Uvodnik / Jani Sever: Sindrom brisanja

"Kaj imajo državljanke in državljani recimo od pisarne bivšega predsednika države, kaj imajo od varuha človekovih pravic, ki stane več, kot stane državni svet ..."
Branko Grims, na TVS

Vlada bi rada spreminjala stvari. To je ves čas tudi napovedovala. A v zadnjih tednih so se tudi zares začeli nakazovati obrisi sprememb. Ne sicer gospodarskih. Za to je potrebno več časa in razmisleka. Ampak organizacijskih. Čeprav je res, da se tudi tu vse skupaj vrti predvsem okoli, vsaj na prvi pogled, neuresničljivih želja.

Tako je včasih videti, da so ideje o ukinjanju inštitutov in inštitucij odsev nekakšne stiske. Ukinili bi komisijo za boj proti korupciji, da bi se znebili nevšečnega človeka. Ukinili poslansko imuniteto, da bi bili videti bolj pošteni. Ukinili varuha človekovih pravic, da jih ne bi nadlegoval. Ker gre za nemogoče projekte, za katere bi potrebovali več kot le spodobno večino v državnem zboru, oziroma v primeru Kosove komisije samo za kadrovski manever, je jasno, da bo vse ostalo bolj ali manj isto. Kot da bi želeli nekaj spremeniti, a tako, da se ne bi pravzaprav nič spremenilo. Razen barve oblasti. Obratno pot bi seveda pomenile vladne pobude, da naj komisija za boj proti korupciji dobi "zobe", da se razumno omeji poslanska imuniteta in okrepi sodelovanje z varuhom človekovih pravic. Takšna politika bi bila konec koncev tudi v skladu z Janševo povolilno podobo, ki je pridigala sodelovanje. A prav zato je najbrž nemogoča. Kajti spremembe se kljub temu pripravljajo. Spremembe, ki se zdijo vsaj na negospodarskem področju precej globoke.

Ideja o brisanju institucij, ki krepijo politično sodelovanje med pozicijo, opozicijo in civilno družbo, namreč predpostavlja tudi idejo o brisanju nadzorovanja oblasti, ki ga takšen sistem prinaša. Čas pusta je in maske bodo padle, pravi Grims. Ob glasovanju v državnem zboru naj bi imela opozicija priložnost imuniteto skrčiti v največji možni meri - tako da jo skupaj izbrišejo iz ustave. Povsem enostavno. Vrhunski populizem je fascinanten v svoji preprostosti. Namesto da bi sprejeli omejitev instituta poslanske imunitete, ki bi se nanašala na javno delovanje poslank in poslancev, povezano z opravljanjem njihovega dela, SDS zahteva njegovo brisanje. Ker bo opozicija glasovala proti, bo vse ostalo po starem. SDS pa bo svoje poštenje lahko celo dokazala. S Pavlom Ruparjem. Kranjsko tožilstvo je namreč januarja poslalo v državni zbor zahtevo za dovoljenje, da zoper Ruparja uvede kazensko preiskavo. Sumijo ga zlorabe uradnega položaja, ponarejanja poslovnih listin, nekomu naj bi celo grozil s streli v koleno. Bo tako postal žrtveno jagnje?

Obtožbe proti njemu so seveda politični konstrukt. In tudi Rupar je kot pravi član SDS proti imuniteti: "Kakorkoli že se zgodi, poslanec, če ni v koaliciji, v vladnih strankah, si iz načelnih stališč ne more privoščiti imunitete. Poslanci, ki so v opoziciji, pa ne dobijo imunitete zato, ker je večina ne prizna," pravi Rupar. In kaj je povedal? Da si opozicijski poslanci imunitete ne morejo privoščiti, hkrati pa je ne morejo dobiti, ker jim je večina ne prizna. Popolna neumnost? Nesmisel? Rupar najbrž ni hotel reči tega, kar je povedal. Čeprav si takšnega razpleta parlamentarne debate o poslanski imuniteti gotovo želi. Razpleta, ki bi ob tem, da bi imuniteta ostala v takšnem obsegu kot doslej, pomenil, da bi veljala samo za poslance vladne koalicije. Medtem ko se za druge ne bi spodobilo, da se nanjo sklicujejo, če pa bi že bili tako zelo nemoralni, jim je itak ne bi priznala vladna večina v državnem zburu. Ruparjeva težava je, da je njegova želja najbrž težko uresničljiva. Še več, da bo SDS ostala "čista", se bo moral odpovedati imuniteti. A saj lahko opere čast tudi drugače. V stilu pravne zmote.

Zdi se, da je mask, o katerih je govoril Grims v zvezi z imuniteto, res veliko, a da so trenutno predvsem na vladni strani političnega spektra. Ena tistih, ki prikazujejo nasprotnike ustavnih odločb o izbrisanih kot borce za človekove pravice, je ponovno padla z njegovo zadnjo modrostjo, da bi bilo morda treba razmisliti tudi o ukinitvi ombudsmana. Izbruh je najbrž povzročilo dejstvo, da je istega dne varuh človekovih pravic opozoril, da se kršenje človekovih pravic izbrisanih nadaljuje in da bi bil skrajni čas, da vlada stanje sanira. Vendar ne tako, da bo, kot namerava, uporabila isti trik kot pri debati o poslanski imuniteti. Gordijski vozel izbrisanih, ki seveda ni pravne, temveč politične narave, namerava vlada presekati z ustavnim zakonom. Ker zanj, glede na intence, ki jih je jedro vladne koalicije zelo obširno razlagalo pred volitvami, najbrž ne bodo mogli zbrati zadostno število glasov, bo za kršenje človekovih pravic od takrat naprej kriva sedanja opozicija. Kar sicer ne bo nič novega. In tudi nič se ne bo spremnilo. Izbrisani pa se bodo počasi ustalili kot še ena nacionalna travma.

Rupar, kot kaže, govori to, kar Grims misli. Da imuniteta velja samo za oblast. Oblast, ki ne potrebuje ombudsmana, namreč očitno misli, da je sama lahko "ombudsman" sebi in drugim. Tisto, kar bi lahko motilo to demokratično idilo, pa bo preprosto poskušala izbrisati.