Uvodnik / Jani Sever: Za socialni damping?

Najopaznejša razlika med prejšnjimi in sedanjo vlado je pravzaprav ta, da smo prej vedno vsaj približno vedeli, kaj vlada namerava, kar je omogočalo polemiko in boj proti njenim stališčem, danes pa je vladne namene skoraj nemogoče uganiti. Še posebej na ekonomskem področju.

Obisk misije Mednarodnega denarnega sklada naj bi menda pomenil, da popolnega prilagajanja rasti pokojnin povečevanju plač v Sloveniji ne bo. Vsaj ne kmalu. To bi menda obremenilo pokojninsko blagajno in prek nje proračun. To pa ni edino, kar sporoča IMF, ki je dobro ocenil slovenske javne finance. Nasvet je, naj vlada v socialnem dialogu s sindikati in z delodajalci doseže, da bo povečevanje plač v prihodnje postalo bolj panožno fleksibilno, tesneje povezano s produktivnostjo in manj z inflacijo. Kar je tudi ideja strateškega sveta. A zdi se, da z manj poudarka na socialnem dialogu. Tudi proračun je od prejšnjega ponedeljka bistveno manj problematičen, kot je bilo videti zadnje tedne. Finančni minister Bajuk je pravzaprav priznal, da prejšnja vlada ni mogla predvideti vseh izdatkov. S pomočjo IMF-ja pa je očitno tudi ugotovil, da bodo višji davčni prihodki ne le zadoščali za pokritje domnevne 70-milijardne luknje, ampak naj bi se predvideni primanjkljaj s 112 zmanjšal na 80 do 90 milijard tolarjev. Ampak o tem ni bilo veliko povedanega. Kot tudi ne o lanski gospodarski rasti.

Vedno manj se govori tudi o drugih, sicer dokaj nedefiniranih, predvolilnih obljubah sedanje vlade v zvezi z gospodarstvom. Prevzem evra je osrednji kratkoročni cilj slovenske politike. A to ni odvisno od barve vlade. Ima pa seveda posledice. Zaradi tega cilja uvajanja enotne davčne stopnje pred letom 2007 ne zagovarjajo niti tisti, ki so prepričani, da je to najboljši davčni sistem. Nekateri mislijo celo, da bi se zaradi uvajanja evra lahko upočasnila načrtovana privatizacija. Guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari pravi, da bi prevelik priliv deviz od prodaje domačih delnic tujci razumeli kot pritisk na menjalni tečaj, ki bi ga centralna banka težko amortizirala. Bo vlada tu vseeno tvegala? Napovedovani umik politike iz gospodarstva je tako ali tako vsak dan videti nekoliko bolj oddaljen. Namesto njega se dogaja v gospodarstvu politična zamenjava. Oblast je pač sladka. In stvari se spreminjajo. Zadnje dni je denimo tudi v Italiji živa debata o tem, da bodo banke odkupili tujci. Slovenske dileme so vedno bolj evropske. Tudi ali predvsem tiste, ki zadevajo socialni dialog in razvojno strategijo.

Slednje so še posebej evropske. Proti "Bolkensteinovi direktivi" o liberalizaciji trga storitev so evropski sindikati priredili v Bruslju velike demonstracije. Bilo je 60.000 protestnikov. Iz vse Evrope. Tudi iz Slovenije in iz vseh novih držav članic Unije. Direktivi so prav tako nasprotovale Francija, Nemčija, Danska in Švedska. Nasprotniki trdijo, da bi kulturo, zdravstvo in vse storitve, ki se nanašajo na nacionalne socialne sisteme, direktiva izpostavila enaki obliki konkurence kot komercialne dobrine. To naj bi neizbežno vodilo v slabšanje pokojninskih sistemov, zdravstvenega skrbstva in sociale v korist zasebnih zavarovanj. V deregulacijo šolskih sistemov. In pomenilo konec kulturnih izjem. Hkrati direktiva posega tudi v vprašanje delavskih pravic, vzpostavljenih v posameznih nacionalnih državah. Razmere v teh deželah pa se precej razlikujejo. Slovenska vlada je direktivo podprla. Predsednik vlade je tudi povedal, zakaj. Slovenija lahko ponudi konkurenčne storitve. "S tega vidika je sprejetje direktive tudi v interesu sindikatov, čeprav so proti direktivi protestirali."

Ali torej vlada z ekonomskim liberalizmom kljub vsemu misli resno? Samo ravnanje v primeru "Bolkensteinove direktive" je za takšno sklepanje najbrž premalo. Posebej, ker je drugačnih znakov, ki jih oddaja vlada, več. Vlada v direktivi pač vidi prednosti konkurenčnosti revnejšega evropskega vzhoda. Premier pa je sindikatom pamet najbrž solil predvsem zato, ker niso "njegovi". Do svojih je namreč zelo prijazen. Železničarska božičnica je bila zgovorna. Kaj bo torej od "neoliberalizma" ostalo v vladnih načrtih? Odmikanje od davčne reforme, ki bi jo morala vlada po svojih napovedih izpeljati tako rekoč zadnje leto svojega mandata, kar je najbrž težko pričakovati, je resen znak. Pokojninski popravki, ki jih je menda preprečil "globalni" IMF, prav tako. In tudi politično zavzemanje gospodarskih pozicij. Je res čutiti, kot da Janša v notranji politiki zavzema nekolikšno distanco do vladnega strokovnega sveta in da nazadnje od neoliberalizma ne bo ostalo prav veliko?

V evropskih demokracijah politiko določajo socialna razmerja. Ta so v Sloveniji drugačna kot v Franciji. In drugačna kot na Slovaškem. Če hoče SDS, kot je to deklariral njen predsednik, dolgoročno postati osrednja sredinska stranka, bo zanjo detekcija teh razmerij še posebej delikatna.