Uvodnik / Jani Sever: LDS vs. SDS

Predvolilno razpoloženje, ki se bo očitno vleklo skozi skoraj vse letošnje leto, se stopnjuje. In dvopolni politični sistem je vedno bolj očiten. Tu so seveda še druge stranke, a ve se - realna alternativa je vedno samo ena. Leva in desna. NSi je lahko samo privesek močne SDS, ob kateri je SLS lahko samo izgubljena in ZLSD je ob močni LDS lahko samo majhna, skoraj kot Desus ali Stranka mladih.

Rezultat prejšnjih volitev je bil vedno videti kot nekakšna anomalija. Že ko se je zgodil. Tako izrazita premoč samo ene stranke je bila seveda posledica neposredne, kratke, a dovolj ostre izkušnje z Bajukovo vlado. In, po mnenju "pomladnikov", neuravnoteženih medijev, ki so takšno sliko predstavili javnosti. Kakorkoli, slika je bila vsekakor jasna. In neprijetna. Vendar so jo volilke in volilci, kot kaže, bolj ali manj pozabili. Pričakovano, tako da se razpravljanje o tem pravzaprav ne zdi zelo pomembno. Situacija je štiri leta kasneje konec koncev precej drugačna. Tokrat ne gre za polletno vlado dr. Andreja Bajuka, "pomladnega" finančnega strokovnjaka iz tujine, temveč za vlado Janeza Janše. Za vlado SDS. Javnomnenjske ankete, ki vztrajno, kljub nejevernosti "pomladnikov", kažejo bolj ali manj iste trende, to nedvomno potrjujejo. SDS dominira na desni. Njene uspešne teme pa so ob izbrisanih še afere, korupcija in klientelizem. Poenostavljeno rečeno, predvolilni slogan opozicije je: v deželi se množično in nekaznovano krade. Vse skupaj pa omogoča pokvarjena LDS.

Pesimistična podoba družbe, ki nikakor ni povsem brez osnove, krepi SDS. Ogledalo je neizprosno. Tranzicijskih bogatašev je v Sloveniji precej. Tudi bajnih. Tudi takšnih, "vrednih" stotine milijonov evrov, čeprav so bili še pred slabimi desetimi leti samo malce bolj premožni fantje. Svojo moč in bogastvo so v mnogih primerih zgradili praktično z državnim premoženjem. Nadzora nad tem, kako so obogateli, pa vsekakor ni bilo veliko in tudi politične volje, da bi se tranzicijske zgodbe dogajale v čimmanjših dozah, ne. SIB in Orion sta samo zadnji izmed zgodb, ki rišejo podobe te, s korupcijo in kriminalom prepredene slovenske politično-gospodarske pokrajine. In izbrisani? Če se z oceno, da je ob tem očitnem primeru LDS ravnala izjemno nerodno, strinjajo tako na desni kot na levi, kako naj potem volilke in volilci verjamejo, da je stranka spretnejša pri drugih vladnih opravilih. V času, ko jo je vodil dr. Janez Drnovšek, je veljala za eno njenih največjih prednosti pred ostalimi tekmeci prav spretnost v najbolj zapletenih političnih situacijah. Volilke in volilci pa politično spretnost seveda nagrajujejo, saj jim daje občutek varnosti. Te najbolj cenjene vrednote, ki pogosto dominantno usmerja volilna čustva.

LDS je vsekakor stranka, ki se je v obdobju, ko je ne vodi več dr. Janez Drnovšek, radikalno spremenila. Ostaja seveda dedič dolgoletnega vladanja v "očetovi" senci in je podedovala vso prtljago prejšnjih Drnovškovih vlad. A "oče" je zares odšel. Pravzaprav zelo hitro. Sedaj je v stranki eden glavnih dr. Slavko Gaber. Ravno obratno kot prej, ko ga je Drnovšek oddaljil od centra LDS. Dr. Dimitrij Rupel sedaj deluje samo še bolj dislocirano. Gregor Golobič je odšel v gospodarstvo in njegove vrnitve v prve vrste so bolj ali manj razumljene samo kot dodatna potrditev strankine krize. Igor Bavčar je aktivno strankino politiko zapustil že prej. Mimogrede, o izbrisanih noče dajati izjav. Upa, da se bo vse skupaj razrešilo v skladu z odločbo ustavnega sodišča. In o zgodovini ne bi govoril. Najbrž da ne bi bilo kaj narobe. Potem so tu še poslanci, pa lokalni veljaki ... in seveda novi predsednik, ki je obenem tudi prvi človek izvršne oblasti. Za katerega je vodenje vlade in tradicionalno precej neenotne stranke vsekakor velik zalogaj. Anton Rop je videti, kot da bi predvsem rad ugajal. Hkrati pa je z vladnim in svojim zapletanjem ob vprašanju izbrisanih samo potrdil domnevo, da se glede politične spretnosti ne more kosati s svojim predhodnikom.

Na drugi strani, na čelu opozicije, stoji pravi poštenjak slovenske politike. Poštenjak z veliko začetnico. Orožarske afere "njegovega" obrambnega ministrstva so samo še bolj pass'Š kot izkušnje z Bajukovo vlado. Čeprav gre za iste ljudi, so sedaj seveda časi novi. Pa tudi izbira na slovenskem političnem prizorišču je pregovorno pičla. A ob izbrisanih in aferah, ki tako intenzivno grenijo predvolilno leto doslej najmočnejši politični stranki, bo SDS najbrž za zmago na prihodnjih volitvah vendarle morala ponuditi tudi svoj predvolilni program. Program, ki mora biti kredibilen, ki mora biti videti izvedljiv in ki mora biti hkrati tudi dovolj populističen. Opozicija ga doslej ni imela, vendar so se njegovi obrisi že začeli kazati. Gre predvsem za deklarativno podporo malemu gospodarstvu, obljube o podelitvi večjega vpliva in seveda zajetnejših denarnih sredstev iz proračuna lokalnim skupnostim ter za zahtevi po "svobodnejšem" šolstvu in bolj učinkovitem zdravstvu. Slednji sta seveda povezani z "javnošolskim" veroukom, ki bi ga poučevali v župniščih, ter z borbo za zrušitev "Kebrove" zdravstvene reforme, tega sprva tako optimistično napovedovanega predvolilnega paradnega konja LDS, ki pa se mu zatika že v vladi.

"Pomlad" vsekakor lahko upa. Rimskokatoliška cerkev bo njenemu morebitnemu uspehu še najbolj pomagala s tem, da bo primerno oddaljena, kar bo vsekakor olajšal skorajšnji odhod dr. Rodeta. Medijska uravnoteženost, ki je že dosegla zavidljivo raven, pa ne bo imela svoje vloge samo pri streženju tistim bolj neprijetnim strastem občinstva, ampak tudi pri relativiziranju dvoličnosti in neprijetno ksenofobno obarvanih tonov novega prvaka med poštenjaki.