Pregon na avdienci

Mladina 27 | 10. 7. 2002

Premier dr. Janez Drnovšek je še enkrat pokazal, kako zna prisluhniti ljudstvu ter hkrati zaščititi pred morebitno odgovornostjo tiste, ki bi jih to morda lahko imelo za neučinkovite.

Predsednik vlade je ob opazovanju valovanja javnosti zaznal vtis, da se nekateri odmevni primeri ne rešujejo dovolj učinkovito. Reakcija je bila hitra in odločna. K sebi na pogovor je povabil izjemno široko zasedbo: generalno državno tožilko Zdenko Cerar, ministra za pravosodje Iva Bizjaka in ministra za notranje zadeve Rada Bohinca ter generalnega direktorja policije Marka Pogorevca. Kamere so zabeležile samo začetek sestanka, ki je kljub prisiljenim nasmeškom dajal videz zagovora. Skoraj nekakšnega klicanja na odgovornost. Vsekakor je bilo videti, kot da gre za nekaj izjemno resnega. Drnovšek je pozneje celo rekel, da gre za zaupanje ljudi v policijo, tožilstvo in sodstvo, da gre za zaupanje v temelje države. A brez strahu. Rezultat seanse je bil na koncu več kot zadovoljiv in tudi premier je bil lahko zelo zadovoljen. Vse omenjene, za temelje države tako pomembne institucije delujejo učinkovito.

Sestanek je bil seveda temeljit. Kot se je izvedelo, so na srečanju govorili tudi o povsem konkretnih primerih. O Šuštarju, Lončariču, Glavarju in Jovoviću, celo o mučenju mačk na Gorenjskem. In seveda o domnevnem prisluškovanju dvema, v zadnjem času najbrž najbolj izpostavljenima odvetnikoma, ki branita "velike ribe". Sum o prisluškovanju enemu od njiju je skoraj hkrati s sestankom na vrhu zavrnila tudi komisija državnega zbora za nadzor nad delom obveščevalnih služb. Slednja je na obisku v kriminalistični službi in na Sovi, ki ga je modro že teden dni vnaprej pred TV-kamerami napovedal šef komisije, ugotovila, da Petru Čeferinu nihče ne prisluškuje. No, morda kakšna detektivska agencija ali tuja obveščevalna služba. Prav tako je prisluškovanje Kamenikovi odvetnici zanikala celjska policija. Na koncu je bilo vse O.K., in tudi Jelinčič, kljub napovedim, ni posredoval novih dokazov o prisluškovanju.

Pri premieru se je torej govorilo o vseh "odmevnih primerih", ki so prišli do sodišča. Je bila pač družba takšna, da očitno ni bilo primerno odpreti debate o tistih, kjer sum dovolj jasno kaže na delo organiziranega kriminala, a se preiskave vendarle že dolgo ne premaknejo z mrve točke. V vladni palači se tako menda nista omenjala ne primer Petek ne primer kraje orožja iz postojnske vojašnice. Dva verjetno najbolj zavožena primera, v katerih se policija in tožilstvo, kljub časovni distanci, ki se sedaj že meri v letih, nista dokopala niti do osumljencev, kaj šele do sodišča. Kljub temu da sta simbolno za varnost države dogodka, kakršna sta organizirana kraja orožja iz vojašnice in napad na raziskovalnega novinarja, katastrofa, se je šef vlade odločil primera zaobiti. Če nič drugega, je pogovor o drugih "odmevnih" primeri vsaj glede nečesa lažji. Ker na sestanku ni bilo predstavnikov sodstva, je bilo slednje pač pripravno za prelaganje krivde.

Čeprav tudi sodišča seveda niso kriva za tisti mali ščepec neuspešnosti. Odgovor na to, zakaj do nje prihaja, se skriva v pomanjkljivi zakonodaji in prezapleteni proceduri. Zmagala je torej "Pogorevc-Cerarjeva" interpretacija. Ne gre za nesposobnost organov pregona. Popraviti bo treba le zakon o tožilstvu in zakon o kazenskem postopku, pa bo. Da bi to lahko ogrozilo že dosežene standarde varstva človekovih pravic v Sloveniji, se očitno zaveda tudi predsednik vlade. A nič zato. Po 11. septembru je to tako ali tako bolj razumljivo. Naš premier je glede tega pravzaprav pokazal izjemno občutljivost. Pri spremembah zakonodaje je po njegovem treba ustvariti ustrezno razmerje med učinkovitostjo državnih institucij ter zagotavljanjem človekovih pravic. Ker pa se povečevanje učinkovitosti organov pregona na račun krčenja človekovih pravic ne sliši ravno najbolje, se je dr. Janez Drnovšek tudi v tem primeru zavzel za iskanje srednje poti.

To je najbolje, a vendar najtežje, pravi Drnovšek. Ali res? Ali lahko to običajno tako privlačno pravilo modrosti srednje poti velja tudi za področje človekovih pravic? Ali ni dosledno spoštovanje procedure pravzaprav ena redkih možnosti obrambe pred nasiljem države, ki ima na voljo tako rekoč nedotakljive mehanizme izdatno financiranih institucij pregona? Vladni nadzor nad njihovim ravnanjem, tudi če bi ga benevolentno pričakovali, je seveda rešitev, ki ne zagotavlja ničesar razen možnosti neomejene samovolje. Tudi komisije državnega zbora po dosedanji praksi ne obetajo veliko. O njihovi resnosti priča tudi pogovor, ki ga je prejšnji teden opravila komisija za nadzor tajnih služb z novim direktorjem Sove in je bil menda "bolj vljudnosten". Iskanje srednje poti med učinkovitostjo državnih institucij in krčenjem človekovih pravic je zato mogoče razumeti kot kratenje pravzaprav edinega zagotovljenega mehanizma obrambe posameznika pred državo.

Seveda je tu še javnost, ki pa jo je očitno mogoče hitro potolažiti. Še posebej, če ji subtilni "vladar" vedno, kadar se mu to zdi potrebno, prisluhne in ji ponudi tudi tolažbo ali spodbudne besede. Denimo v obliki "spovedi" svojih podšefov in zagotovitev, da je vse vendarle v najlepšem redu. Za tisto, kar morda ni, pa tako ali tako obstaja institut kolektivne odgovornosti. Tako kot v primeru nakupa letala.