizikom Ulrichom Merklom, ki se ga znanci spominjajo kot molčečega in mirnega moža iz hribov. Leta 1982, ko Helmut Kohl v Zahodni Nemčiji postane kancler, se Angela na Vzhodu ločuje od prvega moža.

Po ločitvi išče stanovanje in pri tem uporabi preverjeno vzhodnonemško metodo: zasede zapuščeno staro stanovanje v Vzhodnem Berlinu, ga skupaj s prijateljem preuredi in ga oblastem prijavi kot svojega.

Angela dela in nadaljuje izobraževanje, tako da leta 1986 pridobi doktorski naziv. Isto leto zaradi sestričnine poroke prvič obišče zahodno domovino in pred spanjem razmišlja o nemških TV-kriminalkah ter se sprašuje, ali lahko ženska sama prespi v zahodnem hotelu.

Angela pa po televiziji ne gleda le Tatort in Derricka, ampak tudi spoznava in spremlja zahodnonemško politično dogajanje in akterje. Največji vtis nanjo naredi Helmut Kohl, ko med obiskom šefa njene države Honeckerja v Zahodni Nemčiji podkrepi upe milijonov Vzhodnih Nemcev s stavkom: "Nihče ne ve, kaj bodo prinesli čas in spremembe okoliščin. Toda eno je gotovo: spremembe se bodo zgodile tudi v Nemčiji."

Devetega novembra 1989, ko pade Berlinski zid, ima Angela 35 let in se - po normalnem delavniku - prvo noč po odprtju meje pridruži reki ljudi, ki dere v Zahodni Berlin. Naslednji dan posluša pogovor obmejnih stražarjev o koncu Nemške demokratične republike, še hitreje pa se ji posveti, da bodo zahodni politiki iskali politične somišljenike na Vzhodu.

Angela pozneje pravi, da si je želela "v Bundestag, želela sem hitro nemško enotnost in tržno gospodarstvo". Ker jo moti nagovor "tovariš", se gladko izogne SPD in vključi v liberalno zvezo Demokratischer Aufbruch. V njej postane februarja 1990 predstavnica za stike z javnostmi in v zadnji vzhodnonemški vladi Lotharja De Maizierja opravlja funkcijo vladne predstavnice za stike z javnostmi - in to samo tri mesece po padcu zidu! Spomnijo se je kot sposobne zaznati bistvo in ga podati preprosto in razumljivo. Avgusta se zveza razcepi, Angela ostane med tistimi, ki se združijo z vzhodnonemško krščanskodemokratsko unijo CDU, na decembrskih volitvah pa je iz 15. volilnega okraja v deželi Mecklenburg-Predpomorjansko neposredno izvoljena v Bundestag.

Kancler Helmut Kohl z vzhoda združene države v ministrskem kabinetu želi žensko in na De Maizierjevo priporočilo namesto Bergman-Pohlove izbere Merklovo. De Maizier izbiro pozneje utemeljuje s tem, da ni želel "osramotiti Vzhoda", Kohl pa leta 1991 Angelo postavi za ministrico za ženske in družino.

Istega leta postane podpredsednica CDU Nemčije. Leta 1993 postane predsednica CDU za deželo Mecklenburg-Predpomorjansko, njen predhodnik na položaju deželnega predsednika CDU Goenther Krause pa jo opiše takole: "Je prijetna mlada ženska, ki te bo sunila v zadnjico takoj, ko se boš obrnil." Leta 1994 postane ministrica za okolje, največja afera iz njenega mandata pa je povezana s transporti Castor, s katerimi iz Francije dovažajo radioaktivne odpadke v Nemčijo. To zbudi proteste, ti pa prinesejo smrtno žrtev med protestniki, ki se priklepajo na železniške tire. Angela transporte začasno ustavi, opozicija pa odločno zahteva njen odstop. Tudi sicer se ministrske naloge izkažejo za težavnejše, kot je pričakovala. Ministrski stolček zapusti šele na naslednjih volitvah, leta 1998, ko se konča 16-letna vladavina koalicije CDU/CSU.

Njen vzpon se začne z verjetno največjo nemško povojno politično afero: krščanskim demokratom s Kohlom na čelu so nekatera podjetja, ki poslujejo z Nemčijo, nakazovala podkupnine na strankarske račune. Zadeva pride na plan po izgubljenih volitvah leta 1998 in na očeta vnovične nemške enotnosti se usuje plaz kritik. Angela preseneti s pismom, ki ga objavi Frankfurter Allgemeiner Zeitung. V njem pozove stranko, naj začne znova brez Helmuta Kohla. Tako obrne hrbet človeku, ki jo je imenoval za ministrico in jo še nekaj let poprej imenoval "moja deklica", kar številni razlagajo kot prevrat.

Kohlov naslednik Wolfgang Schaeuble jo leta 1998 predlaga za generalno sekretarko nemške CDU in na tem položaju ostane dve leti. Ko se leta 2000 finančni škandal razvleče tudi do Schaeubleja in ta odstopi, Angela 10. aprila s skoraj 96 odstotki glasov postane predsednica CDU, vendar ji v Bundestagu spodleti že pri prvem glasovanju o davčni in pokojninski reformi. Konec obdobja tranzicije tega leta zaznamuje tudi z dokončno spremembo pričeske v skladu z zahodnimi modnimi smernicami. Decembra 2000 se znova poroči, njen drugi mož je profesor kemije Joachim Sauer.

Konkurenca v koaliciji je še hujša kot v lastni stranki, kjer ji nenehno dihajo za ovratnik; že januarja 2002 prepusti kanclersko kandidaturo ob prihajajočih septembrskih volitvah za poslance v Bundestagu bavarskemu predsedniku koalicijske CSU (in bavarskemu predsedniku vlade) Edmundu Stoiberju. Ta je precej manj priljubljen od nje, Angela pa je zaradi svoje poteze deležna občudovanja celo najhujših kritikov. Stoiber se na volilni večer ob sedmih okliče za kanclerja, čez nekaj ur pa mu zmaga spolzi iz rok za 8204 glasove, ki jih ni mogoče izraziti v promilih. Naslednji dan mora odstopiti predsednik parlamentarne frakcije CDU/CSU Friedrich Merz, ki je preprečil Angelino kandidaturo, Angela pa z 92,2 odstotka postane predsedujoča frakciji CDU/CSU in s tem tudi vodja opozicije v parlamentu. Vmes s svojo sredinsko politiko postane združevalna osebnost v stranki, ki je z njo na čelu začela prodirati proti vrhu pod njenim geslom "Varnost namesto tveganja". Merklova to dokaže na decembrskem strankarskem zborovanju v Leipzigu, ko s svojim govorom povsem zasenči Stoiberja; temu udeleženci namenijo le medel aplavz.

Spomladi 2003, ko napoči čas iraških spopadov, Angela utiša proteste proti ameriški politiki v svoji stranki in vojno označi za "neizogibno".

Februarja 2004 tri dni prepričuje Turčijo o prednostih predloga, ki ga javno zagovarja ves čas - Turčiji namesto polnopravnega članstva v Evropski uniji predlaga privilegirano partnerstvo, do položaja nemškega predsednika pa pomaga morebitnemu tekmecu znotraj CDU Horstu Koehlerju.

Decembra 2004 jo znova potrdijo za predsednico stranke, toda odstotek glasov, ki jih dobi, je najnižji do tedaj - 88,4 odstotka. To je posledica slabših izidov (od pričakovanih) na evropskih volitvah in skoraj polletnega prepiranja s koalicijsko CSU.

Razmere na notranjepolitičnem prizorišču dozorijo letos spomladi: Schroeder je v predvolilnem boju za svoj drugi mandat obljubljal, da se bo število brezposelnih zmanjšalo na manj kot 4 milijone, v resnici pa je brez dela že več kot 5 milijonov Nemcev, to je največ po drugi svetovni vojni. Volilci, nezadovoljni z vladajočo politiko, na deželnih volitvah odpovedo poslušnost rdeče-zeleni vladajoči koaliciji. Ko sredi maja letos pade še zadnja dežela, Severno Porenje-Vestfalija, kjer je bila oblast enaka tisti na zvezni ravni, Schroeder napove volitve leto pred iztekom mandata. Raziskave konec maja pokažejo, da se 74 odstotkom anketirancev ne zdi pomembno, katerega spola je kancler. Tridesetega maja letos Angelo koalicija CDU/CSU imenuje za svojo kanclersko kandidatko na predčasnih volitvah. Rheinische Post za njeno pot zapiše, da gre za najizjemnejšo kariero združene Nemčije.

Projekcija: Če bo v predvolilnem boju navdušila ženske in nemški vzhod ter okrepila svojo vizijo uspeha, ki temelji na gospodarskih in kulturnih spremembah, pa tudi pretehtanju odnosov z Evropo, bo septembra skoraj zagotovo izpolnila obljubo, ki jo je leta 1997 v parlamentarnem prepiru dala Schroederju: "Zdaj ste me vi stisnili v kot, nekoč pa bom jaz vas. Nekega dne se bo to zgodilo in že zdaj se tega veselim."