Uvodnik / Jani Sever: Premierov načrt

"Če bomo dosegali visoko gospodarsko rast, potem je možno za vse nameniti več denarja. S tem, da tukaj določajo prioritete in se lahko javna poraba zmanjša brez tega, da bi komu kaj vzel ali pa kakšne programe črtal."
Janez Janša, na TVS

Premier je nastopil v svojem prvem velikem intervjuju. Dovolj prizanesljivo do prejšnje oblasti, čeprav je obžaloval, da LDS in ZLSD nista bili "pripravljeni stopiti izza svojih ideoloških plotov". Ampak konec koncev se je bil menda s tema strankama pripravljen resno pogovarjati o koaliciji. Vsekakor se je nova podoba Janeza Janše še utrdila. Gre za predsednika vlade, ki je predvsem pripravljen na sodelovanje.

Tudi v vladi ne bo vse odvisno od SDS in najšibkejši členi so odslej vsi v enaki meri. Tudi NSi. Ali morda predvsem NSi? SDS kot najšibkejši člen si je kljub vsemu težko predstavljati. SLS in Desus pa nimata ravno velike specifične teže. Z NSi je drugače. Predsednik stranke je novi finančni minister. In Janša pravi, da ga najtežje delo čaka pri prestrukturiranju proračuna. Tako kot pri drugih temah predsednik vlade kaj več od tega sicer ni povedal. Vendar prestrukturiranje bo. Tako kot se bo nadaljevala tudi privatizacija bank in drugega državnega premoženja. Nič konkretnega. Previdnost je nasploh prevevala vse, kar je premier povedal doslej. Previdnost in precejšnja doza populizma. A premierov načrt je sedaj v grobem vsaj jasen. Bolje rečeno idealna varianta načrta, s katero skoraj nihče ne bi smel biti povsem nezadovoljen. Vsaj skoraj nihče iz vladnih strank ne. Plan je dovolj enostaven in strategija tudi. Štiriletni mandat naj bi bil razdeljen na dve dobi. Na prvi polčas, v katerem bo vlada predvsem lovila kriterije za evro, in drugega, v katerem bo, kot pravi Janša, mogoče uresničiti marsikaj, kar je danes videti nemogoče.

Da bi se to uresničilo, bo potreben najprej prevzem gospodarstva in prek njega medijev, ki se jih bo hkrati uravnoteževalo še s skladom za pluralizacijo. Najzanimivejše je seveda Delo s svojimi prilogami. Hkrati bi moralo priti do liberalizacije trgov in privatizacije državnega premoženja. Ne na vrat na nos, pravi predsednik vlade. Ampak najbrž vseeno odločno. Z bankami in telekomunikacijami se gotovo da zaslužiti veliko denarja. Ta naj bi bil namenjen za odkup javnega dolga in servisiranje klientov nove vlade. Volilne baze in talilnega lonca novih idej. Učinki pritoka tujega kapitala bi hkrati prinesli izboljšanje storitev in znižanje cen. Manjši javni dolg bi omogočil večjo fleksibilnost države na socialnem področju in nižanje davkov. Nove podjetniške sile pa bi s sprostitvijo ustvarjalnih potencialov, ki jih bo s stimulativno davčno zakonodajo omogočila nova vlada, generirale nesluten razvoj. Vse to bi se dogajalo v novem uravnoteženem javnomnenjskem okolju. In prvi mandat Janeza Janše bi bil nedvomno kronan z njegovim predsedovanjem EU ter seveda zmago na prihodnjih volitvah. Načrt je zanimiv. Njegova realizacija pa gotovo ne bo preprosta.

Zmes previdnih napovedi, ki bi jim težko rekli obljube, predvideva liberalizacijo in hkrati intervencionizem, govori o varovanju nacionalne substance in hkrati o precej radikalni privatizaciji, ki seveda pomeni prodajo tujcem, napoveduje nižanje davkov bogatejšim in produktivnejšim a hkrati zastopa stališče, da se socialne pravice ne smejo zmanjševati. Nekakšna all over populistična mešanica, ki je javnomnenjsko videti izjemno privlačna. Vprašanje pa je, ali je lahko tudi zares uspešna. Slišati je skoraj kot pravljica. Čeprav premierov populizem svoj vrhunec doseže nekje drugje. V odnosu do spoštovanja odločb ustavnega sodišča. Ker je predsednik vlade očitno že davno ugotovil, da je uvajanje verouka v javno šolo, tudi preko "župniškega ovinka", v Sloveniji precej nepopularno, je v tem primeru posebej poudaril, da se je treba ravnati po odločbi ustavnega sodišča, ki kakršnimkoli obvoznicam ni naklonjena. Skoraj v isti sapi pa je ponovno zatrdil, da je mogoče problem izbrisanih reševati ne v skladu z odločbami ustavnega sodišča, ampak z ustavnim zakonom, ki bi jih seveda obšel. Ustavne odločbe so torej kot samopostrežna trgovina. Upoštevaš pač tisto, ki ti ustreza.

Kar ni vedno v skladu z željami rimskokatoliške cerkve. Ali ta torej z držo novega predsednika vlade ne more biti najbolj zadovoljna? Vse le ni tako črno. Čeprav Janez Janša morda malce nepričakovano pravi tudi, da po njegovem cerkev ne obstaja za to, da upravlja z gozdovi ali z zemljiškimi posestvi, je slednja izjava pravzaprav dobro usklajena s pogledi novega cerkvenega vodstva. Janša namreč pravi, da bi bilo mogoče denacionalizacijska vprašanja rešiti z nekim sporazumom, na neki moderen način. Tako da bi bila zadovoljna tako cerkev kot država. Namesto gozdov in posesti v naravi bi cerkev v Sloveniji torej lahko postala nekakšen državni rentnik. Rešitev, s katero bi bila najbrž zadovoljna in ki jo je v mešani komisiji zagovarjal prav novi ljubljanski nadškof, dr. Rode pa ji ni bil naklonjen. Kakorkoli, odnosi med rimskokatoliško cerkvijo in državo bi se v prihodnjem mandatu vsekakor najbrž morali izboljšati. Je pa po prvih premierovih besedah težko napovedovati, koliko bo cerkev na koncu z njimi res zadovoljna. Zdi se namreč, kot da je do uvedbe verouka kot izbirnega predmeta, ki bi se poučeval v župniščih, Janša vendarle precej zadržan.

Kar pa ne pomeni prav veliko, saj v resnici Janša glede vseh stvari obljublja pravzaprav samo improvizacijo. Improvizacijo, ki bo tlakovala pot v indijo koromandijo in katere najpomembnejša lastnost naj bi bila, da bi bila njena melodija všeč čim širši možici. Zato je prejšnji teden premier še najbolj presenetil z izjavo, da ni nasedel ihti, da je treba za vsako ceno zagotavljati enakopravnost spolov ne glede na kvalitete. Ob siceršnji zadržanosti do kvalitet ministrske ekipe so bile te besede slišati precej cinično.