Uvodnik / Jani Sever: Spor na vrhu

Spor med predsednikom republike in vlado je vsekakor zelo resen že nekaj časa. Njegova resnost se celo stopnjuje. Resno stopnjuje. Spirali napetosti pravzaprav ni videti skorajšnjega konca. Predsednik republike in vlada se praktično glede nobene stvari ne strinjata. Neprijetno? Morda, vendar je za to, da bi bilo mogoče oceniti, kakšne posledice naj bi takšen spor imel v slovenski zunanji in notranji politiki, treba najprej vedeti, za kaj pri vsem skupaj gre.

Spor ima svoje korenine, ki konec koncev segajo v čas, ko je dr. Janez Drnovšek vodil vlade LDS. SDS je v opoziciji grajala tako rekoč vse, kar so njegove vlade počele, čeprav je bil Drnovšek iz kritike pogosto izvzet. A tudi SDS je bila pogosto s strani Drnovška kot predsednika vlade obravnavana skrajno benevolentno. Kljub opozicijskim strategijam, ki so včasih predpostavljale celo zelo vprašljive prijeme skrivnih združb. Drnovšek je bil včasih videti skoraj kot človek na pol poti med LDS in SDS. Tudi rimskokatoliška cerkev je zanj praviloma brez težav našla prijazno besedo. Posebej po podpisu tako imenovanega vatikanskega sporazuma. Na čelu s takratnim metropolitom dr. Rodetom. Vsemu temu navkljub Drnovšek seveda ni bil kandidat pomladnih za predsednika republike. No, tudi po njegovi izvolitvi in po izvolitvi nove vlade je bilo na relaciji med tema dvema državnima institucijama, oziroma med Drnovškom in pomladnimi, vse mirno. Trenja so se začela stopnjevati šele takrat, ko je predsednik republike v politiki zavzel nekoliko aktivnejšo držo. To je seveda pomenilo, da je začel precej redno komentirati tudi poteze vlade.

Sledili so spori. Sprva manjši, nato vse resnejši. Posebej nerodna so bila opozorila predsednika republike, ki so se dotikala zunanje politike. Predvsem vprašanja, vezana na Hrvaško, in njegova srečanja s hrvaškim predsednikom, na katerih sta skupaj kritično govorila o obeh vladah. Potem sta prišla Darfur in Križnar, okoli katerega so se med predsednikom republike in zunanjim ministrstvom odnosi zaostrili prek mej dobrega okusa. Zunanje ministrstvo je na koncu sporočilo, da naj bi predsednikov odposlanec za to, da so ga pomagali reševati, plačal 20.000 evrov. Vlada je spor s predsednikom s tem dokončno prenesla na področje financiranja, ki ga je sicer precej zavzeto odprla že prej, ko so državni mediji začeli vneto raziskovati domnevno razsipnost urada predsednika republike. Nezaslišano je postalo, da je predsednik v šestih mesecih porabil 60 odstotkov svojega letošnjega proračuna. Tudi zato, ker mu je vlada za letos namenila nekoliko manj denarja kot prejšnje leto. Čeprav je povečanje njegove porabe večje kot zmanjšanje predsednikovega proračuna, je intenca vlade jasna. Vlada, ki sicer ni ravno varčna, stiska pri predsedniku republike.

In racionalnost spora, o katerem ni dvoma, da obstaja? Že samo obstoj predsednikovih opozoril, ki govorijo o problematičnih vladnih potezah, je za utemeljitev nasprotja dovolj. Težava je toliko večja, ker so predsednikove pripombe vse bolj ostre in občasno postajajo že skrajno resne. Govorijo namreč o sami naravi vladnih politik. Slogan, po katerem se ravna Janševa vlada, je namreč po skoraj dveh letih njene oblasti brez večjih težav mogoče prebrati: "Kdor ni z nami, naj izgine ali pa naj bo vsaj tiho." Gre za pravo nasprotje mota: "Kdor ni proti nam, je z nami," ki ga je pred volitvami na Zboru za republiko promoviral dr. Tine Hribar. Vlada na vsak način hoče nadzor v medijih, gospodarstvu, kulturi, znanosti, šolstvu ..., tudi v kobilarni. Drnovšek ob tem vedno bolj ostaja ena redkih institucij brez vladnega nadzora, ki za povrh ne molči. Predsednik republike je nesramen. Na svoji spletni strani je denimo objavil del pisma, ki ga je dobil in v katerem neka gospa piše: "... da je že ustaljeno pravilo, da se ustvari nelagodje v instituciji, sledijo anonimna pisma, razpis in zamenjava s popolnoma nestrokovnimi, a politično primernimi kandidati."

Nerodno. Spletne strani predsednikovega Gibanja ni tako zelo preprosto ustaviti. Za to bi bilo najbrž treba ustaviti kar samega predsednika republike, ki svoje kritike postavlja vse bolj jasno in ostro. Drnovšek tako pravi, da vlada prevzema vse v gospodarstvu in da za povrh "kadruje ljudi brez ustreznih izkušenj". Ob tem naj bi bila po njegovem mnenju pomembna samo pripadnost politični opciji. Neizprosen je tudi glede nove davčne reforme, ki jo je označil za davčno darilo pred lokalnimi volitvami, ki ga bo vlada financirala z zadolževanjem, darilo pa bodo plačevale prihodnje generacije. Predsednik je neizprosen. Trdi, da sedanja vlada kaj veliko drugega ne zna, kot da kaj očita prejšnji vladi. Hkrati pa ji sam očita nedejavnost in nesposobnost pri razreševanju sporov s Hrvaško, ki je pred lokalnimi volitvami ponovno postala predvolilna tema številka ena. Tako populistično pomembna, da se je vlada na slovensko-hrvaško mejo odločila poslati specialce. Tudi tokrat predsednik republike ni molčal. Zavzel se je za umirjenost. Javnosti je sporočil, da odklanja kakršnokoli uporabo sile. Dovolj za začetek. To pa gotovo še ni vse.

Spor med predsednikom republike in vlado je oster, trajen in racionalen. V njem odnos do hrvaškega vprašanja ali Darfurja na eni strani in odnos do političnega kadrovanja ali davčne reforme predstavljata samo več plati istega razhajanja. Predsednik republike in vlada trenutno v Sloveniji pač zastopata dva popolnoma različna pola politike. Predsednik odprtega in pogosto izveninstitucionalno postmodernega ter vlada avtoritarnega.