Sajeta, Tolminska zver

Čeprav je Sotočje zaradi vsakoletnega reggaejaškega festivala in po novem tudi metalske fešte znano prizorišče, ni ob njem nikoli tako pristnega razpoloženja kot na kreativnem taboru Sajeta, ki je verjetno najnenavadnejši festival pri nas. Namesto k nedejavnemu opazovanju, ki neizogibno vodi v pijanske veselice, Tolminci ob tem lokalnem dogodku obiskovalce spodbujajo k dejavnemu sodelovanju in s tem k sooblikovanju poteka festivala. Tudi tisti, ki se jim ne ljubi premakniti riti, pridejo na kreativnem taboru Sajeta na svoj račun zaradi znane idilične lokacije, kjer lahko celotedensko dogajanje združijo z oddihom in se počutijo kot v kateremkoli obmorskem turističnem kampu, le da sta jim ob Sotočju na voljo še pester spremljevalni program in izjemno prijateljsko ozračje.

Sajeta je bila v govorici starih domačinov strela, ki jo najbolje ponazarja pregovor: "Te je metalo iz hriba v hrib kot sajeta." Vendar je beseda do danes že mutirala in tisto, kar poimenuje, je med mladimi T'minci dobilo bajeslovne razsežnosti. Pred tremi desetletji so namreč tod po njihovem izročilu harala tri nadnaravna bitja, od katerih je bila ena Sajeta, bitje, hitrejše od geparda, močnejše od leva, a manjše od podlasice, lahko ga občutiš, ne moreš pa ga videti, če pa že, potem je v tebi. Miha Kozorog, vodja projekta zadnjih nekaj let, pravi, da je to bitje najboljša prispodoba dogajanja na celotedenskem festivalu: "Sila, ki jo pooseblja Sajeta, je vsekakor dobra metafora za ustvarjalnost, ki jo pripisujemo našemu taboru. Poleg tega marsikateri od obiskovalcev festivala pade v to lokalno štorijo, tako da Sajeta postane pravi totem festivala. Seveda ne v smislu urbane indijanskosti tipa Rainbow, od katerega se želimo primerno razlikovati, temveč predvsem v smislu pletenja novih zgodb o Sajeti ter iskanja ustvarjalnih presežkov. Sajeta je hec in nekakšno malikovanje umetnosti ali svobode ali česa ..." Ime so festivalu dali že prvotni organizatorji, člani KUD-a Karmakoma, ki so leta 1998 začeli predvsem z delavnicami. Ko je Miha s prijatelji v okviru Zveze tolminskih mladinskih društev po dveletnem premoru prevzel projekt, pa so dali večji poudarek glasbenemu dogajanju. Sicer so bili koncerti tudi že prej, a ne tako profilirani kot sedaj. Sajeta, kot jo poznamo zadnja štiri leta, je posledica tega, da takrat, ko so začenjali, ni bilo nobenega festivala, ki bi brskal po manj znanih zvočnih svetovih, neobremenjen glede glasbenih zvrsti: "Imeli smo jazzovske festivale in festivale world music, popularne elektronike itd., vendar pa nobenega, ki bi to presegal z iskanjem avtorstva v teh različnih godbah. Ideja o nekoliko daljšem, torej celotedenskem festivalu s poudarkom na ustvarjanju v obliki kakovostnih delavnic in spremljanju sodobne umetnosti je bila tako kot na dlani. Od takrat smo pazili le še na kakovost programa in primerno, to je ne preveč množično obiskanost." Tako se je rodil festival, ki gleda čez rob v glasbenem in družbenem smislu. Nikjer drugje namreč ni toliko poudarka na eksperimentiranju, ustvarjalnosti in iskanju neuvrstljive muzike.

Ker bi bilo na celotedenskem taboru precej dolgočasno, če bi prireditelji poskrbeli za obiskovalce samo s koncertno obarvanimi večernimi dogodki, se na Sajeti ves čas kaj dogaja. Letos so na tečaju intelektualne samoobrambe oziroma na filozofsko-debatnih srečanjih svoje poglede zainteresiranim predstavljali Miha Zadnikar, Matjaž Hanžek, Mare Štempihar, Tomaž Herga, Luka Hrovat in razpravljali o temah, kot so materialistično dojemanje glasbe, človekove pravice, kaosofija, filozofija, srečanje s Kardeljem. Kar se tiče športa, je bila kot vedno v ospredju vožnja s kanuji. Gledališke predstave so bile pripravljene za otroke in odrasle. Diaprojekcija je minila ob glasbeni spremljavi sodobnih japonskih avtorjev. Videti pa je bilo tudi nekaj zanimivih filmov. Dejavno sodelovanje je bilo zaželeno predvsem na šestih vsakodnevnih delavnicah: italijanski tolkalec in skladatelj Francesco Cusa je na glasbeni delavnici 100 Naked Musicians razkrival skrivnosti muziciranja v skupini, ekipa KinoKluba iz Novega Sada je naučila udeležence svoje delavnice, kako se naredi film od začetka do konca, na vokalni delavnici je Poljakinja Anna Nacher preučevala glas kot komunikacijski proces in kot sredstvo za sproščanje, nadobudni umetniki so se pod mentorstvom kiparja in fotografa Dušana Gerlice igrali z oblikovanjem lesa, Andrej Štular in člani Lutkovnega gledališča Nebo so pripravili delavnico za otroke, kot zvezda stalnica pa se je tudi letos z besedno delavnico poigravala primorska pesniška legenda Ivan Volarič - Feo.

Ustvarjalni dopust

Zaradi nenavadnosti kreativni tabor Sajeta ne poka po šivih kot drugi festivali na tem mestu. Ko v Tolminu v križišču zaviješ proti Sotočju, ni redarjev, ki bi morali usmerjati promet. Organizatorji nimajo težav z bližnjim kmetom, ki drago zaračunava svoj travnik, kot prireditelji masovk na istem prizorišču. Ko se z avtom spuščaš proti Soči, se prav nič ne namučiš z iskanjem parkirnega prostora. Okoli tristo ljudi tudi nima težav s postavitvijo šotorov. Vsak si lahko najde idealno lego pod drevesi. Ker ne gre za klasično veselico, začinjeno s preveč pijanimi ali pretirano zadetimi težaki, je Sajeta primerna za drugačno, malce starejšo populacijo. Med obiskovalci je veliko mladih družinic z otroki, saj jih starši lahko mirno pripeljejo na takšen dogodek, ne da bi se bali zanje. Ravno nasprotno, zaradi pestrega dogajanja se otrokom tam zdi veliko zanimivejše kot v lunaparku, za povrh pa imajo na razpolago še kristalno čisto reko, v kateri se lahko namakajo. V tem slogu je ležerno vse dogajanje na taboru. Življenje v kampu se zaradi pestrega in dolgotrajnega nočnega dogajanja začne nekje okoli poldneva, ko se prebudijo še zadnji ponočnjaki. Po kavici in umivanju že stečejo prve delavnice. Filmarji, denimo, morajo cele dneve tekati naokoli in iskati kadre za svoje izdelke. Počasi se prebujajo tudi obvezni bobnarji, soundsystem na plaži pa ziba v mehkih ritmih. Kot ponavadi gre dobro v promet izposoja kanujev, najboljšega sredstva za prevažanje tam okoli. Otroci, ki v glavah še nimajo sprogramirano, da je Soča dokaj mrzla reka, mirno čofotajo v njej, starejši pa se le na hitro namočijo in pobegnejo na breg. Zelo obiskana je kiparska delavnica, saj vsi radi ustvarjajo in tolčejo po lesu. Ob vodo pripeljejo lokalni jezdeci napojit in očistit konje. Steklarji kažejo spretnosti mladi zvedavi generaciji, medtem ko lončarji prikazujejo svojo spretnost z glino. Iz kuhinje zadiši po dobri hrani, ki premami tudi zadnje lenuhe iz visečih mrež. Če koga ne pritegne nobeno dogajanje posebej, pa lahko zgolj poseda, opazuje vrvež okoli sebe in uživa v lepem dnevu ...

Domačin, ki zaide do Sotočja, bi ob prvem pogledu na dogajanje pomislil, da gre zgolj za nekakšen večji družinski piknik, ne pa za festival. Vendar bi kmalu ugotovil, da niso v igri samo čevapčiči. Zvečer bi se celo nekoliko začudeno vprašal: "Kakšna čudna muzika je to?" Miha, ki skupaj z ožjo ekipo petih in širšo dvajsetih prijateljev pripravi vse, da festival vsako leto teče, pravi, da je pomembno Sajeto doživljati kot celoto: "Torej od prvega do šestega dne gre za en sam dogodek. Če na primer vzameš en sam dan iz konteksta, dobiš morda občutek, da se gremo neko težko umetnost ali kaj podobnega. V mozaiku vseh dogodkov na celotedenskem festivalu pa lahko tudi nekoliko zahtevnejši koncert ali multimedijski projekt učinkuje prijetno. Trudimo se biti odprti in v tem tednu skozi program zbuditi čim pestrejšo paleto filingov. K temu gibanju občutkov, torej da je v hepeningu tudi dovolj zajebancije, veliko prispevajo prav naši lokalni ustvarjalci, performarji, kot sta Janez in Domen, pa pesnik Ivan Volarič - Feo." Zaradi izjemnega in prijateljskega ozračja se novi obrazi tako navežejo drug na drugega, da si želijo ponoviti izkušnjo. Tudi večina nastopajočih gostov iz tujine meni, da so občinstvo, razpoloženje in samo okolje ob Sotočju v času Sajete izjemni, in se kar sami ponujajo, da bi ponovno obiskali te kraje. Pionir elektronike Richard Pinhas razmišlja celo o snemanju žive plošče na Sajeti. Po svoje bi bile s tem težave, saj bi lahko imeli vedno iste izvajalce, hkrati pa bi bil to velik kompliment za organizatorje.

Kljub res dobremu razpoloženju in programu v primerjavi z drugimi festivali je preživetje kreativnega tabora vprašljivo. Kot je to že običajno, z minimalnimi sredstvi Tolminci poskušajo delati čudeže, čeprav vsako leto znova pristanejo v rdečih številkah. Vrhunski ustvarjalci nastopajo pri njih prej zaradi prijateljskih vezi kot zaradi denarja. Njihova težava je predvsem v tem, da so preveč alternativni za večje sponzorje, saj se jih ti ustrašijo in "po pragmatični kalkulaciji raje podprejo študentske veselice - tam se kalijo njihovi kadri, tam je množica in v množici je potrošniški duh". Kljub temu pa bi bilo za sam festival najbolje, da ostane v takšnih okvirih, kot je sedaj. Tak, kakršen je, je ravno pravšen in pretirana reklama ali povečane zmogljivosti bi nedvomno povzročili, da bi ga odkrile množice in ga spremenile v standardno poceni veselico. Čeprav organizatorjem želimo, da bi se jim finančno bolje izšlo, so za sam dogodek sedanje razmere najugodnejše.