MLADINA Trgovina

Dino Bauk, pravnik in publicist

  • Pogovoriti se moramo o županu

    Predvidljivost je tisto, kar najbolj zmoti v zgodbi o objavljenih prisluhih županu Jankoviću. Predvidljivo prazno moraliziranje na eni in prav tako predvidljiva zadrega z molkom, gledanje v čevlje in v tla, na drugi strani medijske krajine. Na eni strani je to »zgodba o županu in farmacevtki«, na drugi legalistična »zgodba o zlonamerni tožilki«. Gre pa za zgodbo o dvojnosti. In zgodbo o vlogah, ki jih igramo v življenju, in o tem, kako nas lahko v nekem trenutku ena izmed naših vlog začne resno ovirati ali celo onemogočati naše nastopanje v neki drugi vlogi, ki nam je sicer morda v celoti pisana na kožo. Pri vsem tem je vloga uslužbenke ljubljanskih Lekarn v tej zgodbi postranske, epizodne narave, glavni sta namreč vloga župana (glavna moška) in vloga državne tožilke (glavna ženska). Več

  • Razbito ogledalo

    »Poezije ne pišemo in je ne beremo, ker je všečna. Beremo in pišemo jo zato, ker smo ljudje, ker pripadamo človeštvu.«
    – Robin Williams v filmu Društvo mrtvih pesnikov
    Več

  • Vzgajanje boljših ljudi

    »Politika ne prenese vakuuma. Če ga mi ne napolnimo z upanjem, ga bo nekdo drug napolnil s strahom.«
    – Naomi Klein, No is not enough
    Več

  • Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu

    Dunajska podzemna, proga U2, postaja Museumsquartier. V gneči hitečih pripadnikov srednjega razreda, med katere je za dober okus pomešanih nekaj alternativnih brezdomcev z irokezami, ki so videti, kot da se vračajo s koncerta Exploited, se kot samosvoj miniorganizem v dokaj kompaktni formaciji premika skupina petih moških, ki nekako štrlijo iz te dunajske vinjete. Čeprav so to beli moški, da ne bo kake prehitre vizualizacije skupine temnopoltih čakalcev na azil, se mi že pri prvem vizualnem stiku zdijo popolnoma drugačni od drugih. In nekako domači hkrati. Nekako balkanski. Ko vstopijo v moj vagon in spregovorijo, mi misli z Dunaja in avtoportreta Egona Schieleja v Leopold Museumu, na katerem je umetnik videti kot Sid Vicious, in ugotavljanja, da stvari morda v resnici ne stojijo tako slabo, kot se je zdelo še pred nekaj leti, odletijo na skrajni jug Srbije, v topliške in jablaniške kraje. Tja, kjer je v besedju in melodiji srbskega jezika močno čutiti globoki jug in bližino bolgarske in makedonske meje, v kraje, kjer sem nekoč davno v vasi, razmetani okrog velikega partizanskega spomenika, kot dedov spremljevalec in pomočnik na prikolici njegovega motokultivatorja z njim obhajal njegove njive in sadovnjake, zadružne trgovine in zadružne mline in vse hiše v vasi, ki so bile takrat polne ljudi vseh generacij. Močni fantje. Videti so, kot da z njimi ni šale. Govorijo precej razposajeno, drug čez drugega, o delu in spanju. No, o delu in nespanju. »Ne vem več, kdaj sem pokonci in kdaj spim. Non stop delamo. Malamo stanovanja, hiše od jutra do sutra. Potem se nažremo in napijemo in gremo spet malat. Nimamo časa niti, da bi se vsaj za silo streznili.« Gastarbajterji. Tisti pravi. Živijo tukaj na Dunaju, brez žena in družin, da lahko delajo. Poceni delajo. Tukaj so torej. Vsi tisti ljudje, ki so izginili iz meni dragih krajev na jugu Srbije. Kjer so danes vasi, če ne štejemo starcev, bolj ali manj prazne. Več

  • Kdo je začel vojno?

    V zvezi s predlagano spremembo 57. člena ustave je vsak dan slišati kak nov poziv, včasih celo rotenje, poslanski večini, naj se ji odreče. Ker da gre za podel in hinavski (Steinbuch), moralno zavržen ( Teršek, Avbelj, Toplak), celo oblastniško nasilen (nadškof Stres) poskus obiti odločbo ustavnega sodišča o obveznem 100-odstotnem proračunskem financiranju zasebnih osnovnih šol. Več

  • To ni več Slovenija

    Nisem volil. Na koncu nisem šel, čeprav sem pozorno prebral tekst Grege Repovža v prejšnji številki Mladine. V nedeljo popoldne me je celo malo zamikalo, da bi zaprtega nosu, skrivaj in na tiho, stisnil svoj glas aktualnemu predsedniku, najverjetnejšemu zmagovalcu. Čeprav mu, v resnici, zmage niti najmanj ne privoščim, sem si jo na neki mazohističen način želel. Takšno absolutno, v prvem krogu, da bo te volilne kampanje čim prej konec. Naj čim prej mine, kot si to želimo, ko nas prizadene žled, poplava ali kakšna tretja naravna katastrofa, da se lahko lotimo ugotavljanja škode in njenega odpravljanja. Po vsem tem semnju profanosti in abotnosti, ki smo mu bili priča, je resnično težko resno govoriti o politiki. Kot državljani smo bili namreč predmet tako hudega podcenjevanja, da bomo, vsaj nekateri, verjetno potrebovali še kar nekaj časa, da pridemo k sebi. Od osuplosti, ki je očitno tudi že prerasla v jezo, saj je na koncu botrovala najvišji volilni abstinenci v zgodovini države. Podcenjevanje volivcev se žal ni ustavilo pri Pahorjevi v-izogibanju-vsebini-bom-španciral-po-Sloveniji predvolilni kampanji in nasproti mu postavljenimi outsiderji s potičkami, črnimi panterji, županskimi lentami, priročniki Politika za telebane in zemljevidi, z vrisano potjo od glavnega kolodvora do stavbe nacionalne televizije, v žepih in nahrbtnikih. Ti so tako ali tako zgolj stranski učinek lika in dela aktualnega predsednika in s tem del istega problema. Več

  • In v razred stopi mož v črnem talarju

    »Čovik našeg Brača
    uvik sklapa, uvik ruke,
    traži pomoć Boga,
    snagu dive majke.
    Gradi uvik crikve
    od stinje i praha,
    da bi vira jača
    od ičega bila«
    – Majko našeg Brača, klapska pesem Več

  • Nevermore* II

    Še vedno smo v predavalnici drugega letnika Pravne fakultete. Pred nami še vedno stoji profesor v brezhibni, modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. Profesor s Harvarda. In pred njim, v klopeh, smo še vedno mi, devetnajst- ali dvajsetletni študentje. In študentke. Tokrat z nekoliko privzdignjenimi obrvmi, presenečeni. Nekaterim je morda celo zaprlo sapo. Njej zagotovo, kolegici, ki je imela nekaj povedati, ki je imela mnenje. In ga je želela deliti. S svojim priljubljenim profesorjem. In z nami, kolegi. Saj to naj bi bil končni profesorjev cilj, predvidevam, vsega tega intelektualnega vzburjanja, da privede do aktivnih, razmišljajočih študentov, ki imajo kaj povedati. In ona je o snovi razmišljala, pripravila se je, prebrala je gradivo, tudi tisto dodatno, dvignila roko, vstala in povedala svoje mnenje. In se nato, poparjena s profesorjevo seksistično opazko, hitro in tiho sesedla nazaj v klop. »Rekla je ‘mislim’ (ali pa ‘v bistvu’), v resnici pa je že prenehala misliti,« je (navajam po petindvajset let starem spominu) še dalje zabavljal na njen račun profesor. Več

  • Nevermore*

    Stal je pred nami, v brezhibni modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. In z odprto knjigo v rokah. V usnjenem ovitku, ravno prave velikosti, da se je prilegala dlanem, v katerih jo je držal nekako nežno in pozorno, kot bi šlo za nekaj zares pomembnega in dragocenega, kak kos iz osebne ali družinske zbirke. In nam bral iz nje. »Once upon a midnight dreary, while I pondered weak and weary, over many a quaint and curious volume of forgotten lore - While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping...«In tako dalje in brez ustavljanja, celega vražjega Krokarja. Če ne bi bil, kot nezrel devetnajstletnik, tako željan norčevanja in bi se, skupaj še z nekaj podobno nezrelimi sošolci, malo manj muzal in trkal s kazalcem v sence, bi v tistem trenutku morda lahko začutil nekaj od tistega humanističnega elitizma, ki nam ga je obljubljal na informativnem dnevu in bi se mi morda celo lahko zazdelo, da se skozi okno predavalnice drugega letnika ne vidi nabrežja Ljubljanice s picerijo Ljubljanski dvor, ampak pokošena angleška trata kakega filmskega univerzitetnega kampusa, kot smo ga kako leto ali dve prej lahko v kinu gledali v Društvu mrtvih pesnikov ali pa kdaj prej na televiziji v črno- beli klasiki Nasvidenje, gospod Chips. Več

  • Pravi Slovenci

    Ko so pritekli na parket, eden za drugim, Vlade Divac, Dino Radja, Toni Kukoč in soigralci, je v nabito polni, zatemnjeni Hali Tivoli odmeval najdaljši stoječi aplavz, kar sem mu bil kadarkoli priča. Bilo je leta 2005, tekma pa revijalna, poslovilka Jureta Zdovca. Vsota emocij na tribunah je bila tako močna, da bi lahko dvignila streho stare dvorane. V mislih vsakega od nas so se vrteli posnetki tekem čudežne, nepremagljive generacije, ki je športno rasla, se igrala košarko in poigravala s tekmeci v letih, ko je njihova država že počasi izginjala z zemljevida Evrope in sveta, da bi naredila prostor nekim novim, domnevno modernejšim, bolj demokratičnim, predvsem pa nacionalno bolj ekskluzivnim in zaokroženim državam. Aplavza kar ni hotelo biti konec, doli na parketu so stali, eden zraven drugega, tudi sami očitno prevzeti od tega čustvenega ponovnega združenja, junaki naše mladosti. Manjkal je eden. Največji med njimi. Manjkal je Dražen. Manjkal je že dvanajst let. Manjkal je vse od tistega prekletega dne v juniju. Od prekletega dežja in preklete nemške avtoceste in prekletega šleperja. Ko sem kot nemočen, togoten otrok obsedel pred televizorjem in buljil v eno in isto stran teleteksta, z vsebino črne kronike. Aplavz je še kar trajal. Spomnil sem se Bojana. Prijatelja iz otroštva. Z Bratovševe ploščadi. Koliko tekem sva skupaj pogledala, kolikokrat po tekmi tekla na betonsko košarkarsko igrišče v naselju podoživljat videno na malih ekranih. Vsakič znova, tam od šestega osnovne dalje. Najprej sta gazila Dražen in Cibona. Brez milosti. Špance, Italijane, Francoze, Ruse. Na koncu še litovske čudežne dečke iz zelenega gozda z njihovim velikanom Sabonisom. Potem sta gazila Kukoč in Radja v rumenih dresih splitske Jugoplastike. Padali so eden za drugim, velikani evropske košarke, kot sta Maccabi in Barcelona. Na koncu, 1992., je, nekako že post mortem, kot hudičev rep, evropsko košarkarsko prizorišče vžgal še Partizan z Đorđevićem in Danilovićem. Vmes so gazili vsi skupaj v modrih reprezentančnih dresih. Dvakrat na evropskem in enkrat svetovnem vrhu. Šampioni. Ki jim polna hala ni in ni nehala ploskati. Stoje. Kot se ploska legendam. Svojim legendam. Tistim, ki so del našega kolektivnega spomina, našega športnega panteona, zgodovinskega temelja, iz katerega so nato rasle in še danes rastejo vedno nove slovenske košarkarske pravljice, kot je bila denimo tista Olimpijina, o pohodu na vrh Evrope v devetdesetih letih in kot sta današnji Gorana Dragića v Miamiju in Luke Dončića v Madridu. Iz vsakega Gogijevega in Lukovega driblinga, finte, podaje in šuta, s katerimi mamita občudovanje in vzbujata spoštovanje najboljših ameriških in evropskih košarkarskih tekmecev, odmeva tisto isto jugoslovansko košarkarsko izročilo, ki so ga pred njima pisali velikani, ki jim tistega julijskega dne, pred dvanajstimi leti, Hala Tivoli ni prenehala ploskati in še pred njimi Delibašić, Kičanović, Čosić, Vilfan, vse tja nazaj do Radivoja Koraća in Iva Daneua. Več