Uvodnik / Jani Sever: Predsednik proti ustavnemu sodišču

"Opozicija je zato na to odgovorila s tistimi instrumenti, ki jih je imela na razpolago, tudi z zahtevo po referendumu. Zato ker tisti čas koalicija ni, očitno ni bila pripravljena poslušati pripomb opozicije."
Dr. Janez Drnovšek

Predsednik države je govoril. Za "zaostrovanje in slabšanje političnega ozračja" je kriva koalicija. Ali res? Nespoštovanje zakonskih rokov, proceduralne norosti, popuščanja zahtevam opozicije, ki imajo za cilj nespoštovanje ustavne odločbe ..., z vedenjem vlade ob vprašanju izbrisanih gotovo ni zadovoljnih prav mnogo ljudi. A interpretacija, da je do referenduma prišlo zato, ker vlada ni bila pripravljena poslušati opozicije, je kljub temu skrajno perverzna.

Ali predsednik republike resnično misli, da je do zaostrovanja prišlo, ker koalicija ni bila pripravljena upoštevati "direktnih pozivov opozicije k nespoštovanju odločbe US", kot je njegove misli nekoliko cinično prevedel Matevž Krivic? Je to predsednikovo sporočilo državljankam in državljanom? Imajo po njegovem mnenju torej prav tisti, katerih temeljni politični cilj je nespoštovanje človekovih pravic določene skupine ljudi? Skupine tujcev, Neslovencev, južnjakov. Je torej vizija rešitve problema izbrisanih, ki jo predlaga opozicija in se od začetka resnih pogajanj z vlado ni niti malo spremenila, tisto, kar se zdi optimalno tudi predsedniku države? Ponovimo - predlogi opozicije so: individualni postopki "proti" izbrisanim se morajo začeti s pojasnilom okoliščin, zaradi katerih si posamezna izbrisana ali izbrisani ni pravočasno uredil statusa. Zahteva, ki ima jasen namen - iz žrtev vsaj simbolno narediti krivce. Poleg tega bi obnovo postopka za vsakega od izbrisanih lahko zahtevala Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Tisti, ki niso prestopili iz JLA ali sestave zveznih organov, ko so bili pozvani, pa bi enostavno ostali izbrisani. In vse bi bilo zakonito. Takšne zahteve bi bilo samo treba zapisati v ustavni zakon. Tako je vsaj prepričana opozicija. Ali ni torej predsednik republike prejšnji teden pravzaprav podprl nastanek nekakšne rasistične zakonodaje?

Predsednik republike pravi tudi, da je treba čim prej razpisati referendum o izbrisanih. Referendum o človekovih pravicah in o ustavni odločbi. Referendum, ki je - po krivdi predsednika državnega zbora, ki ni pravočasno oddal zahteve za presojo njegove zakonitosti ustavnemu sodišču - pač nujen. Takšna je zakonodaja. Predsednik ima glede tega vsekakor prav, kakor ima prav, ko govori o nespretnosti vladne koalicije, ki se je, namesto da bi se spopadla s samo mentaliteto, ki zagovarja referendum, pustila ujeti v pravne in proceduralne zanke. A težava seveda ni v tem, da se je Drnovšek tako odločno postavil za proceduro, temveč v tem, da se na drugi strani s samo vsebino referendumov praktično ni ubadal. Kot da bi bila nepomembna. Namesto tega je kot rešitev ponovno predlagal ustavni zakon. Zakon, ki je seveda potreben samo v primeru, da hoče politika zaobiti odločbo ustavnega sodišča. Zakon, ki naj bi bil očitno napisan po meri opozicije, čeprav je predsednica ustavnega sodišča že opozorila, da tudi ustavni zakon ni apriori izvzet iz presoje. Se torej predsednik republike dela neumnega? Ali pa je res prepričan, da je mogoče v ustavni zakon zapisati karkoli? Denimo člen, ki bi predpisal, da nekdanji uslužbenci JLA in njihovi sorodniki nimajo v Sloveniji nobenih pravic. Oziroma ali predsednik republike misli, da lahko ustavni zakon, ki ne bi spoštoval postulatov zaščite človekovih pravic in enakosti pred zakonom, reši zadevo?

Ali pa gre za nekaj povsem drugega. Za slepoto. Ob glavni poanti svojega posega v dnevno politiko je dr. Janez Drnovšek vendarle pozval tudi opozicijo, naj malo popusti, češ da med njimi in vladno koalicijo po njegovem mnenju "vsebinsko ni več razlik". Je predsednik res edini, ki teh razlik ne vidi? Ali pa je ta slabovidnost samo pogojena z njegovo vpletenostjo v neprijetno zadevo? Drnovškova odgovornost za izbrisane vsekakor ni majhna. Na problem je bil prvič uradno opozorjen že leta 1994, kot predsednik vlade. Menda mu je potem o tej temi uspelo sklicati kar tri sestanke, ki pa seveda niso imeli nikakršnega učinka. Tudi po prvi ustavni odločbi leta 1999 njegova vlada ni storila ničesar. In lani, ko je vse skupaj doseglo vrelišče, je takrat že predsednik republike dr. Janez Drnovšek okrcal ombudsmana, naj bo malce manj nestrpen v svojih izjavah, ki so bile uperjene proti tistim, ki nasprotujejo popravi krivic. Kako zelo konstruktivno. Tako nekako kot prejšnji teden, ko se je zavzel za pravo, za spoštovanje zakonitosti, za referendum o ustavni odločbi, hkrati pa je molčal o človekovih pravicah in o ljudeh, ki so bili po krivici prizadeti v njegovi državi, o njihovih usodah in o tem, da ravnanje z izbrisanimi kakršnega zagovarja opozicija etično pač ni sprejemljivo. Težko je verjeti, da dr. Janez Drnovšek vsega tega ne bi razumel. In če razume, bo sploh lahko kdaj ubežal svoji senci?

Vlada, ki si, vsaj tako se zdi, kljub vsemu želi spoštovati duha ustavne odločbe o izbrisanih, je v težavnem položaju. Proti sebi ima predsednika republike in opozicijo, čaka pa jo še ljudstvo na referendumu. Tudi sama glede vprašanja izbrisanih še zdaleč ni enotna. Se vse skupaj ne bi zgodilo, če bi bil premier Drnovšek? Kot je videti, bi bilo med pozicijo in opozicijo v tem primeru precej manj nesoglasij. Na škodo odločbe ustavnega sodišča seveda.