Obtožba brez odgovora

Mladina 31 | 4. 8. 2006

“No, ste videli? Če mački stopiš na rep, zajavka! Ravno to je storil predsednik vlade ... Od nikoder ni tolikokrat najavljenih gospodarskih reform, vlada ne rešuje in niti ne poizkuša reševati zapletenih odnosov s sosedi. Veliko pa kadruje. V gospodarstvu, v medijih, povsod. Izgleda, da je pomembna predvsem lojalnost vladi oz. stranki, ne pa kakovost ljudi.Če kdo opozori na te pojave, je takoj deležen ostrih napadov vladnih predstavnikov in zasmehovanja s strani provladnih časopisov. Pa nekateri kritizirajo Rusijo zaradi avtokratske politike. Ne bi bilo treba iti tako daleč ..."
Dr. Janez Drnovšek

"Vlada si skuša podrejati nekatere druge institucije, gospodarstvo, medije. Ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik," je prejšnji teden povedal dr. Janez Drnovšek. Predsednik republike je izrekel hudo obsodbo. Vlada si poskuša podrediti tako rekoč vse. Zoprno. Tako zelo, da se s tem, kaj je povedal predsednik republike, medijem skoraj ni zdelo smiselno ukvarjati. Sicer pa so stvari znane. Javna uprava, gospodarstvo in mediji so pod udarom tako rekoč od začetka mandata. In napad po tolikem času že daje rezultate.

Predsednikova beseda se vendarle še prebije v medije, čeprav je deležna precej drugačne obravnave kot pred časom. Zgodovina konfliktov med obema institucijama je namreč vedno daljša. Začelo se je lani oktobra, ko je Drnovšek podal svoje videnje kosovskega problema in njegove rešitve ter sprožil ostro reakcijo v Srbiji. Zunanji minister mu je takrat očital, da prehiteva. Predsednik republike pa je odvrnil, da so morda nekateri prepočasni, in s tem se je vse skupaj končalo. Drnovškovo nasprotovanje vojaški paradi je bilo drugo večje nasprotje med predsednikom in vlado, ki si je takšnega praznovanja iskreno želela, vendar je na koncu od prvotnega scenarija odstopila. Tako kot je odstopila od namer, da bi imenovala Marcela Koprola za veleposlanika v OZN, potem ko je predsednik dal vedeti, da takšnega imenovanja ne bi podpisal. Zakon o azilu, ki ga je pripravila vlada in sprejela vladna koalicija v parlamentu, je Drnovšek označil za necivilizacijskega in resno je razmišljal o tem, da ga ne bi podpisal. Zakon je sedaj v ustavni presoji. Drnovšek pa je prejšnji teden obiskal azilni dom. Vlado je že pred meseci pozval tudi, da bi morala odločneje reagirati glede načrtovane gradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Ves čas pa je vedno pogosteje opozarjal, da je ob reformah treba upoštevati človeško, socialno plat.

Razmerje med vlado in predsednikom vlade je že dolgo na robu nelagodja, včasih je to mejo tudi odločno prestopilo. A vlada je vse skupaj, z izjemo nekaj godrnjanja zunanjega ministra, precej stoično prenašala, čeprav je bilo stopnjevanje napetosti očitno. Posebej na zunanjepolitičnem področju. Tu je potem tudi počilo. Najprej ob obisku hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, ko je premier prvič očital predsedniku pomanjkanje koordinacije zunanje politike med njim in vlado. Vprašanje je bilo, ali lahko predsednik povabi v goste predsednika sosednje države, ne da bi prej vprašal, kaj si o tem misli vlada. Drnovšek je bil dovolj jasen. Tudi vlada z njim ne usklajuje svojih postopkov. Afera je tako vendarle minila brez ostrejših reakcij. Potem je prišel k predsedniku republike na obisk Karađorđević. Minorna stvar. Tako diplomatsko kot prestižno praktično nepomembna, kaj šele, da bi se o njej moral kdo s kom posvetovati. Napad premiera, ki je prav to priložnost izkoristil za ostro ponovitev očitka o pomanjkanju koordinacije predsednika republike z vlado, je bil na prvi pogled videti brez smisla. A premierov instikt, da je bil prav takrat primeren trenutek za stopnjevanje spopada, je vendarle razumljiv. Obisk srbskega kraljevega para, ki si želi vrnitve nepremičnin simbolnega pomena, je bil za napad na Drnovška ena najbolj ugodnih situacij.

Očitki predsednika vlade, kako lahko obisk Karađorđevićev vpliva na že izrečene sodbe glede pravice do vrnitve nepremičnin v Sloveniji in tožbo pred evropskim sodiščem, seveda nimajo veliko opraviti z realnostjo. So le populistični marketing z noto nacionalnega antirojalizma. Kar je pogosto precej učinkovito. Posebej če so argumenti deležni toliko medijske naklonjenosti kot v tem primeru. Na drugi strani za gesto predsednika republike, ki je napad sicer vrnil s precej ostrejšim protinapadom, kakšnega pretiranega medijskega razumevanja ni bilo. Čeprav si je pomembnejšo izjavo skoraj težko predstavljati. Nobenih analiz ni bilo, kaj je predsednik republike želel povedati, nikakršnega pojasnjevanja vlade. Namesto tega je sledil napad na vseh frontah. Premier je za svojo lansirno rampo izbral radio Ognjišče. Temu so sledili drugi. Tema tedna je postal predsednik republike. Z Drnovškovo ključno izjavo, ki je govorila o totalitarnem refleksu vlade, se kar naenkrat ni več ukvarjal nihče. Namesto tega so problem postale krivice, ki naj bi jih storil ministroma Bručanu in Virantu s svojimi opozorili. V prvi plan je stopilo ravnanje predsednika republike. Njegova neresnost. Njegova zapravljivost. Njegova protokolarna in humanitarna zunanjepolitična ravnanja, ki naj bi bila po izjavah predsednika vlade nespodobna in celo škodljiva za državo.

Z vladami, ki si hočejo prisvojiti toliko vpliva, kot si ga je sedanja slovenska vlada že pridobila, čeprav se proces širjenja njenih interesnih sfer še ni povsem končal, imajo družbe običajno velikanske težave. Tako kot imajo takšne vlade prej ali slej velike težave s svojimi državljankami in državljani. Zadnje, kar si želijo slišati, so besede, ki jih je o slovenski vladi izrekel slovenski predsednik republike. A svojemu ogledalu se za zdaj ni uspelo izogniti še nikomur. Vsaj ne za dolgo.