Združba iz kleti

Kdo ve, mogoče Metelkove danes sploh ne bi bilo, če ne bi v legendarnem disku Študent FV-jevci vzgojili generacije upornikov, ki konec osemdesetih let niso pustili mestnim oblastem porušiti zdajšnje avtonomne cone, brez katere si ne znamo več predstavljati ljubljanske umetniške in turistične ponudbe.

Akterji s konca sedemdesetih let se spomnijo, da zvečer ni bilo kje slišati glasbe, ki bi jih zanimala, razen en dan na teden v Stopoteki, poznejši Palmi. Študentje so se zato izražali skozi druge medije, ne le skozi glasbo, za katero ni bilo najboljših možnosti.

Neven Korda in Zemira Alajbegović, ki sta prišla v Ljubljano študirat iz Pulja, sta okoli sebe zbrala ljudi, ki jih je zanimala predvsem odrska umetnost. Ustanovili so ljubiteljsko gledališko skupino Lari Fari. Samo Ljubešič, ki je s skupino sodeloval od ustanovitve, se spominja: "Skupina je seveda kmalu razpadla, ker je imel vsak svoje obveznosti, nekatere ženske so se poročile ..." Zemiri, Nevenu in Samu sta se pridružila Marina Gržinić in Dušan Mandič in že so ustanovili novo skupino, teater Performance. Začeli so delovati v sklopu ŠKUC-Foruma, ki je imel med drugim prostor za gledališke skupine v študentskem naselju v Rožni dolini. Kmalu so se tudi sami zasidrali v kleti četrtega bloka. Kmalu so opazili, da disko, ki deluje v kleti zraven njih, bolj vegetira kot obratuje. Konec sedemdesetih let so se tam delujoči umetniki zbrali in preprosto s preglasovanjem prevzeli vodstvo kluba. Takrat je razpadel teater Performance in po priključitvi še nekaterih članov, kot sta Aldo Ivančić in Dario Sereval, je nastalo jedro skupine FV 112/15. Ime so izbrali z žrebanjem gesel iz Slovarja tujk Franceta Verbinca. Naključno je bilo izžrebano petnajsto geslo na strani 112 c'est la guerre (vojna je, tako je pač v vojni). "Teater Performance je nehal delovati, ker so nas zanimale druge stvari. Neven in Zemira pa sta že imela idejo, kako bi nadaljevali, ker je takrat že prišlo do tistih sprememb v umetnosti, ki sta jih prinesla punk in novi val. Prinesla sta novo svežino. Scena se je začela spreminjati iz tiste preveč preprosto hipijevske, prihajali so novi mladi ljudje, ki pa niso imeli prostora, da bi se družili in dobili možnost izražanja. Neven je to intuitivno začutil in prišel na dan z zamislijo, da bi prav mi začeli voditi ta disko s kompletnim programom," se začetkov spominja Samo.

Gledališki punkerji

Najprej so se dogovorili samo za prevzem torkovih večerov, a jih je hotel imeti tudi didžej, ki je bil navajen, da je ob torkih zvečer vrtel stari rock. "Bili smo že pripravljeni, da se bomo tudi tepli, če bo treba, ampak smo ga nazadnje prepričali, da je vrtel svojo glasbo ob sredah," se spominja Dario. Torkovi večeri so instantno postali pravi hit. Kar nenadoma je v klet četrtega bloka v disko Študent začelo redno prihajati okoli dvesto ljudi, ob posebnih večerih pa se je tam gnetlo tudi do petsto, šeststo obiskovalcev. Tja so začeli zahajati vsi stari punkerji, ki so prej viseli pred Medexom ali v Unionu. Končno je Ljubljana dobila prostor, kjer so se mladi svobodno družili, veliko pili, se ga malo zakajali in kdaj pojedli kakšen trip v izbrani družbi. Zato ni čudno, da je hkrati potekala tudi nekakšna seksualna revolucija. Veliko performansov ali umetniških filmov je bilo začinjenih z goloto. Nič nenavadnega ni bilo, če se je komu snelo in je gol poplesaval med množico. V času pred pojavom aidsa pa tudi ni bilo predsodkov pri kakšnem grupnjaku.

Ekipa FV-jevcev je opravljala vsa dela, ki so bila potrebna za normalno obratovanje prvega alterdiska oziroma umetniškega projekta skupine FV 112/15. Dario in Samo sta našla čas za ukvarjanje z umetniškim izražanjem in bila hkrati še redarja. Neven je poleg snemanja in koordinacije projekta prodajal vstopnice. Dragan Čolaković - Šilja je poleg vseh aktivnosti skrbel za šank. Sergej Hrvatin in Bojana Vajt sta bila tudi garderoberja. Aldo pa je skrbel za glasbeno ponudbo, saj je nenehno hodil v angleško prestolnico in redno sledil trendom: "Že prej sem bil zbiratelj plošč in to, da sem postal didžej, se mi je zdelo normalno. Pogosto sem hodil v London. Nekako sem vedno uletel, ko se je kaj zanimivega dogajalo. Kupoval sem plošče posameznih bendov, še preden so postali popularni."

Že isto leto so zaradi dobrega poslovanja dobili še en dan v tednu, že naslednje leto pa so prevzeli upravljanje celotnega kluba. Prvič v zgodovini je Ljubljana dobila specifičen prostor za izražanje drugačnosti in v kleti četrtega bloka se je ustanovila posebna svobodna cona izražanja, ki si je upala privoščiti hude provokacije tudi v zvezi s takratnim trdim režimom. To so si lahko privoščili, ker so se financirali sami, meni Neven: "To je bil ekonomsko-kulturni loop. Preprosto smo na neki način okupirali diskoklub in v enem letu tako priredili organizacijo in finančne tokove, da je vse začelo poslovati kot dandanes normalni klubi brez dotacij. To je ekonomski loop. V bistvu delaš program, da pobiraš vstopnino, za to vstopnino delaš program, ki ga naslednjič prodajaš za vstopnino, program pa delaš iz dogajanja v disku. Ta krogotok denarja je bil zaprt."

Ena izmed pomembnejših stvari, ki so se zgodile v zgodovini umetniškega kolektiva FV 112/15, je bila nabava videoopreme, kar je hkrati zgodovinsko vplivalo na razvoj slovenske videoumetnosti. Kmalu je video tako rekoč zamenjal gledališče. Aina Šmid in Marina Gržinić sta se v svojih kratkih filmih radi poigravali z goloto, ki je nasploh zaznamovala velik del videoprodukcije in prinesla videosekciji tudi nagrade zunaj meja. Iz golote je nastala umetnost, zato je precej najdemo tudi v Borghesiinih videih. Poleg kratkih natripanih art izdelkov je bila pomembna še dokumentacija scene. Kljub pomanjkljivi tehnologiji v primerjavi z današnjimi zmožnostmi so se takrat začeli redno arhivirati koncertni dogodki, delati prvi videospoti in eksperimentalni kratki filmi. Z videom je bila že od samega začetka povezana Borghesia, katere člana sta bila sprva tudi Samo in Mirela Miklavčič, vendar sta nazadnje ostala v njej samo Dario in Aldo. Bend se je proslavil tudi zunaj meja Slovenije kot pionirski na področju nove elektronske godbe.

Širši FV-jevski krog

Borghesia ni edini bend, ki je deloval v FV-ju. Ker je bila usmeritev skupine vedno odprtost za dogajanje okoli sebe, so nastale povezave z izvajalci na sceni oziroma s takratnimi punkovskimi in novovalovskimi bendi. Zraven v kleti je bil prostor za vaje, kjer so najprej vadili Buldožerji, kasneje pa Čao pičke, Orkester Titanik, D'pravda, Otroci socializma ... Na odru FV-ja so se prvič predstavili bendi kot Lublanski psi, Via ofenziva, Gas't'rbajtr's (poznejši Demolition Group), Disciplina kićme, Videosex, O!kult ... Pevka enega izmed prvih ljubljanskih punk bendov Čao pičk Marsa se spominja, da takrat še ni bilo tako razvite scene kot pozneje. Po kratkem življenjskem obdobju Lublane 78 poleg Pankrtov, Otrok socializma, Lublanskih psov in Berlinskega zidu ni bilo kaj dosti bendov. "Čao pičke so se zgodile vzporedno s FV-jem, ker smo se spoznali v Unionu in pred Medexom. Bila sem še zelo mlada, imela sem 14 let in sem upadla direktno noter, med stare punkerje," se Marsa spominja začetkov benda s preveč provokativnim imenom za javnost. Ob prenosu Novega rocka iz Križank so se na slovenskem nacionalnem radiu namreč odločili, da jih bodo prevedli kar z Zdravo punce. Skupaj z Otroki socializma so infrastrukturo posojali še vsem drugim bendom; ti so se lahko razbohotili v velikem številu, saj so imeli idealne razmere - underground plac v kleti in opremo za igranje.

Eden izmed odmevnejših koncertov v disku Študent je bil nastop takrat še neuveljavljene zasedbe Laibach, ki se je časovno ujel z nesrečo domačega letalskega prevoznika na italijanskem otoku Korzika. Za šokiranje javnosti je poskrbela scenografija, saj so si obiskovalci ob poslušanju Laibachove godbe lahko ogledovali črne vreče, iz katerih so molele roke in noge lutk. "Tako je nastala scena, kjer so se ljudje poznali, podpirali. Karkoli se je naredilo, je bilo veliko obiskovalcev in je bilo prav posebno navdušenje," se prvih dveh idiličnih let delovanja diska Študent spominja Samo.

Ta idila seveda ni trajala. Odgovorni niso mogli dopustiti obstoja česa takega. Hitro so se staknile glave, bentiti so začeli krajani Rožne doline, sestajale so se skupščine, debatiralo se je v zvezi komunistov in končni izid je bil, da so se morali po dveh letih obratovanja FV-jevci izseliti iz sanitarnih razlogov. Deložacija jih ni prizadela, saj so si našli prostor v Zgornji Šiški. Tam so imeli na razpolago celo hišo. Spodaj je bil disko, zgoraj šank, posebna videosoba in še dvorana za koncerte. Končno pravi multimedijski prostor, kot so si ga prej lahko želeli samo v sanjah. "Prvič, ko smo priredili večer v Šiški, je prišla neka šišenska banda in razturila disko, ker smo sami skrbeli za varnost objekta in obiskovalcev. Tako da smo potem morali najeti resne redarje, neke fante iz Zenice ... Potem nikoli več ni bilo frk, saj je bila celotna okolica urejena," je o koristnosti najetja profesionalcev prepričan Dario. V Šiški se je rodila ljubljanska hard core scena, Stres državnega aparata, Uporniki brez razloga, III. kategorija, Epidemija, Odpadki civilizacije so bili nekaj posebnega tudi glede na svetovno hard core sceno, se spominja Tožibaba Marsa.

Ker je bil prek ŠKUC-Foruma Aldo vpleten v začetke gejevske aktivistične dejavnosti, je bilo nekako logično, da bo ravno FV prostor, kjer se bo odprl tudi prvi disko za istospolno usmerjene v okolici. Prvič je bila v klubu zabava za geje, lezbijke in straighte ob prvem Magnusovem festivalu leta 1984, ki je v Ljubljani potekal pod naslovom Homoseksualnost in kultura. To je hkrati pomenilo tudi prvi javni coming out gejevske skupnosti v Jugoslaviji, o čemer se je pisalo po vsej skupni državi. Scena v gejevskem disku je bila mešana. Punkerji in geji brez predsodkov. "Bili smo dojemljivi za te stvari, ker smo bili tudi sami po svoje odpadniki. Zato smo jih brez težav sprejeli," se začetkov in prvega pravega gejevskega diska z "dark roomom" v Vzhodni Evropi spominja Marsa. "Bilo je zabavno, ker so imeli leder imidž in so se zalizovali sredi plesišča. Niso imeli ravno orgij, ampak sproščene zabave ..."

Tudi lokacijo v Šiški so morali FV-jevci nazadnje zapustiti. Tokrat že po enem letu. So pa že leta 1984 zasedli prostore na Kersnikovi, kjer je še danes Klub K4. Vseeno je bil to hkrati tudi konec skupine. To ne pomeni, da njihovega dela niso nadaljevali drugi, pojasnjuje Dario: "Po K4 smo se odločili, da se hočemo vsak zase posvetiti svoji umetniški dejavnosti in da nočemo več delati v družbeno korist. Večino infrastrukture smo razdelili. Klub je prevzel HC-kolektiv, videoopremo je dobila hard core videosekcija, Brane Bitenc in Dare Hočevar sta dobila ozvočenje, ker sta toliko časa delala z njim, Monika Skaberne pa je prevzela Založbo FV." Jedro FV-ja se je še nekaj let ukvarjalo s projektom benda Borghesia, dokončno pa je bil opuščen leta 1991. Samo je medtem ugotovil, da mora nehati pavzirati in mora diplomirati, vseeno pa je kmalu spet pristal v underground vodah. Vnovič se je aktiviral med izdelavo prve računalniško animirane risanke pri nas, ki je postala videospot za Borghesio. Pripravljal je prvo številko Stripburgerja, kasneje pa se zaposlil kot tehnik v Kudu France Prešeren. Od začetka zasedbe Metelkove dejavno pomaga tudi tam. Dario že ob koncu delovanja FV-ja ni jedel tako dobro kot v prvih letih, ko je imel vedno kaj denarja v žepu, in nazadnje sta se z ženo prehranjevala pretežno s krompirjem, pripravljenim na vse načine. Njegovo ukvarjanje z glasbo je zapečatil koncert Bodimo realni, zahtevajmo demilitarizacijo, ki je v Križanke leta 1991 privabil le okoli dvesto ljudi in Daria olajšal za 10.000 takratnih nemških mark. Sedaj, ko je zaposlen na mestu uradnega koordinatorja za Metelkovo pri ljubljanski mestni občini, pa se je njegov finančni položaj uredil. Zemira je končala v medijih; gledalci Odmevov TVS jo gledajo v večernih kulturnih oddajah. Marina se še naprej posveča umetnosti na praktični ali teoretski ravni. Aldo se ni nehal ukvarjati z glasbo in zdaj ustvarja z zasedbo Bast, sodeluje pa še pri številnih drugih umetniških projektih. Neven se ni nehal ukvarjati z videom, ampak je ta postal njegov primarni način izražanja ...

Potem ko smo od začetkov FV-ja do danes preživeli več kot petindvajset let mladinske alternativne kulture, klubov in centrov v glavnih mestih in manjših krajih, se zdi Nevenu pomembna distinkcija, kajti FV je bil umetniški projekt, ne zgolj navaden diskoklub: "V disku je bilo vse skupaj pomešano, veliko različnih skupin s svojimi projekti. To je razlika v primerjavi z današnjo Metelkovo in posebnost FV-ja, ki ne bi bila mogoča, če ne bi bil to art projekt. Ravno v prostorih FV-ja se je zgodilo, da se je družba začela normalizirati, ko pa so se vse te glave normalizirale, se je pozabilo na FV. V bistvu to ni bil družbeni projekt, čeprav se je razvil v to, v kar se je, ampak je bil v izhodišču umetniški projekt in kot tak je tudi končal."