Urbanizem v času socialnega distanciranja

Nehvaležno je pisati o položaju, v katerem smo se znašli, v času, ko izhod iz njega in njegove dolgoročne posledice še zdaleč niso vidni. O novem koronavirusu in bolezni, ki jo povzroča, nekaj mesecev po izbruhu epidemije še vedno vemo premalo; statistike, interpretacije teh, modeli in projekcije se preveč razlikujejo in spreminjajo, da bi se nanje z gotovostjo zanesli. So pa ukrepi, sprejeti za zajezitev in upočasnjevanje širjenja epidemije, razgalili nekatere plati vsakdanjega življenja, ki jih sicer ne opazimo. Doživljamo nekakšen laboratorijski eksperiment, neizvedljiv v vsakdanjih razmerah. Socialno distanciranje je močno poseglo v medčloveške odnose, omejitve gibanja pa v našo mobilnost. Oba ukrepa sta spremenila dojemanje javnega prostora, ki je za nas postal večidel nedostopen. A spremenilo se je tudi dojemanje zasebnega prostora, doma, na katerega smo bili za daljše obdobje omejeni. Nekatere značilnosti slovenskega prostora, na primer razpršenost poselitve in zanašanje na osebne avtomobile, se ta čas zdijo celo prednost, čeprav v vsakdanjih razmerah veljajo za težavo. Vendar nas spoprijemanje z epidemijo ne sme zavesti, da so okoljske, prostorske, gospodarske in druge težave izginile. Življenje se bo prej ko slej vrnilo v prejšnje, čeravno spremenjene tirnice; z omilitvijo ukrepov se v to novo normalnost že postopoma vračamo.

Odprimo vrata Križank

V zadnjem času je bilo o ljubljanskih Križankah rečenega in napisanega že veliko. Nam, mladim prebivalcem mesta Ljubljane in študentom, se zdi, da je bilo premalo poudarka posvečenega premisleku o razširitvi dejavnosti različnih uporabnikov znotraj Križank in njihovi ureditvi v kulturno in izobraževalno javno prizorišče, kot je to v petdesetih letih 20. stoletja idejno zasnoval in udejanjil naš največji arhitekt in profesor Jože Plečnik. Takšna zamisel je še danes kakovostna posebnost celo na evropski ravni. Pomemben del Plečnikove zamisli sta delovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) in Festivala Ljubljana, dveh izjemo priznanih institucij.

Ogrevanje brez oglasov

Za ogrevanje bivalnih prostorov porabimo več kot polovico energije, porabljene v gospodinjstvih. Zato je prihranek denarja ključna motivacija ljudi, ko se odločajo za zamenjavo ali nadgradnjo ogrevalnega sistema. A izbira optimalne rešitve ni vedno preprosta, pogosto pa jo, tudi z medijskimi prispevki, otežujejo ponudniki ogrevalnih sistemov, ki si prizadevajo predvsem za prodajo svojih izdelkov, ne glede na morebitno boljšo konkurenčno možnost. V takih razmerah je nasvet neodvisnega strokovnjaka lahko zlata vreden.

Živeti na višini

Razgled in privzdignjenost nad okolico od nekdaj sodita med najbolj zaželene značilnosti človeških bivališč. Razlog je predvsem psihološki, taka lega je nekdaj pomenila večjo varnost, saj je dober razgled po okolici omogočal, da je človek prej zaznal morebitno nevarnost, privzdignjeni položaj, na primer na lokalni vzpetini, pa je sovražniku otežil dostop. Ker je prostora na vrhu zaradi naravnih danosti malo, so na vrhovih gričev ali hribov bivališča najpogosteje gradili vladarji in drugi pomembneži. Ker so bili s tem fizično ločeni od »navadnih ljudi«, so stavbe s privzdignjeno lego pridobile pridih elitnosti. Zato je zanimivo, da je v večnadstropnih stavbah, ki so jih od nekdaj gradili predvsem v mestih, do nedavna veljala povsem nasprotna logika. Najimenitnejša stanovanja so bila tradicionalno urejena v prvem nadstropju, imenovanem piano nobile, kjer je navadno prebivala družina, ki je imela stavbo v lasti. V pritličju so bili servisni prostori, lahko tudi trgovine ali lokali, v nadstropjih so prebivali najemniki, v najvišjih etažah ali na podstrešju pa služinčad. Razlog za tako razporeditev je preprost: stavbe niso imele dvigal, zato je bilo v višja nadstropja treba iti peš, to pa z višino postane vedno bolj naporno. Poleg tega so bila podstrešja pozimi premrzla, poleti pa prevroča, saj jih od zunanjosti niso ločili masivni zidovi, temveč le tanka plast kritine brez izolacije. Bila so tudi temna, ker navadnih oken ni bilo mogoče vgraditi, tako da so jih osvetljevala le majhna okenca v frčadah. Urejanje primernih bivalnih prostorov so dodatno zapletli lesena konstrukcija ostrešja in nizki nagnjeni stropi. Zato so podstrešja najpogosteje ostala neizkoriščena in so rabila kvečjemu za odlaganje stare šare ali sušenje perila.

Lahko iz pisarn nastanejo stanovanja?

Ko je 19. aprila 1931 direktor Pokojninskega zavoda Vekoslav Vrtovec na križišču današnje Slovenske ceste in Tomšičeve ulice položil temeljni kamen za ljubljanski Nebotičnik, v Ljubljani niso začeli graditi samo najsodobnejše stavbe v tem prostoru z armiranobetonsko konstrukcijo, prvo klimatsko napravo in tremi dvigali, ampak je mesto predvsem dobilo povsem novo tipologijo – stanovanjsko-poslovno stolpnico. Po drugi svetovni vojni ji je z gospodarsko rastjo sledilo še več drugih – Metalkina, Petrolova, Avtotehnina, Delova in kompleks na Trgu republike. Nova velika podjetja so želela svojo moč in napredek poudariti s prepoznavnimi simboli rasti in razvoja.

Kaj delamo narobe zadnjih 150 let?

Preden smo dokončno vstopili v krasni novi svet neoliberalizma, smo še imeli zanimive zamisli in vizije. V osemdesetih letih smo še vedeli, kako ravnati s prostorom in kakšna naj bi bila urbanizem in arhitektura, kakšno infrastrukturo potrebujemo in kaj pomeni varovanje naravnega okolja. »Na začetku devetdesetih let smo na Fakulteti za arhitekturo pripravili okroglo mizo na temo Razvoj Slovenije – kako in v katero smer. Takrat se je razmišljalo, da bi bilo idealno razvijati Slovenijo po načelu velikega mesta, in to v skladu s konceptom mesta parka. Kar se infrastrukture tiče, je bil ključni poudarek na železnici in ne na avtocestah.

»Pri nas želi biti vsak zelo drugačen od drugih.«

Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer med drugim predava prenovo. Znana je po občutljivosti za prostor, prepoznavnem smislu za material in poglobljenem, poetičnem razmišljanju o grajeni dediščini. Za svoj opus je med drugim prejela Steletovo nagrado za prenove, Plečnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Lani so jo kuratorke izbrale za sodelovanje na razstavi, pripravljeni za arhitekturni bienale v Benetkah.

Talija s čipkastim šalom

Stara dama SNG Drama se bo pomladila, z letošnjo pomladjo je prišel nov minister za kulturo in z njim svež veter v jadra vsaj dveh kulturnih ustanov – Narodne in univerzitetne knjižnice in Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Ministra Zoran Poznič in Jernej Pikalo sta dala pobudo in zagotovila denar za pripravo celotne projektne dokumentacije in tako zagnala več let mirujoče kolesje, ki bo omogočilo začetek gradnje obeh stavb, prepotrebnih in pomembnih za slovensko kulturo. Prva je za gradnjo na vrsti SNG Drama, kajti za njeno prenovo je bil skrajni čas že zdavnaj. Stara stavba je povsem dotrajana, streha se krivi, saj je iz leta 1911, torej iz leta, ko so stavbo zgradili in jo izročili v uporabo, tudi strop nad odrom je tik pred tem, da se zruši, električna napeljava je iz treh različnih obdobij, komajda še varna, tehnična oprema je zastarela, igralci nimajo ustreznih vadbenih prostorov, prostori so vlažni in plesnivi ... Pa vendar, nekaj se premika in slovenska kultura, bodimo optimistični, bo dobila eno povsem novo zgradbo – to je NUK II – in prenovljeno stavbo SNG Drama s prizidkom. Ja, spet smo obtičali pri prizidku, podobno kot pri SNG Opera Ljubljana in Narodni galeriji. Zato se nas je že prijel vzdevek dežela samoprizidkov.

Jadranska turistična arhitektura

Z nedavno razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA smo dočakali splošno potrditev kakovosti modernistične arhitekture iz obdobja socialistične Jugoslavije. A pri tem, ko so z naslovnic uglednih tujih revij v fotografski popolnosti zasijali nam vsem dobro znani stavbe, soseske, spomeniki in celo kioski, smo nekoliko spregledali številne vsebinske ugotovitve, izpeljane iz razstave, med drugim o arhitekturi turističnih objektov in naselij na jugoslovanski obali. O njej je bilo doslej znanega bolj malo, sploh med mlajšo generacijo, ki je zamudila fenomen sindikalnega turizma oziroma se je s temi turističnimi kompleksi seznanila, ko so bili že močno dotrajani ali povsem predelani. Kljub temu velja tedanja turistična gradnja za vrhunsko v najširšem smislu, vse od kakovosti arhitekturnega oblikovanja do premišljenega lotevanja urbanizacije tedaj še redko poseljenih predelov države, kjer je bila posebna skrb namenjena varovanju in ohranjanju naravnih vrednot in iskanju ravnovesja med novim in tistim, kar je stalo že prej. Lahko bi celo rekli, da je šlo za trajnostni način, desetletja preden je ta postal osrednje načelo razvojnih politik – a žal preredko tudi prakse. Prav zato bi veljalo obnoviti nekatere vidike tedanjega razmišljanja o turistični arhitekturi in urbanizmu – danes celo bolj kot kadarkoli prej, saj panoga doživlja bliskovito rast.

Uspešen primer »izvoza« slovenske arhitekture v obdobju gibanja neuvrščenih

Skladnost z okoljem velja za eno od pomembnejših značilnosti dobre arhitekture. Če že ne dobesedno, naj bi se dobra arhitektura vsaj v likovnem, materialnem ali kakšnem drugem smislu navezovala na prostorske ali druge okoliščine. Le redko se zgodi, da je mogoče stavbo, skrbno načrtovano za neko lokacijo, prenesti v ne le zemljepisno, ampak tudi kulturno povsem drugačno okolje in da tam deluje kot ulita. Prav to je zgodba luksuznega hotela, ki ga je konec šestdesetih let za črnogorsko obalo projektiral Edvard Ravnikar, krivulje zgodovine in mednarodne politike pa so ga prinesle na breg reke Tigris v Bagdadu, kjer je bil zgrajen dobro desetletje kasneje in poimenovan Hotel Babilon. Ta tam stoji in deluje še danes. Zgodovino projekta v članku Gradnja Babilona neuvrščenih (Building the Non-Aligned Babel) opiše arhitekturni zgodovinar in kritik Vladimir Kulić. Vsaj delno pa je znana tudi delu generacije slovenskih arhitektov in arhitektk, ki so tedaj, na začetku poklicne poti ali še študenti, z Ravnikarjem sodelovali pri načrtovanju.

Kako obuditi najemniška stanovanja?

Slabih trideset let po spremembi političnega sistema, s katerim smo ukinili socialistično stanovanjsko politiko, je Slovenija pri dnu evropske lestvice po deležu najemnih stanovanj. Soočeni z nereguliranim trgom nepremičnin, slabo pravno zaščito najemnikov in naraščajočimi cenami najema se ljudje večinoma odločajo za nakup nepremičnine. Naložijo si dolgoročne kredite, ki jih finančno bremenijo, jim manjšajo kupno moč ter tako manjšajo tudi splošno potrošnjo in prilive v gospodarstvo. Seveda, vse to velja le za tiste, ki si nakup lahko privoščijo. Nizke plače in nestalne zaposlitve ter visoka zahtevana lastna udeležba mnogim dostop do nepremičninskih kreditov popolnoma onemogočajo. Zaradi visokih cen najema nepremičnin in porasta prekarnega dela vse več mladih ostaja pri starših, ker si najema stanovanja preprosto ne morejo privoščiti.

Kako graditi v alpskem svetu

Po vrhunskih uspehih kolesarja Primoža Rogliča so prebivalci Slovenije vedno bolj zagreti za kolesarjenje. V tej evforiji se zdi kolesarska pot, ki povezuje Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, pionirski projekt. Že leta 2011 sta arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin speljala traso kolesarske poti po starih poljskih in gozdnih poteh in ob poti oblikovala počivališča z različno arhitekturno opremo. V središču razmisleka je bil trajnostni vidik in v razgibani slovenski pokrajini bi lahko kolesarskim navdušencem uredili še nekaj podobnih poti. Slovenija, ki se razteza na površini 20.273 kvadratnih kilometrov, je dinamična pokrajina; z roba Panonske nižine prek predalpskega hribovja in Alp prehaja v dinarsko gorovje ter se nasloni na obalo Severnega Jadrana. Njena lega je dokaz, da Slovenija geografsko in kulturno pripada Srednji Evropi. Vendar nas zadnjih 20 let nekateri domači in tuji »preroki« želijo prepričati, da smo bili in smo vzhodnoevropska država. In vse kaže, da so prav oni tisti, ki po Sloveniji gradijo tako imenovano turbo arhitekturo v slogu vzhodnoevropskih oligarhov in pri tem ne upoštevajo niti geografske lege niti zgodovinskih dejstev, še najmanj pa kulturni kontekst. Žal je v zadnjih letih zraslo preveč tovrstne arhitekture. Preprosti projekti, kot je na primer bohinjska kolesarska pot, so častne izjeme.

Popravljanje predmestja

Že nekaj desetletij se pretežni del urbane rasti v zahodnem svetu ne dogaja v osrednjih predelih mest in naselij, ampak na njihovem obrobju, v predmestjih. Zanje so značilni poselitev z enodružinskimi hišami, nakupovalna središča in drugi poslovni kompleksi z ogromnimi parkirišči, vse skupaj pa podpira obsežna cestna infrastruktura. Zaradi nizke gostote in razpršenosti v predmestjih ni mogoče organizirati učinkovitega javnega prometa, razdalje in ureditev cestnega prostora onemogočajo hojo in kolesarjenje, primanjkuje javnega prostora, ki bi omogočal socialno življenje prebivalcev ter spodbudil oblikovanje družbenih vezi in občutka skupnosti. Posledice suburbanega razvoja in z njim povezanega življenjskega sloga so znane – od onesnaženja in nesmotrne izrabe prostora do vplivov na človeško zdravje in medsebojne odnose. Negativnih plati suburbanizacije se najbolj zavedajo v ZDA, kjer so predmestja že dolgo prevladujoč tip urbanizacije in tradicionalnih mest evropskega tipa skorajda ne poznajo; kritika ameriškega predmestnega življenja je prešla celo v polje popularne kulture in je pogosta literarna ali filmska tema. Prav v ZDA je namreč najopazneje tudi nazadovanje teh območij: starejša nakupovalna središča izgubljajo tekmo z novejšimi, številna se zaprejo in nato žalostno propadajo, za njimi pa ostanejo neizkoriščena obsežna parkirišča. Ob gospodarskih krizah so ogroženi tudi prebivalci predmestnih naselij, saj jim lahko znižanje osebnih prihodkov ali izguba službe podre domačo finančno bilanco, v kateri imajo neizogibno precejšen delež stroški avtomobila. Če jim je, v skrajnem primeru, njegova uporaba onemogočena, ostanejo brez možnosti za vožnjo v službo, trgovino, šolo, po vsakodnevnih opravkih …

Nova doba stanovanjske gradnje

V Sloveniji se pomembno krepi gradnja lastniških stanovanj višjega cenovnega razreda, še zmeraj pa močno primanjkuje najemniških nepremičnin, ki bi bile dostopne širši populaciji in predvsem mladim. Država in občine za javno stanovanjsko gradnjo skupaj namenijo komaj 0,05 odstotka BDP, kar je odločno premalo, za nameček pa iniciativo na tem področju dušijo administrativne ovire in neustrezno določena višina neprofitnih najemnin. Zaradi tega je pomanjkanje neprofitnih najemnih stanovanj vse očitnejše, samo Ljubljana bi potrebovala okoli 4000 novih. Da bi vlada okrepila to področje in vanj privabila tudi zasebno pobudo, je lani prenovila ključni trojček zakonov o gradnji in urejanju prostora, do letošnje jeseni pa naj bi v javno razpravo poslala še novelo stanovanjskega zakona.

Centri znanosti za družbo znanja

Družba znanja je razvojna paradigma, ki se je v zahodnem svetu pojavila kot odgovor na spoznanje, da se s selitvijo industrijske proizvodnje v Azijo vse bolj izgublja gospodarska družbena podstat. Če naj Evropa in ZDA ostanejo konkurenčne v globaliziranem svetu, morajo biti vodilne pri znanstvenem in tehnološkem razvoju, ki je podlaga za industrijski in gospodarski napredek. To pa poleg vlaganj v izobraževanje in raziskave pomeni tudi potrebo po popularizaciji znanosti in tehnologije v širši javnosti. Zaradi rasti storitvenih dejavnosti in vse večje priljubljenosti humanistike in družboslovja med visokošolskimi študiji se je pojavila potreba mladim približati manj zaželene in pregovorno »težke« naravoslovne vede in tehnologijo. K tem prizadevanjem sodi ustanavljanje centrov znanosti – ustanov, katerih namen je skrb za promocijo znanja in znanosti, spodbujanje radovednosti, ustvarjalnosti in inovativnosti ter nasploh uveljavljanje vrednot družbe znanja. Centri znanosti so se razvili iz znanstvenih oziroma tehničnih muzejev, ki jih v Evropi poznamo že več stoletij in so bili namenjeni predvsem prikazovanju znanstvene in tehnološke razvitosti nekega naroda. A pri teh gre za večinoma statične prikaze naravoslovnih zbirk (npr. mineralov, rastlinskih in živalskih eksponatov …), arheoloških najdb in raznovrstnih tehnoloških dosežkov (parni stroji, avtomobili, orožje, vesoljska plovila …), centri znanosti pa se osredotočajo na pedagoške postopke, ki temeljijo na participaciji obiskovalcev pri interaktivno zasnovanih »eksperimentih«, ki pojasnjujejo naravne pojave, fizikalne zakone, tehnološke postopke in podobno.

Japonska odličnost

Prvo Pritzkerjevo nagrado za vrhunske dosežke v arhitekturi so podelili ameriškemu arhitektu Philipu Johnsonu leta 1979 v Dumbarton Oaksu v Washingtonu D. C. Nagrada si je v letih, ki so sledila, zagotovila sloves in dosegla cilj, ki si ga je družina Pritzker postavila na začetku – da bi pridobila pomen Nobelove nagrade za arhitekturo. V arhitekturnih krogih in tudi v širši svetovni zainteresirani javnosti se na začetku vsakega leta nestrpno pričakuje, katerega arhitekta bo tokrat izbrala mednarodna strokovna žirija. V teh 40 letih so nagrado podelili osmim Američanom in kar devetim Japoncem pa štirim Angležem, po dva med Pritzkerjevimi nagrajenci sta iz Brazilije, Portugalske, Italije in Nemčije, trije so iz Švice, sicer pa so doslej to ugledno nagrado prejeli še po en Kitajec, Norvežan, Danec, Irec, Avstrijec, Francoz, Mehičan, Čilenec, Indijec. Edini Avstralec je bil Glen Murcutt (2002), arhitekt, ki do zadnje bilke upošteva naravo in je med redkimi, ki ustvarjajo bivališča, skladna z naravnim okoljem. Pritzkerjeve komisije niso bile najbolj naklonjene arhitektkam. Edina ženska, ki je nagrado dobila samostojno, je bila leta 2004 Zaha Hadid, Japonka Kazujo Sedžima jo je prejela leta 2010 skupaj s kolegom Rjuejem Nišizavo, Španka Carme Pigem pa leta 2017 skupaj s kolegoma iz biroja RCR arhitekti. Skratka, pestra druščina vrhunskih arhitektov in treh arhitektk z zelo različnimi arhitekturnimi slogi ter raznorodnim odnosom do bivanja, grajenega okolja in narave.

Fiat lux*

Kako malo pozornosti posvečamo umetni svetlobi v vsakdanjem življenju, se navadno zavemo šele, ko zmanjka elektrike ali nam pregori žarnica. Ves preostali čas je gib, ki ga naredimo, da pritisnemo na stikalo, tako samodejen, da se ga niti ne zavedamo. Ves čas našega življenja luč preprosto je, vedno na razpolago, vedno v rabi, samo ozadje, samo osnovna infrastruktura našega bivanja. Samoumevna.

Predlogi za stanovanja za žvižgače na strehah in podstrešjih slovenskih veleposlaništev po svetu

Veleposlaništva – rečeno nekoliko poenostavljeno – veljajo za suvereno ozemlje neke države znotraj druge države. Države se zelo dosledno držijo dogovorov, ki temeljijo na tem načelu; o tem smo se prepričali tudi med skoraj sedem let trajajočim bivanjem Juliana Assangea na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu. Moč Ekvadorja je nesorazmerno majhna v primerjavi z močjo Velike Britanije, a vendar je ta leta in leta imela v bližini veleposlaništva nameščene policiste, ki so nadzorovali okolico zaradi morebitnega Assangeevega pobega, v stavbo pa si njena policija ni dovolila vstopiti. Na mednarodne sporazume se je v takšnih primerih torej mogoče zanesti.

»Še vedno se gradi premalo«

Je ena izmed najpronicljivejših in družbeno najbolj ozaveščenih slovenskih arhitektk. Na Fakulteti za arhitekturo mlade seznanja z veljavno stanovanjsko politiko, sodeluje pri stanovanjski zadrugi Zadrugator, je ena od mentorjev pri projektih fakultete in dobrodelnega društva Streha za vse, s katerim s skupinami študentov arhitekture postavlja šolsko in socialno infrastrukturo po najrevnejših afriških območjih. Med njenimi najbolj znanimi projekti v zadnjih letih sta prenova stavbe Centra urbane kulture Kino Šiška in inovativno zasnovan otroški vrtec Pedenjped.

Do starostnikov prijazna mesta

Prebivalstvo v razvitem svetu se že nekaj desetletij stara. Za primer hitro starajoče se družbe že dolgo velja japonska, demografske težave pa zaradi nizke rodnosti pretijo tudi številnim evropskim državam, med njimi Sloveniji. Celo nekatere države, ki smo jih še do nedavna uvrščali v »tretji svet«, na primer Kitajska, se utegnejo zaradi hitre rasti življenjske ravni in daljšanja življenjske dobe kmalu spoprijeti s podobnimi težavami. Obenem je za te države značilna hitra urbanizacija, v mestih oziroma v urbanih naseljih živi že več kot polovica svetovnega prebivalstva. V ne tako daljni prihodnosti se bodo številna mesta po svetu znašla v položaju, ko bo večji del njihovih prebivalcev starejši od 65 let, bistveno pa se bo povečal tudi delež 90- in celo 100-letnikov.

Primož Jeza, arhitekt

Stol, oblikovan po načelih trajnostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, z uporabo recikliranega materiala in s tem za nekaj odstotkov zmanjšanim ogljičnim odtisom, je stol prihodnosti. Kajti odločitev za odpadke kot surovino za industrijsko proizvodnjo materiala za izdelavo pohištva pomeni tudi korak v smeri družbeno odgovornega oblikovanja. Takšen bi bil kratek povzetek obrazložitev, zakaj je leta 2016 stol Nico-less dobil mednarodno nagrado za odličnost red dot. Tega leta so ustvarjalci zanj prejeli tudi evropsko oblikovalsko nagrado za manjša prodorna podjetja pa nagrado na Mesecu oblikovanja v Ljubljani. Leta 2018 so jim podelili še nagrado green product in na začetku letošnjega leta nagrado v kategoriji inovativnih interierjev – ICONIC. Skratka, stol Nico-less je v zadnjih treh letih arhitekta Primoža Jezo in njegov arhitekturni studio uvrstil med najpomembnejše novice v svetovni interieristiki.

Mesto in plakat

Le kakšen bi bil svet brez tržnega oglaševanja? Po mojem lepši, kot je zdaj. Na slovenskih gozdnih jasah, travnikih, njivah in vrtovih ne bi več rasle velikanske konstrukcije, oblepljene z jumbo plakati brez prave vsebine, ki zgolj vsiljujejo nepotrebne potrošniške izdelke. Ob mestnih vpadnicah bi izginile stene z velikanskimi reklamami, ki zastirajo pogled na mesto, in v trgovinskih conah, ki so zasedle rodovitno zemljo na mestnem obrobju, bi po zakonu izginili gromozanski stolpi z napisi trgovin, ki štrlijo v nebo in preglasijo, dobesedno povozijo pogled na mestno veduto. Poleg tega na televizijskih postajah priljubljenih filmov in nadaljevank ne bi vsakih petnajst minut prekinili s petnajstminutnimi reklamnimi bloki. Svet okoli nas bi bil lepši, manj stresen in spet bi pred seboj videli bistvo in ne zgolj navideznega sveta iluzij in tržnega oglaševanja. Obdržali pa bi majhne zabavne mestne plakate, ki bi nas obveščali, da v gledališču uprizarjajo novo vznemirljivo predstavo, da v mestnem kinu igra evropski in ne hollywoodski film, da je v mesto prišel cirkus, da bo čez nekaj dni zanimivo predavanje o astronomiji ali pa zborovanje v podporo migrantskemu centru ...

L’éPoque Slovène*

»V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v obdobju Bauhausa, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi in tudi kasneje, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani profesor, ki je veljal s svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili.« Tako v uvodu svoje študije zapiše dr. Bogo Zupančič, muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, in nas opozori na dejstvo, da sta bila Jože Plečnik (1872–1957) in Le Corbusier, utemeljitelj evropskega modernizma, njegovo pravo ime je Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965), sodobnika in da sta celo prav dobro vedela drug za drugega.

Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana

Brez dvoma je potreba po javnih najemnih stanovanjih v prestolnici zelo velika. Na razpise se prijavi desetkrat več prosilcev, kot pa je na razpolago takšnih stanovanjskih enot. To je seveda odraz krize na tem področju, ki ima korenine v dolgotrajni odsotnosti bistvenih državnih intervencij po prehodu na sistem zasebne lastnine po osamosvojitvi. Takrat se je očitno upoštevala mantra o nevidni roki trga, ki naj bi uredila vse, kar nas tare, torej tudi stanovanjsko vprašanje, zato sta se nehala sistemsko financiranje javne gradnje in skrb za to področje. Zaradi tega položaj, v katerem smo zdaj, ne more biti presenečenje.

Most, ki bi moral biti večen

Genova še vedno žaluje. Obliž na rano je bilo dejanje slavnega italijanskega arhitekta Renza Piana na začetku septembra, ko je predstavil načrte za nov viadukt, s katerim naj bi nadomestili zrušenega. Genova žaluje za žrtvami malomarnosti, zaradi katere se je podrl most Ponte Morandi. Kot se spomnimo, se je 14. avgusta letos prelomil viadukt avtoceste, se delno sesul in pod seboj pokopal 43 ljudi in stanovanjske objekte. Danes v zrak štrlijo škrbine tega mostu, po katerem so prvi avtomobili zapeljali daljnega leta 1967. To so bili časi, ko je bil beton moderen material, vse se je gradilo iz njega in veljal je za večnega.

Primestna železnica

Dandanes je iz večdesetletne prakse jasno, da prometnih zagat v mestih ne bomo rešili s povečevanjem zmogljivosti avtomobilske infrastrukture. Še tako obširne ceste in parkirišča se hitro zapolnijo in s seboj pripeljejo dodatno onesnaženje, nove zastoje in z asfaltom opustošeno urbano krajino. V večjih mestih in tistih, proti katerim gravitira širša okoliška regija, pa ne zadošča samo delujoče avtobusno ali tramvajsko omrežje, saj so večji del problema vsakodnevni migranti iz predmestij oziroma okoliških krajev, ki jim je treba zjutraj omogočiti hiter dostop do služb in šol v mestnem središču, popoldne pa prav tako hitro vrnitev domov. Za ta namen imajo v tako rekoč vseh pomembnejših mestih razvitega sveta primestno železnico – hibridni sistem, ki premošča vrzel med lokalnim javnim prometom ter klasično železnico.

Arhitektura kot orodje za boj proti revščini

Afriško celino so gospodarsko, politično, okoljsko, pa tudi mentalno v celoti zaznamovali kolonializem in postkolonializem ter seveda današnji kaos, ki ga povzročajo nove oblike izkoriščanja te celine, na grobo imenovane neokolonializem. Ta še vedno temelji na rasnih in rasističnih teorijah ter gospodarskem izkoriščanju naravnih virov, ki jih sedaj iz afriške zemlje izčrpavajo transnacionalne korporacije in še bolj kot kadarkoli prej izkoriščajo domače prebivalstvo in mu kratijo temeljne človekove pravice. Dihotomični pogled na človeštvo pač ostaja rdeča nit civilizacij na tem planetu. Nekdanje afriške kolonije so kljub samoupravi, kvazisuverenosti in razvoju državnega in zasebnega prava še vedno prisiljene upoštevati nekatera načela »bele« kulture, političnega ustroja, pojmovanja zgodovine in vseh drugih ostankov kolonizatorjev, tudi boja za oblast, katerega posledice so grozovite državljanske in medetnične vojne. V zadnjih stoletjih je beli človek Afriki prinesel le trpljenje in nepopravljivo škodo.

Reveži z nepremičninami

Slovenci največji delež svojega premoženja namenimo nakupu in vzdrževanju nepremičnin. Zato da imamo lastno stanovanje ali hišo, smo se pripravljeni ujeti v primež dolgoletnega stanovanjskega posojila, na starost pa potrpeti celo mraz, vlago in plesen. Angleščina pozna izraz »house-poor«, ki ga lahko prevedemo kot hišno revščino. Opisuje položaj, v katerem človek porabi (pre)velik delež svojih prihodkov za plačilo stroškov, ki jih ima s stanovanjem ali hišo. Tu ne gre samo za stroške stanovanjskega posojila, pač pa tudi za stroške ogrevanja, elektrike, vode, odvoza smeti, vzdrževanja. Nepremičnina nam pobere toliko denarja, da nam ne ostane dovolj za osnovne življenjske potrebščine, na primer za hrano.

»Plečnik ni vse, kar Slovenija potrebuje od arhitekture«

Prof. Matej Blenkuš je od oktobra lani dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Bil je edini kandidat za ta položaj, kar ni presenetljivo, saj se arhitekti s projektiranjem ukvarjajo veliko raje kot z upravljanjem. A Blenkuš ni samo dekan in predavatelj, je tudi vodja uspešnega projektantskega podjetja abiro, v katerem je zaposlenih osem arhitektov.

Nazaj v prihodnost

Eno od temeljnih načel trajnostnega razvoja narekuje smotrno izrabo prostora, saj je ta izrazito omejena naravna dobrina. V urbanizmu to pomeni gradnjo dovolj gosto pozidanih naselij. A čeprav se to sliši kot voda na mlin nepremičninskih developerjev in gradbincev, ki jim večji prostorski izkoristki prinašajo večji zaslužek, se ti zavedajo, da morajo zgrajene stavbe po ustrezni ceni tudi prodati. Slovenija pa je družba, ki je do gostejše zazidave izrazito odklonilna, ker tako rekoč nima velikih mest in s tem urbane tradicije. Kako torej graditi v državi, kjer povprečno naselje ne presega velikosti vasi in kjer tudi v času industrializacije niso nastala večja urbana središča? Naš bivalni ideal ostaja enodružinska hiša z vrtom – čeprav v tem dejansko nismo nobena posebnost, saj je ta bivalna praželja značilna za večino narodov. Zdi se, da smo odgovor nekoč že poznali, pa nam ga je uspelo pozabiti oziroma ga v novih družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah ne znamo več udejanjiti. Gre za stavbni tip vrstnih hiš, ki je osnova za gradnjo nizkih, a gostih stanovanjskih naselij.