Vsakič drugače, vedno domače

Lepega interjerja ni težko oblikovati. Pri današnji poplavi proizvodov, dobavljivosti materialov in obilici navdiha iz revij je razmeroma lahko ustvariti preprost, izčiščen prostor, ki ustreza namenu in je videti še kar dobro. Narediti več kot to, ustvariti prostor z dušo, pa je izredno težko. Zadeti pravo kombinacijo izdelkov iz katalogov, materialov, oblik in barv ter nenavadnih podrobnosti, ki se vtisnejo v spomin – za to je potrebno ne samo veliko pozornosti in truda, ampak predvsem občutka in nadarjenosti.

Nevarna igra

Varnost, posebej varnost otrok, nam je tako rekoč sveta. Argument varnosti prekaša vse druge, še zlasti, ko govorimo o otrocih. Z varnostjo v mislih oblikujemo javne prostore, ograje na stopniščih in seveda še posebej otroška igrišča – da le preprečimo čim več poškodb.

Betonski murali

V zgodovini svetovne arhitekture ima brazilska posebno mesto. Predvsem zaradi izrednih posameznikov, ki so ustvarjali samosvojo modernistično arhitekturo z magično poetiko volumnov. Prav razmerje med moderno arhitekturo in javnim prostorom je bilo pomembna tema načrtovanja brazilskih mest, enako vloga javne plastike. Marsikateri arhitekt se je lotil te naloge, a Maria Bonomi, slikarka in grafičarka, je dala javni plastiki poseben čar. Potreba po tretji dimenziji jo je pripeljala v kiparstvo in rodile so se velike gravirane površine za javne prostore v São Paulu.

Zaton soseske

Zdi se, da je čas gradnje velikih stanovanjskih sosesk v Sloveniji za vedno mimo. Nadomestila ga je drobna in priložnostna gradnja, projektirana zgolj z namenom ekonomske izpolnitve kapitalskih vlagateljev. Zagotavljanje zelenih površin, optimalne osvetljenosti stanovanj, načrtovanje otroških in športnih igrišč ter vseh spremljevalnih programov so teme, ki so bile v zadnjih desetletjih potisnjene v ozadje, mnenje strokovne javnosti pa je bilo v veliki meri neupoštevano. Kombinacija obojega je privedla do stanja, v katerem današnja stanovanjska gradnja v nobenem pomenu ne more tekmovati s tisto, ki je bila načrtovana v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Brazilski brutalizem

Znanost, umetnost, tehnologija naj bi se na plemenit način prelile v smisel bivanja in se izrazile tudi v naših bivališčih. Oseminosemdesetletni brazilski arhitekt Paulo Mendes da Rocha pravi, da je pehanje za tehnološkim napredkom zanka, v katero se lahko ob vsakem novem koraku ujamejo tudi arhitekti. »Vedno nove in nove možnosti uporabe visoke tehnologije in novih materialov nas lahko premagajo in premamijo z željo, da jih uporabimo brez pravega razloga in brez poglobljenega znanja, čemur so zares namenjene. Tako se prepustimo lažni novi estetiki in postavljaštvu. To je po mojem neumno. Arhitektura je predvsem iskanje idealnih prostorskih razmerij in izmuzljivih oblik.«

Izvrstna arhitektura v svetovnem merilu

V objemu Julijskih Alp, v Bohinjski Bistrici, se prek Save Bohinjke v elegantnem loku pne kolesarska brv. Pred tremi leti jo je avtorska skupina Dans arhitekti v sestavi Vlatka Ljubanović, Eva Fišer Berlot, Rok Bogataj, Katarina Pirkmajer Dešman in Miha Dešman zasnovala tako, da se popolnoma staplja s prelepo naravo, ki jo obkroža. In res se zdi, kot da je ta prostor že od nekdaj čakal nanjo, saj so jo tako domačini kot turisti nemudoma vzeli za svojo.

Estetika ruševin

Razpadajoči zidovi, razbita okna, udrti stropi, polomljena kopalniška keramika, napihnjeni ostanki pohištva, kupi odpadlega ometa in okruškov ter vseprisoten vonj po plesni in razpadanju. Neprijeten prizor, ki pa kljub temu iz nekega razloga privlači in fascinira. Navdušeno ovekovečenje tovrstnih podob je v zadnjih letih znano pod izrazom »ruin porn« oz. »pornografija ruševin«. Upodabljanje ruševin je v likovni umetnosti sicer znano že vsaj od obdobja romantike, a je s propadom industrijskih območij v poznem 20. stoletju ponovno postalo aktualno. V zadnjih letih je pojav dobil nov zagon s pokom nepremičninskega balona v mnogih državah, ko je bilo delo na številnih gradbiščih nenadoma ustavljeno in so se na pol zgrajene stavbe kmalu spremenile v novodobne ruševine. Kot zanimiv motiv so se pojavile najprej v najhitrejšem mediju – fotografiji, kmalu pa so postale tema knjig, člankov in razstav. V zadnjem času se tudi v arhitekturi, ki je zaradi svoje narave precej počasnejša umetnost, pojavljajo ideje in zasnove, ki bi jih lahko povezali z estetiko (če že ne pornografijo) ruševin.

»Učinek Bilbao«

Zakaj hodimo na počitnice? Katere kraje in poti izbiramo? Kaj od počitnic pričakujemo? Nam počitnice prinašajo obljubljeno zadovoljstvo? Kaj iščemo na počitnicah? – to so nekatera od vprašanj, ki si jih v knjigi Umetnost potovanja zastavlja britanski filozof Alain de Botton. Ob vrsti zanimivih anekdot razmišlja o smislu popotovanj. Ugotavlja, da na počitnicah iščemo srečo, lepoto, ki jo obljubljajo različni turistični katalogi, da smo na potovanjih ‘outsiderji’, a želimo biti ‘insiderji’, dokazuje, da na počitnicah doživimo tudi številne negativne izkušnje. Knjigo strne z mislijo, da moramo slediti svojemu turističnemu nagonu, saj nam ta veliko sporoča o nas samih. Umetnost potovanja je de Bottona spodbudila k pisanju knjige Arhitektura sreče, saj je opazil, da so vsi njegovi popotniški cilji vezani na arhitekturo. Arhitektura je pomemben vidik našega življenja, lahko nas osrečuje, nam ustvarja spomine in nas oblikuje.

Hiše z značajem

Samostojno pot so začeli v času krize, takrat, ko so drug za drugim propadala gradbena podjetja in so skupaj z njimi v stečaje tonili tudi arhitekturni biroji. Njihovi naročniki so večinoma zasebniki, ki vlagajo v svoja udobna domovanja, le redko projektirajo objekte, financirane z javnimi sredstvi. SoNo arhitekti pravijo, da so začeli z majhnimi projekti in da so bili pripravljeni na dolgo učno pot, ki jo dajeta praksa na gradbiščih in nepremičninski trg. Pridobljene izkušnje jim omogočajo, da danes uspešno izvajajo večje in zahtevnejše projekte.

Vpliv stavb na zdravje

Osemdeset milijonov Evropejcev živi v vlažnih in nezdravih stavbah, kar skoraj podvoji tveganje za nastanek astme.

Bruno Dujić

Letošnji arhitekturni simpozij BIG arhitektura je posvečen raziskovanju fizičnih meja pri gradnji z lesom in priložnostih, ki nam jih ta gradbeni material ponuja. Bruno Dujić je ena od avtoritet lesene gradnje v Sloveniji. Poklicno pot je začel na fakulteti za gradbeništvo, nato pa je svoje široko strokovno znanje prenesel v prakso in ustanovil uspešno podjetje, ki nenehno vlaga v razvoj in inovativen pristop pri gradnji iz masivnih lesenih konstrukcij.

Usode ljubljanskih vojašnic

Iz zgodovine vemo, da je človeško delovanje od nekdaj prepleteno z vojnami. Vojne in vojske, ki so jih bojevale, niso vplivale samo na usodo posameznikov in nacij, ampak tudi na razvoj mest, kar je posebej opazno v slovenskem glavnem mestu Ljubljani. Kot v svoji doktorski disertaciji zatrjuje arhitekt Darko Šarac, je mogoče mnoge smeri prostorskega razvoja Ljubljane dodatno osvetliti, če nanje pogledamo skozi prizmo vojaške logike in strategije. Znano je, da so že rimski vojaški inženirji trasirali in utrdili ceste skozi strateško ožino ljubljanskih vrat, po katerih hodimo in se vozimo še danes in na katerih sloni urbanistični koncept Ljubljane kot »krakastega mesta«. Razvoj poznejše slovanske naselbine pod Grajskim gričem, ki je prerasla v današnjo Ljubljano, se da razložiti z vidika »strateške urbane preventive«, kakor dr. Šarac, ki se z raziskovanjem te tematike ukvarja že več let, poimenuje grajenje obrambnih zidov, utrdb, nasipov in jarkov ter izbor naravno zavarovane lege naselja. K temu védenju doda še druge ugotovitve, na primer, da se da z vojaško logiko dobro razložiti Fabianijevo zamisel o krožni ulici okoli ljubljanskega središča. To naj ne bi bil le reprezentativni bulvar po vzoru dunajskega Ringa, temveč strateška povezava med tedanjimi mestnimi vojašnicami in železniško postajo.

Varna in aktivna starost

Po demografskih kazalnikih je naša družba vstopila v zrela leta. Daljšanje pričakovane življenjske dobe pomeni, da se tudi vse bolj srečujemo s pospešenim procesom staranja prebivalstva. Ob pričakovanju daljše življenjske dobe so občutki posameznikov pogosto mešani. Ena od posledic sodobnega ritma življenja, kjer družine ne živijo več pod eno streho, je namreč tudi, da starejši večkrat ostanejo osamljeni v družinski hiši ali prevelikem stanovanju, stroški vzdrževanja pa lahko zanje ob majhni pokojnini postanejo previsoki.

Rastoča stanovanja kot odgovor na globalno krizo?

Arhitekt Alejandro Aravena in njegovo podjetje Elemental sta poiskala odgovor na to, kako revnemu prebivalstvu zagotoviti višji stanovanjski standard in mu s tem dati priložnost za dostojnejše življenje in morebitno poslovno priložnost. S svojo dejavnostjo pomagata pri uresničevanju javnega interesa: pri gradnji javne infrastrukture in urejanju javnih površin ter energetsko varčnih socialnih stanovanj z inovativnim tlorisom po načelu »rastočega« stanovanja, vendar s skromnimi javnimi finančnimi sredstvi.

Vozi me vlak …

Železnice so v zadnjih letih ena od osrednjih tem javnih razprav v Sloveniji.

Naravno in lokalno

Z Metko Zver, ki lesene izdelke ustvarja pod imenom Kisik – O2, sva se srečali, ko je bila prvi dan »na svobodi«. Diplomirana umetnostna zgodovinarka je namreč po devetnajstih letih kariero uspešne knjigotržke zamenjala za samostojno delo z lesom. Pred slabima dvema letoma se je zavedela, da kljub ustvarjalnemu delu v marketingu v svojem življenju nekaj pogreša. Daljši razmislek o tem, kaj si želi od življenja, jo je pripeljal do spoznanja, da želi ustvarjati estetsko dovršene lesene izdelke.

Urbani minimum

Naši starši so sanjali o ugodju in varnosti. Redna zaposlitev, zadovoljna družina in območje zasebnosti v veliki hiši so bile vrednote, po katerih so hrepeneli Slovenci po zgledu razvitega sveta. Z ugodnimi krediti, ki so se z leti topili zaradi inflacije, s socialno naravnano politiko, s stabilnim gospodarskim razvojem in pogostim samograditeljstvom je bil ta ideal mnogim dosegljiv cilj. Spričo svetovne gospodarske krize in posledično vse manjše blaginje srednjega in nižjega razreda so ostali sedanji generaciji mladih le še ideali staršev, ki pa praktično niso več dosegljivi. Današnja generacija se spopada s krizo vrednot in z vprašanjem, kako se sprijazniti z realnostjo in poiskati nov odgovor za način bivanja v spremenjenih družbenih razmerah.

Boris Bežan

O nekaterih arhitekturnih birojih se v slovenskih medijih piše veliko, o drugih skoraj nič, čeprav bi si to zaslužili. Med medijsko po krivici zapostavljenimi je tudi biro MX_SI. Gre za uspešno mednarodno navezo slovenskih in mehiških arhitektov v Kataloniji pod vodstvom Borisa Bežana. Ta je po študiju arhitekture v Ljubljani odšel na magistrski študij v Barcelono in tam ostal. »Za selitev v Barcelono sem se odločil predvsem, da bi pridobil znanje, ki ga je bilo v tistih časih v Sloveniji težko pridobiti, saj skorajda ni bilo arhitekturnih birojev, ki bi se ukvarjali z večjimi, kompleksnejšimi ali mednarodnimi projekti.« Sprva je delal v priznanem katalonskem arhitekturnem biroju in se je ukvarjal s projekti v Nemčiji in na Nizozemskem, leta 2006 pa je z Maro Partido, Monico Juvero in Héctorjem Mendozo ustanovil biro MX_SI. Ker sprva niso imeli veliko povezav z zasebnimi naročniki, so večino dela pridobili na težji način – na odprtih javnih natečajih. MX_SI je razmeroma majhen biro, poleg ustanoviteljev sta v njem zaposlena le še dva, največ trije ljudje, vendar ima dobro razvejeno mrežo zunanjih sodelavcev. Majhnost je lahko tudi prednost. »Ker smo majhni, se lahko dodobra posvetimo vsakemu projektu,« pravi Bežan. Za izjemne arhitekturne stvaritve, ki jih odlikuje tankočutna umestitev v prostor in ki presegajo minljivost časa, so bili že večkrat nagrajeni, tudi s Plečnikovo nagrado, najvišjim priznanjem, ki ga podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. Nagrado so prejeli za paviljon Muzeja Göste Serlachiusa v Mäntti na Finskem.

Visokogorski arhitekturni biser

Projekti v visokogorju so za arhitekte, statike in oblikovalce poseben izziv. Da razmere, na katere vplivajo veter, sneg, nevarnost plazov, razgiban teren, sonce in viharji, narekujejo posebne arhitekturne oblike in zasnovo konstrukcij, pa tudi posebno izbiro materialov, se dobro zavedajo v arhitekturnem biroju Ofis, ki ga vodita Rok Oman in Špela Videčnik. Pravita, da je zanju slovenska alpska arhitektura prav poseben ustvarjalni izziv.

Mesto ob jezeru

Slovenci Dunaj, glavno mesto severne sosede, dobro poznamo. Njegova zgodovina je bila stoletja prepletena z našo, znane so nam stavbe in institucije, kot so Štefanova cerkev, Opera, Hofburg ... Nasploh mesto velja za pomembno evropsko kulturno in umetniško središče. Manj znano je, da je avstrijska prestolnica že desetletja med vodilnimi v svetu pri socialnih politikah, med drugim pri zagotavljanju primernih stanovanjskih razmer prebivalcem. Pri nas je gradnja stanovanj zadnja leta skorajda popolnoma zastala, na obrobju Dunaja pa izvajajo enega največjih urbanih razvojnih projektov v Evropi.

Mesto priložnosti

Mesta pogosto primerjamo z živimi organizmi. So stičišča različnih poti, interesov, hotenj. Stalno se spreminjajo in prilagajajo. Še nedavno je veljalo, da naj bi bil prebivalec mesta uglajen meščan, ki se med potjo na imenitno delovno mesto odpravi po kruh v bližnjo pekarno in po zelenjavo na tržnico, pripravi kosilo za ožje sorodstvo, popoldan pa nameni nakupom, pohajanju po mestni promenadi in posedanju po kavarnah. Danes, ko doživljamo dinamično rast in razraščanje predmestij, se je definicija prebivalcev mesta spremenila in prilagodila. Večina prebivalcev sodobnega, razpršenega mesta živi in dela na mestnem obrobju, njihovo življenje je nestanovitno in samo redko ujeto v vnaprej določene urnike; odločajo se glede na trenutna hotenja in možnosti, ki jih ponuja bližnja urbana infrastruktura. Podobno kot drugod po svetu opazujemo spremembe tudi v Ljubljani. Poslovno-trgovsko življenje tu poteka večinoma v predmestjih, mestno središče je postalo predvsem prostor oddiha, kulture, zabave, turizma in občasnega druženja.

Med mitom in dejstvi

Osnutek Poročila o prostorskem razvoju Slovenije, ki ga je ministrstvo za okolje in prostor pripravilo skoraj 15 let po zadnjem podobnem dokumentu, ponuja nov, celovit pregled razmer v državi, kar zadeva urejanje prostora, in nosi – kljub dolgočasnemu naslovu in skromni promociji – nekaj zelo močnih sporočil. Morda je najmočnejše med njimi tisto, ki govori o nepozidanih stavbnih zemljiščih.

Zdravju škodljivo

V vsakdanjem življenju smo izpostavljeni številnim vplivom in s tem različnim tveganjem, ki lahko vplivajo na naše zdravje. Veliko se vozimo z avtomobilom, nimamo časa za zdravo prehrano, premalo se gibljemo, izpostavljeni smo onesnaženemu okolju. S temi dejstvi smo se že nekako sprijaznili. Da na naše zdravje lahko vplivajo tudi delovni prostori in domovi – o tem pa vemo manj.

Zeleno, ki te ljubim, zeleno

Ozelenjene strehe niso kakšna novotarija. V preteklosti so bile na primer izredno razširjene v Skandinaviji. V zadnjem času znova doživljajo opazen vzpon. Priljubljene so denimo na Japonskem, v Avstraliji, pa tudi v Severni Ameriki. V kanadskem Torontu so zelene strehe od leta 2009 obvezne na vseh novih industrijskih in stanovanjskih stavbah. V Evropi z zelenimi, eko, vegetacijskimi ali vrtnimi strehami že leta prednjači Nemčija, ne zaostaja niti Velika Britanija. Letos je tudi Francija sprejela zakon, po katerem bodo morale biti strehe tamkajšnjih novih zgradb v poslovnih conah deloma pokrite z zelenjem ali s sončnimi celicami. Poleg tega je županja Pariza svoji »zeleni diviziji« naložila, naj do leta 2020 poskrbi, da bo imel Pariz milijon kvadratnih metrov zelenih streh. Danes jih ima namreč »le« 350 tisoč.

Med vpadnico in pešcono

Na razglednicah svetovnih metropol so med najpopularnejšimi motivi glavne ulice. Pariza si ne moremo predstavljati brez Elizejskih poljan, New Yorka ne brez Broadwaya, Barcelone pa ne brez Ramble. Onkraj turističnih zanimivosti so ulice osrednji urbani fenomen vsakega mesta in skupaj s trgi definirajo javni prostor ter s tem določajo življenjske vzorce njihovih prebivalcev. Oblikovanju uličnega prostora se zato spet namenja veliko pozornosti.

Nazaj k naravi

Obiskovalci kampov so se v zadnjih letih precej spremenili. Za taborjenje, za katero smo se včasih odločali predvsem tisti, ki smo imeli bolj ali manj prazne žepe, se vse pogosteje odločajo tudi premožnejši. Tako ni čudno, da je v svetu, pa tudi pri nas, zaznati hitro rastoči trg t. i. glamping ekoturizma. Gre za novodobni način luksuznega taborjenja, namenjenega predvsem tistim fičfiričem, ki sicer radi taborijo, a imajo še rajši udobje oz. se mu niso pripravljeni odpovedati. Tisti manj spretni pri postavljanju šotorov in z odporom do mokrih spalnih vreč se danes lahko zatečejo denimo v že postavljeno hišico na drevesu ali pa v lično zgrajen šotor, pokrit z leseno streho, v katerem je nameščena udobna postelja. Po doživljajsko prenočitveno izkušnjo pa se lahko odpravijo tudi v ogromen vinski sod, kakršnega najdemo v Vinski vasi Term Ptuj in ki na prostem ponuja prav vse udobje hotelske sobe.

»Se tu da živeti?«

Priznam, obožujem ameriško TV-serijo Mad Men. Zaljubljena sem v cigaretni dim ovite pisarniške prostore, srkanje najdražjega viskija sredi delovnega dne, retro oblačila in retro pohištvo, verižno skakanje čez plot, nonšalanco, s katero glavni junak, mačošarmer Don Draper, drsi skozi čas. Stilistično je ta kultna nadaljevanka izpiljena do perfekcije. Prostori izmišljene newyorške oglaševalske agencije Sterling Cooper so kot prospekt za legendarne oblikovalske izdelke iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Začasne rešitve za trajne učinke

V vsakem, vsaj malo živem mestu nenehno poteka gradnja v kakem njegovem delu. Gradi se lahko kratek čas, nekatere gradnje pa so zelo dolgotrajne. Pogosto se objekt začne uporabljati, še preden se gradnja konča. Ena najbolj znamenitih nedokončanih gradenj je verjetno Sagrada Familia v Barceloni, zasnovana kot cerkev, ki pa je že skoraj stoletje turistična znamenitost. Ideja o mestu kot dograjenem stanju nima prav veliko skupnega z realnostjo.

Potniški center Ljubljana

Ljubljanska železniška postaja in njena neposredna okolica že leta kažeta nadvse klavrno podobo. Streljaj stran od sveže prenovljenega srednjeveškega mestnega jedra, ki se je v zadnjih letih preobrazilo v pravi magnet za turiste in ponos Ljubljančanov, je glavna potniška postaja slovenske prestolnice prej podobna postaji nazadujočega mesteca kakšne nerazvite države kot katedrali sodobnega trajnostnega prometa, kot jih lahko občudujemo v večini evropskih držav. Če nam postaje ne bi zgradila Avstro-Ogrska pred stoletjem in pol, bi na vlake verjetno še vedno vstopali z razpadajoče platforme, približno tako, kot danes vstopamo na medkrajevne avtobuse. Podobno po desetletjih zapostavljanja ugotavljamo za slovenske železnice nasploh.