Uvodnik / Jani Sever: Evropska banana

Vsa pozornost medijev in javnosti je zadnje mesece bolj ali manj pričakovano in upravičeno glede na količino novosti, ki jih vlada vsak teden predstavi, namenjena notranji politiki. Zunanja medtem ostaja v ozadju. Nerešena vprašanja s Hrvaško so zamrznjena. V zameno za podporo Slovenije ne glede na Haag. Nekaj se ve o Biškeku in junaškem boju Lojzeta Peterleta za tamkajšnjo demokracijo in nekaj o mnogih Ruplovih potovanjih v okviru vodenja OVSE.

Kljub temu premiki na zunanjepolitičnem področju v zadnjih mesecih niso nič manjši kot na notranjepolitičnem. Slovenija tudi tu spreminja smer. Drnovšek-Kučanovo obdobje je zaznamovala zunanjepolitična drža nevtralnosti oziroma politika, ki je lahko krmarila ali vsaj komunicirala z vsemi. Tako s Srbi kot s Hrvati ali Albanci, tako z Rusi kot z ZDA, tako z Izraelom kot s Palestinci ali tako s Kitajsko kot z dalajlamo. Politika, ki je torej gradila podobo povezovalca. Ta podoba pa ji je hkrati podeljevala nadpovprečno moč glede na velikost Slovenije. Vloga predsednika vlade in predsednika republike, v okvirih te politike, v času Drnovška in Kučana sicer ni bila najbolj pregledna in seveda ni bila izvzeta iz iger političnega prestiža. Vendar sta oba predsednika v okvirih iste zunanje politike, kljub pogosti nekomunikaciji, delovala pravzaprav dokaj usklajeno. In tudi razlike med njima so imele, kot denimo pri mnenju o sukcesiji in hranilnih vlogah NLB, pogosto pozitivne - pomirjujoče - učinke.

Potem je prišlo kratko obdobje premiera Ropa in predsednika republike Drnovška, ki ga je predvsem zaznamoval vstop Slovenije v EU in Nato. In Dimitrij Rupel kot zunanji minister, ki je dobil precej večjo veljavo, kot so jo prej imeli zunanji ministri. Rop mu ni bil kos. Dobili smo vilensko izjavo in na koncu je Janša dobil Rupla. Novo obdobje naj bi bilo obdobje premiera Janše in predsednika države Drnovška. Vendar je videti, da gre vendarle predvsem za nadaljevanje zunanjepolitičnega primata dr. Dimitrija Rupla. In nadaljevanje politike vilenske izjave. Razlika, ki ni nepomembna, je v tem, da se zdi, kot da Rupla sedaj predsednik vlade Janez Janša brezpogojno podpira. Poleg tega je politika razbijanja Evropske enotnosti dobila nov inštrument. Eno od orodij politike ZDA je namreč očitno postal OVSE, ki mu Slovenija predseduje in ki še zdaleč ni mrtev, kot so mnogi zgrešeno napovedovali. Nasprotno, ZDA za so za to organizacijo definirale nove cilje.

Čeprav je OVSE financiran s strani Evropske unije, je očitno postal eno od ameriških orodij za širjenje demokracije. Za gradnjo demokracije. Po meri ZDA. Dr. Dimitrij Rupel je v prvih vrstah. In kakšne so posledice? Nezadovoljstvo Rusije in "stare Evrope". Ruplove grožnje z izključevanjem Rusije ali neporočanje ministrom EU o dogovorih med ZDA in predsedujočim OVSE, niso nekaj, s čimer bi se naša diplomacija lahko ravno hvalila. In če Putin Solani bere levite zaradi ravnanja našega zunanjega ministra, to najbrž prav tako ne prispeva k utrjevanju naše diplomatske moči. Kakor tudi ne načrt za hitro neodvisnost Kosova, ki je v nasprotju z izjavami ob obisku Vuka Draškovića. V Sloveniji se obiski visokih delegacij kljub predsedovanju OVSE ne vrstijo. Še tisti, ki pridejo k nam, tako kot madžarski predsednik, so povabljeni s strani predsednika države. Ali pa tako kot luksemburški zunanji minister pridejo na obisk tudi zato, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo z zunanjepolitičnim ravnanjem Slovenije.

Diplomatsko seveda. Tako kot je Rusija Sloveniji diplomatsko povsem jasno dala vedeti, da jo sprememba zunanjepolitične usmeritve naše države resno moti. Komunikacij z državo, ki kljub avtoritarnosti oblasti še vedno predstavlja eno svetovnih velesil, je vedno manj. Pa tako ponosna je bila Slovenija, ko je prišlo do znamenitega srečanja Bush-Putin na Brdu pri Kranju. A ne gre zgolj za Rusijo. Tudi v Bruselj slovenski ministri po novem skorajda ne hodijo več. Pravijo, da imajo težave s poznavanjem evropskih mehanizmov in z znanjem tujih jezikov. Slednje ob tujejezični artikuliranosti predsednika vlade niti ne preseneča. Rupel teh težav nima. Ima pa druge. Kljub temu da zvesto sledi navodilom State Departmenta, se Condoleezza Rice ne potrudi niti toliko, da bi skupaj z njim povedala javnosti par vljudnostnih besed. Sicer pa slovenska vlada ne le, da ne dobiva veliko obiskov iz tujine. Tudi vabljena ni ravno v veliko število pomembnih prestolnic.

Za OVSE zunanji minister postori, ker želi edina supersila. In to je to. Slovenska vlada pa ima dovolj dela doma. Premier je sicer šel na papežev pogreb, a na proslavah obletnic osvoboditve koncentracijskih taborišč se novi slovenski vladi ne zdi vredno sodelovati. Tako pač je. Ima svoje ideološke poglede na zgodovino, ki v grozotah druge svetovne vojne ne vidijo istih podob kot zahodna Evropa. Tako kot ne doživljajo enako standardov človekovih pravic, ki naj bi veljali v Evropski uniji. In Evropa to počasi, vendar zanesljivo vedno pogosteje tudi opaža. Opozorila glede segregacije pri pouku romskih učenk in učencev, glede statusa izbrisanih in tudi glede načrtovanega zakona RTVS so zadnje tedne vedno pogostejša. V medijih, s strani uradnikov Unije in v diplomatskih krogih. A na žalost slovenska javnost tega noče videti. Tudi ko na neprijetna vprašanja opozori predsednik republike dr. Janez Drnovšek, kar je v zadnjem času storil zanj nenavadno pogosto, se javnost ne zgane.

Nestrpnost, avtoritarne težnje ter domačijskost vladne notranje politike so povsem kompatibilne z uslužnostjo njene zunanje politike do želja supersile. A nagrade za slednjo so pičle in razen morda za posameznike neotipljive. Gotovo je le, da zunanjepolitičnega ugleda država v nobenem primeru ne krepi.