Življenje drugih

Kdaj se dogaja Orwellov roman 1984, veste - leta 1984. Kdaj se dogaja Življenje drugih? Točno: leta 1984. In kje se dogaja? V Vzhodni Nemčiji. Kar je seveda signal, da smo v deželi, v kateri so se izpolnile vse najbolj svinčene Orwellove prerokbe. In res, ko se film začne, ima Vzhodna Nemčija 100.000 tajnih agentov, ki igrajo Velike brate, in še okrog 200.000 prostovoljnih tajnih obveščevalcev, ki tezgarijo pod pultom in ki Velikim bratom omogočajo brezhiben razgled. Vsi ti tajni agenti in tajni obveščevalci, stebri policijske države, vidijo skozi stene - in skozi ljudi. Vzhodna Nemčija je Stasiland - Disneyland špijoniranja, ovajanja, prisluškovanja & nadzorovanja. Stasi, tretje oko komunistične partije, lovec na notranje in zunanje državne sovražnike, strah & trepet Vzhodne Nemčije, turistov in romanov Johna LeCarreja, celo sklene, da bo Orwella nadgradil z ultimativno borgesovsko fantazijo - da bo izdelal največjo knjižnico na svetu, najbolj totalno zbirko podatkov na svetu: dosjeje vseh prebivalcev Vzhodne Nemčije. Z eno besedo: v Vzhodni Nemčiji ni bil nihče nedolžen, za kar je skrbel Stasi, ki je s svojo opresivno sugestivnostjo in vsepovsodnostjo ljudi navdajal z občutkom krivde. Mislite, da ste nedolžni? To pomeni le, da se ne zavedate svojega zločina. Kdor pa se ne zaveda svojega zločina, je avtomatično kriv.

Pred Stasijem so bili vsi ljudje grešniki - tako kot so po krščanski doktrini vsi ljudje grešniki pred Bogom. Stasi je bil rimo-katoliška cerkev in pol: mašina za proizvajanje občutka krivde. Gotovo se zavedate, da obstaja resničnostni šov Veliki brat, v katerega zaprejo skupino osebkov, ki potem živijo pred TV kamerami. No, Stasi je že vnaprej zasenčil vse Velike brate - v Velikem bratu, ki ga je režiral Stasi, je namreč nastopala cela država. 16 milijonov osebkov. In niso mogli reči, da ne vedo, da nastopajo v Stasijevem Velikem bratu. Življenje drugih, dobitnik Oskarja za tujejezični film, nam pokaže vso srhljivost in vso perverznost Velikega brata - tako nastopanja v Velikem bratu kot špeganja v “življenja drugih”. Gerd Wiesler (Ulrich Muehe), cinični, fanatični, robotski Stasijev profi, brezčutni velemojster prisluškovanja, zasledovanja, izsiljevanja, nadzorovanja in proizvajanja občutka krivde, dobi nalogo, da preveri Georga Dreymana (Sebastian Koch), uglednega, lojalnega dramatika, ki v svojem dosjeju nima niti ene subverzivne ali pa disidentske packe. Intelektualec, ki je brez greha, ki ljubi domovino in ki - naivno, idealistično - misli, da je brez greha in da ni sumljiv. Je to mogoče? Hej, kako to, da ga imajo potem na Zahodu tako radi? Zakaj ga berejo? Wiesler sumi, da Dreyman nekaj skriva, da v resnici fura dvojno življenje - da je torej skrivaj disident. In tako se nanj prilepi. Ali bolje rečeno: z vso najbolj orwellovsko tehnologijo za prisluškovanje & nadzorovanje se prilepi na njegovo življenje.

Dreyman in njegova muza, igralka Christa-Maria (Martina Gedeck), sicer tudi fantazija ministra za kulturo, postaneta njegov mali teater, in narobe, Wiesler postane gledalec njune melodrame - njunih kriz, njunih otoplitev, njunih ohladitev, njunih igric, njunih strasti, njunih izpovedi, njunega poetičnega artizma. In zlagoma ga njuna melodrama povsem absorbira - doživlja ju tako, kot gledalec doživlja filmske junake. Wiesler pade noter. Zapeljeta ga. Osvojita. In osvojita ga iz istega razloga, kot filmski junaki osvojijo gledalce: Dreyman in Christa sta vse tisto, kar Wiesler ni. Dreyman in Christa imata vse tisto, česar Wiesler nima. Wiesler je namreč mali človek, ujetnik rutinskega, enoličnega življenja - stanuje v hladni, sterilni, povsem brezosebni sobi. Nobene zasebnosti nima. In narobe, zasebnosti nima, ker se je boji - če imaš zasebnost, si sumljiv. Varen si le, če si brez zasebnosti. V imenu varnosti se je odrekel zasebnosti. Podobno kot Harry Caul (Gene Hackman), fanatični, ekspertni, paranoidni prisluškovalec v Prisluškovanju. Kot veste, je trik resničnostnih šovov v tem, da gledalce silijo, da padejo noter - da gledalce silijo v interaktivnost, da torej sami odločajo, kdo bo živel in kdo ne. Tudi Wiesler se interaktivira, kar pomeni, da jima skrivaj, neopazno, fantomsko pomaga, da ne naredita napake, ki bi ju lahko kompromitirala. Delati začne zanju, za svoja “junaka”. Stasiju začne celo lagati. V tem trenutku film tudi izgubi ostrino in urgentnost - tako se namreč približa humanističnemu kiču, da izgleda kot nemška spravna slovesnost. Je pa res, da nam lepo pokaže, kako zelo ogrožena je ljubezen v času, v katerem zasebnost izginja.

ZA