Kultura

Blagi razvrat na kvadrat

Kako je Cvičkarijo, najbolj razvpiti žur za študente, doživela raja

Vanja Pirc  |  Mladina 18  |  6. 5. 2002

"Ne vem, če bi šu not. Al' je karta jurja šterstu!" se je pred blagajno Križank, nad katerimi je sonce pošiljalo še zadnje pozdrave, togotil mladi Novomeščan. Slišal je namreč, da vstopnina za Cvičkarijo, ta tradicionalni študentski žur, znaša tisočaka. In tudi je - v predprodaji. "To je pa ful velik," je vztrajal fant, a si je po takojšnji intervenciji prijateljev hitro premislil. "Pismu, res je, kašn Dolenc pa sem, če zamudim Cvičkarijo ... Ajde, pejmo not!" Naslednji dan mu je bilo žal, resnično žal, le ene stvari. Katere? Da si ni kupil litra tistega odličnega cvička Jelenič za domov.

Jasno, že samo ime prireditve je napovedovalo, da se bo na njej častilo vino. In, kot ponavadi, poslušalo muziko v živo. Tako se je kmalu izkazalo, da se bodoči slovenski intelektualci trenutno najbolj palijo na Magnificovo izvedbo evrokomada Samo ljubezen in na domoljubno Zdravljico iz Predinovih ust. A vrhunec večera je, presenetljivo, sledil šele po njunih nastopih. Tja po eni zjutraj so na oder prikorakali mladeniči v narodnih nošah, tinejdžerski narodno-zabavni ansambel Mladi Dolenci, in to v spremstvu dolenjske filmske zvezdnice mame Manke. Mati je povedala par štosov, tudi zapela, fantje pa se niso obirali, zgrabili so inštrumente in zaigrali. In, neverjetno, v hipu obnoreli množico. Ustvarili pa vzdušje ... morda primerljivo s tistim, ko je Rudonja zabil gol proti Romuniji? Res, kdor ni norel, je le debelo gledal."Mladi Dolenci so zakon!!! Zakon!" je z vrha Križank v kleni koroščini vzhičeno kričalo neko dekle. "Saj to je noro." Zvezde večera so bili nedvomno fantje v pumparicah. Pa saj sploh ni bilo pomembno, kdo so. Važno je bilo le, da so znali podivjani, skoraj tritisočglavi množici zaigrati Na Golico in V dolini tihi. A pozor, to je bila Cvičkarija, na vsakem študentskem žuru goveja muzika tudi ne zažge. "Heeej, mladi Dolenjci SMO zakon!" se je k vreščeči Korošici obrnil pred njo stoječi dečko, ki ni skrival svojih podgurskih korenin, jo sunkovito potegnil k sebi in se z njo zavrtel.

Kar nekoliko spominja na kako gasilsko veselico ... Morda, a takšen je fenomen študentskih zabav. Ni namreč daleč od resnice, da študentom za žur zadošča že opojna substanca, prepoznavna muzika in zdravo grlo. In prvih dveh so bili na Cvičkariji deležni v izobilju. Morda celo preveč?

"Sej bo vse u redu, Tomaž," je svojemu fantu, ki mu je, sedeč na stopnicah, glava omahnila med noge, dopovedovala njegova deklica. "Boš bruhal?" Pač negativna plat širjenja kulture pitja vina. Pa na žalost ni bil edini, ki je klavrno končal. Obzidje Križank je tega večera dobilo kar nekaj novih obeležij, ravno tako mnoge hlače, jakne in lasje, ko so kozarci cvička frčali neznanim ciljem naproti. "Kaj pa nisi obleku 'žur hlače'," so ob tem pametovali poznavalci tovrstnih prireditev. "Kar navadi se, kmal bo Rock Otočec." Ne pozabimo, žur je bil dolenjski. Nekateri pripetljaji pa so množici vseeno jemali dih. Primer: čakalno vrsto za WC je popestril neki parček, ki je obnavljal kadre iz Prvinskega nagona, naslonjen na kemično stranišče. In slednje je bilo medtem zasedeno.

Sicer pa so se fantje na Cvičkariji spremenili v pogumne osvajače, ki so skušali na dekleta narediti vtis z izbornim besediščem, kot je:"Ej, punce, greste z nami na liter cvička?" Ali pa: "Dej, pejt z mano, sej se ne bova nikol več vidla." Kakšni moderni trubadurji! Nekdo se je celo pohvalil, da je policaj. In pokazal - značko. Spet drugi je priznal, da je faliran ekonomist, da pa ima druge atribute. Kakšne, je zadržal zase. Fantje so se v glavnem ponujali kot na razprodaji! In medtem ko so jih nekatera dekleta z veseljem pograbila, vsaj za ples, so druga, nasprotno od pričakovanj, pred njimi celo bežala. "Pa ne samo enkrat," je naslednji dan povedala Mojca. Zakaj le? "Vsi so neki težil, tisti, ki je bil meni všeč, me je pa ignoriral." Škoda.

Največja študentska pijanica je torej uspela. Letos že devetič. Magična formula za uspeh projekta, ki ga pripravlja Društvo novomeških študentov, pa je skrita v njegovem namenu: "Razširiti in dvigniti kulturo pitja vina cviček med študenti." To je navsezadnje poanta vseh študentskih žurov; le da gre pri drugih žurih za spodbujanje pitja drugih vrst vina ali pa za širjenje zavesti o kakšni regionalni jedi - o kiflih, zoblu, mortadeli. "Žur je bil že v redu," je pozneje povedal Tadej Kapš, eden izmed organizatorjev, "za nas je bil večji uspeh predvsem to, da je uspel popoldanski del prireditve." Tisti del, na katerem se je družilo okoli 1500 ljubiteljev cvička, ga ob nastopu folklornih skupin in oktetov degustiralo, medtem pa spoznavalo skrivnosti vinarjenja in vinogradništva.

Vsega je bilo konec ob dveh. Prezgodaj za razgreto rajo. Vendar so bodoči zdravniki, pravniki, arhitekti in prfoksi očitno dobili krepko dozo tistega, kar so želeli: zabavo, na kateri se pije in je, pleše in poje, druži in peca. Ni jim bilo važno, koliko denarja je šlo za žur, koliko ljudi ga je prirejalo, po kakšni ceni je bilo vino, niti koliko je bila na uro plačana kelnarca, pomembno je bilo le, da so se imeli fajn. Da so imeli vina in iger.