Uvodnik / Jani Sever: Premier za reforme

"Doslej se je vlada skrivala za reformisti in 200 strokovnjaki, ki so pripravljali reforme, zaradi česar je imela več možnosti za umik ali možne kompromise. Zdaj bo morala reforme prevzeti v svoje roke."
Dušan Semolič, predsednik ZSSS, v Dnevniku

Vlada je zabeležila najnižjo popularnost med ljudstvom doslej. Padec je skoraj dramatičen. Z evforične dvotretjinske podpore je v enem letu zdrsnila na raven, blizu tisti, ki jo je poznala Ropova vlada pred nekaj leti. Premier kljub temu ostaja priljubljen, kar vladi seveda daje upanje. In njemu moč, da ukrepa.

Vsekakor za padec podpore ni krivo to, da je novega predsednika dobila LDS. Njena priljubljenost je namreč ostala bolj ali manj tam, kjer je bila. Padec tudi ni povezan z ravnanjem SD, ki je, vezana na politične premisleke njenega predsednika ob referendumu o RTVS, močno zdrsnila na politbarometrovi lestvici. Igranje na gol opozicije se Borutu Pahorju osebno sicer še vedno obnese, a je za njegovo stranko očitno precej neproduktivno. Najbrž ima padec podpore vladi tudi bore malo opraviti z afero Mercator oziroma s perverznim razumevanjem umika države iz gospodarstva, ki ga ta primer ponazarja. Podobno je s kadrovskimi potezami oblasti, ki jih povsem osebno sicer občuti vse večji del prebivalstva. Vendar čistka deluje v obe smeri. Nekateri v njej izgubijo in nekateri pridobijo. Večinoma pa prizadene tiste, ki sedanji oblasti že prej niso bili pretirano naklonjeni. Kaj se je torej zgodilo?

Napoved reform postaja vse bolj realna. Kljub precejšnji podpori, ki jo ima v javnosti načelno zavzemanje zanje, je nekaj povsem drugega, ko pridejo na dan podrobnosti. In slednje so sedaj že v zadostni meri na mizi. Več kot dovolj so jasne, da so se skupine, ki naj bi jih reforme prizadele, zamislile. Ekonomija ni samo stvar strokovnjakov. Nekateri sicer mislijo, da je še najbolj stvar religije. A na koncu je pomembna za vse, saj vladne reformne poteze neposredno zadevajo življenje vseh prebivalk in prebivalcev. Po dolgih pripravah je torej znano, kaj predlagajo vladni reformisti. Povsem dovolj, da se je strah pred tem, da bodo napovedane reforme prizadele ekonomsko šibkejše, opazno razširil. Problem seveda niso tiste manjše, simpatične reforme, kot je postopno odpravljanje davka na plače ali antibirokratsko ustvarjanje dovolj privlačnega poslovnega okolja. Problem so veliki rezi. Čeprav tudi glede teh v podpori javnosti obstajajo precejšnje razlike.

Idejo o umiku države iz gospodarstva načelno podpira velika večina. Drugače je, ko postane ob konkretnih primerih jasno, da v Sloveniji umikanje države iz gospodarstva neizbežno pomeni odprodajo deležev tujim korporacijam. Takrat se v mnogih prebudi nacionalni čut. Nekaj, kar težko ignorira katerakoli vlada, posebej sedanja. Tudi tega, da so spremembe v smeri večje fleksibilnosti trga dela nekaj nujnega, se zavedajo mnogi. Ampak to še ne pomeni, da se ob misli na sproščanje tega trga skoraj vsi zaposleni ne ustrašijo za svoje delo. In tolažba, da bodo, če ga bodo izgubili, na liberalnem trgu dela lažje našli novo, je precej slaba. Samo nekoliko bolj šibko je nasprotovanje enotni davčni stopnji, temu vrhunskemu cilju in najbolj hvaljenemu fiskalnemu pristopu, ki naj bi imel po mnenju reformne skupine skoraj čudežne učinke. "Zdrava pamet" namreč jasno ve, da enotna davčna stopnja najbolj koristi bogatim. Poleg tega se z njo ne strinja vse več strokovnjakov.

Marko Kranjec, vodja prve vladne skupine za pripravo popravkov lanske davčne reforme, denimo pravi, da Damijan, v primeru enotne davčne stopnje, brez trdnih dokazov trdi, kaj je dobro in kaj slabo za državo. V takšnih okoliščinah je seveda težko pričakovati visoko zaupanje javnosti. Sicer pa ne gre le za javnost. Predvsem bodo za to, kaj se bo zgodilo, pomembne odločitve v vladni koaliciji. Finančni minister Bajuk do enotne davčne stopnje ni nikoli kazal kakšnih simpatij. Podpora takšnemu projektu s strani SLS pa bi bila eno največjih možnih presenečenj, podobno kot podpora odprodaji državne lastnine tujcem. Vprašanje je torej predvsem, kako resno misli predsednik vlade. Proračun za prihodnji dve leti, ki je prvi resni preizkus odločenosti vlade za reforme, gre po mnenju strokovnjkov v drugo smer kot napovedane reforme. A hkrati SDS edina od strank podpira enotno davčno stopnjo, premier pa daje videz, da odločno stoji za predlaganimi reformami.

Druge izbire pravzaprav nima. Reformne predpriprave so končane. J. P. Damijan pravi, da se njegova vloga strokovnjaka na tej točki končuje. Mandat bo odboru za reforme potekel z odločanjem o svežnju reform na vladi v prihodnjih tednih. Potem jih mora v svoje roke vzeti vladna ekipa. Premier torej potrebuje novega ministra, ki ga je napovedal že ob začetku delovanja odbora za reforme. Bo to kljub vsemu postal J. P. Damijan, ki ves čas ponavlja, da se politike ne bo šel, a je po drugi strani njegov diskurz zagovarjanja predlaganih reform v zadnjih tednih postal skoraj povsem političen? Predsednik vlade ga je snubil neverjetno dolgo. Čeprav se zdi, da se je snubljenje ohladilo ob Damijanovih "nelojalnih" kritikah pokojninske antireforme, afere Petrol in netransparentne prodaje Mercatorja. Vsekakor premier prejšnji teden ni govoril o novem ministru kot o nečem nujnem. Kar je bilo mogoče razumeti kot namig, da bi lahko "minister za razvoj" postal kar sam.

To bi bil še en znak, da Janez Janša z reformami misli zelo resno. Kljub temu da je njenih nasprotnikov očitno več kot simpatizerjev. Minister za reforme bi bil namreč tisti, ki bi bil kriv v primeru, da te ne bodo izpeljane, za morebitni "veliki skok" v zlato dobo pa je lahko tako ali tako najbolj zaslužen samo predsednik vlade.