Uvodnik / Jani Sever: Za verodostojnost gre

"To ni sodelovanje v koaliciji, torej vojaško sodelovanje v koaliciji v Iraku, ampak je to pač neka druga oblika sodelovanja in pomoči."
Dr. Janez Drnovšek

Predsednik republike je dobil hčerko. Ganljivo. Potem je prejšnji vikend začel odpošiljati pisma. Naslovniki so bili velike zvezde politike in biznisa, takšnega ali drugačnega. Od Billa Gatesa do Mihaila Gorbačova, od Silvia Berlusconija do Mohameda Alija, od Madonne do Nelsona Mandele ali Arnolda Schwarzeneggerja.

Tema - Darfur. Drnovšek je pozval Kofija Anana, naj OZN začne reševati humanitarno krizo, in predlagal, da bi intervencijo podprl tudi Nato. Slovenski prispevek naj bi bil begunski center in morda poljska bolnišnica. Potem je začel ustanavljati še svojo fundacijo. Predsednik Slovenije je bil moderen svetovni politik. New age politik, ki uporablja retoriko solidarnosti. Humanih akcij se je lotil tudi doma. Prvega ministra je opozoril na situacijo delavcev Feroterma. Opozoril je na podnebne razmere. Predlagal je ukrepanje za preprečitev nevarnosti poplav na Ljubljanskem barju. Piransko županjo je pozval, naj se občina odreče igrišču za golf v Sečovljah in območje zaščiti. Drnovšek kot prijazni, a hkrati aktivni predsednik. Sklep, da bo obiskal vsako slovensko vas, še velja. Temu je prejšnji teden dodal še enega. Čestital bo vsem stoletnikom.

Med dobra dela pa so se kmalu prikradle sence. V množici pobud je bil tudi poziv za rešitev vprašanja tako imenovanih "izbrisanih", kot jim pravi Drnovšek v pismu predsednikom državnega zbora, vlade in strank. Gre za "temo", ki ogroža verodostojnost Slovenije. Kljub določenim pomislekom vladni predlog ustavnega zakona pomeni sprejemljivo osnovo za nadaljnje dogovarjanje. Drnovšek, ki predloga zakona sicer ni videl, a o njem ve dovolj. Tudi to, da predlagatelji, kot je povedal Grims v Dnevniku, jasno zastopajo stališče, da "... nihče, ki je napadel Slovenijo ali bil preračunljiv, od tega ne more imeti nič". Kar seveda nima nič skupnega z odločbami ustavnega sodišča. A brez vladnega predloga tako ali tako ni mogoče začeti pogajanj. To je to. Nič posebnega - samo poziva, naj tisti, ki problem lahko rešijo, sedejo skupaj.

Vendar politični učinek Drnovškove intervencije ni nevtralen. Njegovo pismo ne pomeni pritiska na tiste, ki skušajo zaobiti odločbe ustavnega sodišča, ampak na tiste, ki se zavzemajo za njihovo spoštovanje. Predsednik republike se je v vprašanju, ki je eno ključnih za ocenjevanje humanosti v slovenski politiki, postavil na stran vlade, ki zagovarja diskriminatorno vračanje pravic, ki so bile neki skupini ljudi odvzete v svežnju. SDS je seveda nemudoma pozdravila "dejstvo", da predsednik republike podpira vladni predlog ustavnega zakona. S predsednikom se strinjajo tako rekoč vsi. Razen LDS in SD, ki pa je po pričakovanjih ponovno razklana na stranko na eni strani ter njenega predsednika Boruta Pahorja na drugi. Predsednik socialdemokratov postaja na svoji strani vse bolj osamljen.

Predsednik LDS Jelko Kacin je bil nasprotno povsem brezkompromisen. Za nekatere škandalozno brezkompromisen, ko je dejal, da bi bila uporaba ustavnega zakona nasilje in zločin nad pravno državo. Skratka - vlada naj problem reši povsem preprosto. Tako da spoštuje odločbe ustavnega sodišča. Za to ni treba prav veliko sedati skupaj. To se lahko povsem preprosto naredi. Kacinova pozicija je radikalno nasprotje Drnovškove, ki meri na koncesije, tako da bo vsaj malce krivic popravljenih, če že ne vse. Bi bila takšna kompromisna rešitev vprašanja izbrisanih, ki so tudi njegova travmatična zgodba, dovolj za osebno zadovoljstvo? Bi morda pomagal uspeh v Darfurju? No, vlada je Drnovšku namesto Darfurja ob koncu tedna pripravila neko povsem drugo odgovornost - Irak.

Vrhovni poveljnik je, ko je govoril o tem, da Slovenija pošilja svoje vojake v Irak, gledal v tla. Kako drugače kot takrat, ko je pripovedoval o reševanju življenj v Darfurju. Sicer pa tako ali tako ni bil tisti, ki je sporočil novico. Tudi državni zbor o tem, da vojaki odhajajo, ni razpravljal. Preprosto, o tem, kaj bo počela vojska, samostojno odloča vlada. Predsednik države je to, da gredo naši vojaki v Irak, lahko samo komentiral. Češ da gre za nekakšno mirovno operacijo. S svojim komentarjem je ponovno podprl vladno odločitev. Vse predsednikove pobude so bile v istem trenutku videti strašno blede. Kakšen Darfur neki. Slovenija bo v Iraku sodelovala v vojaški operaciji, ki se je začela z lažjo in iz katere se vsi umikajo. V vojaški operaciji, v katere smiselnost verjame vse manj Američanov.

Drnovškova politika je menda politika kompromisa. A cena kompromisa s spoštovanjem človekovih pravic je običajno izguba ne le verodostojnosti, temveč tudi dostojanstva. Slovenija ga je z ravnanjem z izbrisanimi že zdavnaj izgubila. In prav nič ni videti, da bi ga lahko kmalu spet pridobila. Zdi se, da predsednikova pobuda pri tem prav nič ne pomaga. Prej nasprotno. Zdaj verodostojnosti in dostojanstvo Slovenija izgublja še s sodelovanjem v vojaški operaciji, ki jo je Bush že zdavnaj razglasil za končano, čeprav ji ni videti konca. Predsednik republike je prejšnji teden politično podprl tiste, ki vidijo svoj ideal v Sloveniji kot banana republiki. Tiste, ki si jo predstavljajo kot državo, v kateri je kršenje človekovih pravic določenih skupin sprejemljivo oziroma uzakonjeno in v kateri o uporabi vojske odloča izključno vlada.

Predsednikove akcije, ki so vzbujale občudovanje in navdušenje, so se obrnile v svoje nasprotje. Drnovšek je bil spet stari Drnovšek. Človek sredine, ki ga včasih zanese precej na desno, in politik, ki ve, kaj je slovenska realnost. Tako glede izbrisanih kot glede odnosov z ZDA. Predsednik republike, ki je ob tej realnosti navajen skloniti glavo.