Spajanje narave in arhitekture

Odnos med naravo in arhitekturo je zapleten, včasih si narava in arhitektura celo nasprotujeta. Večji del zgodovine se je človek z gradnjo bivališč, torej z arhitekturo, skušal zavarovati pred nevarnostmi in tegobami, ki so mu pretile v naravi – pred mrazom, padavinami, vetrom, najrazličnejšimi plenilci … Arhitektura in z njo urbanizem sta v bistvu nasprotje narave, saj pomenita beg in zatočišče pred njo. A takoj ko so se ljudje osvobodili neposredne življenjske odvisnosti od narave – sprva je imela to možnost le družbena elita, od industrijske revolucije pa tudi nižji družbeni sloji –, so jo začeli pogrešati in jo, ukročeno, ponovno vključevati v svoje življenjsko okolje v obliki vrtov, zelenih atrijev, parkov, drevoredov in drugih zelenih površin. Prastara je tudi navada, da skušamo domove olepšati in popestriti z rastlinjem, na primer okrasnim cvetjem, ali pa vsaj z motivi, povzetimi iz narave, na okrasju, poslikavah, tapetah … Zadnja desetletja pa obstaja težnja, da bi naravo čim bolj vključili tudi v arhitekturo samo, jo z zgradbami čim bolj integrirali. V vedno bolj tehnicističnem bivalnem prostoru ter zaradi vse večjih in gosteje poseljenih urbanih okolij je potreba po tem vedno večja.

»Vsak vrt je po desetih letih zrel za prenovo«

Slovenci smo navdušeni vrtnarji in ljubitelji urejenih vrtov. A pri tem delamo tudi napake. Ena od klasičnih je, da sadike kupujemo z očmi, namesto po sortah in odpornosti. »Prej bomo kupili rastlino, ki je ob nakupu videti lepo, ki je lepo raščena in ima lepo listje, kot pa se vprašali, ali je takšna samo zaradi tega, ker je hitro zrasla zaradi gnojil in ali je rasla primerno dolgo ob primerni oskrbi,« pravi Katja Bleiweis Strgar, vodja vrtnega centra Pro Horto Strgar. Podjetje je že leta 1968 ustanovil Jože Strgar, takrat še obrtnik, pozneje pa župan Ljubljane. Drevesnica, ki jo je zasnoval v Črnučah, je še danes edina velika drevesnica v Ljubljani z lastno proizvodnjo rastlin. Tradicijo nadaljujeta Strgarjev sin Andrej, krajinski arhitekt in zapriseženi sodni cenilec hortikulturne stroke, in njegova žena Katja, ki je po poklicu sicer geologinja, a v podjetju dela že 27 let, tako da ima veliko praktičnih izkušenj. Po njenem mnenju največje napake pri urejanju vrtov izhajajo iz prepričanja Slovencev, da vse znamo sami. »Urejanja vrtov se večinoma lotevajo brez načrta, nekako tako: tam bo trava, tam bomo nekaj zasadili, tam bo lopa, tam pa drevo za senco. Potem se lotijo nakupa rastlin po načelu ‘ta mi je všeč’. Brez pomisleka, kakšna bo ta rastlina čez pet let.«

(De)mistifikacija Jugoslavije

V tretjem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti (MoMA) v New Yorku bodo 15. julija odprli veliko retrospektivno razstavo o arhitekturi in urbanizmu v socialistični Jugoslaviji z naslovom Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948-1980 (H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980). Kustosa tega medijsko zelo odmevnega dogodka sta Martino Stierli, direktor oddelka za arhitekturo in oblikovanje newyorškega muzeja, in Vladimir Kulić, arhitekturni zgodovinar z diplomo beograjske fakultete in izredni profesor na Univerzi v Miamiju.

Hiša za drobiž

Po desetletju mrtvila je gradbeništvo v Sloveniji spet zaživelo. Lani se je proizvodnja v gradbeništvu med vsemi državami članicami EU najbolj povečala prav v Sloveniji (glede na leto 2016 kar za 76 odstotkov), sledili sta ji Madžarska (povečanje za 43,1 odstotka) in Češka (za 33,6 odstotka). Spodbudna rast gradbeništva se bo nadaljevala tudi letos in naj bi trajala več let, če seveda ne bo prišlo do izjemno neugodnih in nepredvidljivih dogodkov na svetovni politični ali gospodarski sceni. Predsednik uprave gradbenega podjetja SGP Pomgrad Igor Banič optimistično napoveduje, da bo projektov za gradbena podjetja dovolj, celo preveč, saj gradbenim podjetjem že zdaj primanjkuje delovne sile. V razmahu so javni infrastrukturni projekti, vse več pa je tudi zasebnih naložb v poslovne in stanovanjske stavbe.

Subvencionirane črne gradnje

Pred slabim letom dni je v Londonu zagorela stanovanjska stolpnica Grenfell. O tem požaru ste v Mladini že brali, zato le na hitro ponovimo nekaj podrobnosti te tragične zgodbe. Požar se je začel v kuhinji enega izmed stanovanj, malo po polnoči. Gasilci so tja prispeli pravočasno in so požar v kuhinji tudi pogasili. Ko so odhajali iz stavbe, misleč, da so opravili svoje delo, pa so opazili majhen plamen na zunanji izolaciji fasade stavbe.

Zaljubljeni v svetlobo

»Obleka naredi človeka, svetloba naredi prostor,« pravi legendarni nemški oblikovalec svetil in svetlobnih inštalacij Ingo Maurer. Svetloba pomembno vpliva na naše počutje in razpoloženje, na naše umske in telesne sposobnosti. Sončna svetloba že tisočletja uravnava naš bioritem. »Človek nujno potrebuje naravno svetlobo, tudi neposredno sončno sevanje, saj to omogoča proizvodnjo vitamina D, ki je bistven za zgradbo kosti, za kožo ... Če smo dalj časa brez naravne svetlobe, se to odraža na našem telesnem in duševnem zdravju. Tako kot vsa živa bitja tudi človek potrebuje stik z naravnimi procesi, kot je izmenjava dneva in noči ali spreminjanje svetlobe v različnih letnih časih.

Vrnitev odpisanih

Ob prelomu tisočletja je kazalo, da je z urbanostjo v Sloveniji konec. Dežela se je pospešeno suburbanizirala: z gradnjo avtocestnega križa so postajale cestne povezave vedno boljše, motoriziranost prebivalstva pa zaradi naraščajočega standarda vse večja; obenem je gradnja nakupovalnih središč v predmestjih povzročila zapiranje trgovin v mestnih jedrih in slednje s tem obsodila na životarjenje in postopen propad. Pojav tujih diskontnih trgovcev, ki so zasedli tudi obrobja manjših krajev, je bil zadnji udarec in zdelo se je, da se bo že tako nikoli zelo urban slovenski prostor dokončno zazibal v nekakšno podalpsko različico ameriškega sna. Čeprav težko rečemo, da se je trend obrnil, pa se na obzorju kažejo prve lastovke sprememb: poleg množice turistov in z njimi povezane gostinske ponudbe so se začele pojavljati splošne živilske trgovine, prvenstveno namenjene meščanom; in to ne kot običajne prostostoječe trgovske »škatle« s parkiriščem, katerih smo se navadili v zadnjih desetletjih, temveč kot stavbe mešane uporabe, kjer so v pritličju trgovine, v nadstropjih pa stanovanja, pisarne ali kakšna druga dejavnost. Gre za vrsto gradnje, ki bi ji v urbanističnem žargonu rekli mestotvorna, saj z aktivacijo pritličja prispeva k mestnemu utripu v okoliškem javnem prostoru in s tem gradi mesto ne le v fizičnem, ampak tudi v družbenem smislu.

Na poti k trajnostni mobilnosti

Slovenija se je skupaj z večino svetovnih držav zavezala k boju proti podnebnim spremembam. Svoje zaveze glede zmanjševanja emisij trenutno dokaj uspešno izpolnjuje, najbolj pa šepa prav zmanjševanje emisij toplogrednih plinov iz prometa. Na področju prometa znaša cilj za emisije CO2 do leta 2020 plus 28 odstotkov, do leta 2030 pa plus 18 odstotkov glede na izhodiščno leto 2005. Da, prav ste prebrali – Slovenija zmanjšuje emisije tako, da jih povečuje. Emisij iz prometa nam torej formalno sploh ni treba zmanjševati, poskrbeti moramo le, da se ne bodo pretirano povečevale, kar se ne zdi preveč zahtevno. Toda če vemo, da je ocenjena rast prometa v tem obdobju kar 80-odstotna, je jasno, da gre za velik podvig.

Ad hoc rešitev za 50 milijonov

Najcenejša strategija za občutek večje stanovanjske površine je, da se po stanovanju premikamo počasneje. Podobno tudi Slovenija postane večja, če po njej potujemo z vlakom. Sicer majhno ozemlje, ki ga z avtomobilom od ene do druge meje prevozimo v dveh urah, se na počasnih tirih spremeni v upoštevanja vredno srednjeevropsko ozemlje, podobno nostalgični Ruritaniji Anthonyja Hopa. Ko pa prispemo na glavno železniško postajo v Ljubljani, se urni kazalci ustavijo.

Komuna za starejše

Demografski razvoj v zahodnem svetu že nekaj desetletij kaže jasen trend staranja prebivalstva. Ne le, da državljani živijo vse dlje, ostajajo tudi dlje časa aktivni, vitalni in ustvarjalni. Obiskujejo programe univerz za tretje življenjsko obdobje, ustanavljajo kulturna in športna društva ali ekipe, marsikje se udejstvujejo tudi družbeno in politično. Obenem pa jih spremembe v življenjskem slogu njihovih morebitnih potomcev – naraščajoče zahteve na delovnem mestu, preseljevanje v iskanju dela – od teh oddaljujejo in jih v zaključnem obdobju življenja prepuščajo samim sebi.

Prostori zdrav(ljen)ja

Zdravje je v Sloveniji ena največjih vrednot in vedno priljubljena medijska tema, pomembna je tudi na področju arhitekture in urbanizma. Po eni strani glede zagotavljanja ustreznih bivanjskih razmer, ki lahko preprečijo razvoj mnogih bolezni, po drugi pa glede takega oblikovanja prostorov zdravstvenih domov in bolnišnic, ki bi kar najbolj pripomoglo k optimalnemu poteku procesa zdravljenja. Prav bolnišnične stavbe so za arhitekte ena najzahtevnejših nalog, saj je v njih treba uskladiti kompleksne funkcionalne in tehnične potrebe sodobnih zdravstvenih postopkov in jih racionalno medsebojno organizirati, pri tem pa se ne sme pozabiti na bolnikovo dojemanje prostora, ki nedvomno vpliva na njegovo psihofizično stanje.

Zločin, arhitektura in kazen

Zaporna kazen je v današnji družbi vsesplošno sprejeta kot sodobna, civilizirana kazen za hujše prestopke in zločine. A ni bilo vedno tako. Šele v 18. in 19. stoletju se je z industrijsko revolucijo pojavil koncept, da je omejitev posameznikove svobode za določen čas, sorazmerno s težo storjenega zločina, dovoljšna kazen in povračilo za storjeno škodo – v protestantskem duhu greha in pokore. To lahko razberemo tudi iz angleške besede za kaznilnico, »penetentiary«, ter korena »penance«, pokora. Zapor je v tem času tako »pokorilnica« – prostor za prestajanje pokore.

Od mrtvaka do junaka

»Nepremičninska evforija je zelo pretirana oznaka za trg, ki se postopoma pobira po več letih upada,« dogajanje na slovenskem nepremičninskem trgu komentira ekonomistka prof. dr. Andreja Cirman, dobra poznavalka tega trga, sicer pa predavateljica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

»Beseda evforija je pretirana«

Beseda evforija je pretirana. Če zaradi naraščanja števila prodaj in vse krajših časov prodaje nepremičninski posredniki in mediji že govorijo o nepremičninski evforiji, potem ta za zdaj velja le za stanovanja. Sploh pa je še ne gre primerjati z evforijo pred nepremičninsko krizo, ko se je kljub visokim cenam nekritično kupovalo vse, kar se je pojavilo na trgu.

Prostor vmes

Mnogi, ki prvič obiščejo Ljubljano, so presenečeni nad življenjem in vrvenjem v mali, a izjemno živahni in kozmopolitsko odprti prestolnici. Sprehod skozi mesto marsikoga spomni na živopisana italijanska mesta. Že v avstro-ogrski monarhiji je veljalo, da se pri prečkanju Semeringa že čuti dih Sredozemlja. Na poti z Dunaja do Trsta so kot znanilke bližine morja na ljubljanski železniški postaji potnika pričakale v koritih zasajene palme. Vendar morja v Ljubljani še daleč ni na spregled. Ga je pa čutiti skozi sproščeno in kozmopolitsko naravo mesta. Ta je posledica lege mesta na križišču pomembnih prometnih in trgovskih poti. Zanemariti pa ne smemo niti vpliva zamisli arhitekta Jožeta Plečnika o Ljubljani kot veličastni, proti Sredozemlju odprti prestolnici. Plečnik je na svoji poti po Italiji spoznaval bogastvo sredozemske urbane kulture ter velik pomen javnih prostorov mesta za življenje na trgih in ulicah. Za severnoitalijanska mesta, ki ležijo med morjem in Alpami, je značilno, da imajo, tako kot Ljubljana, nestanovitno podnebje s hladnimi, neprijetnimi zimami, mnogimi deževnimi obdobji in vročimi poletji. Kljub podnebni podobnosti in primerljivi odmaknjenosti od morja pa je njihovo življenje obarvano z značilnim sredozemskim koloritom. Z zamislijo o Ljubljani kot sredozemskem mestu si je Plečnik ustvaril izhodišče za njeno široko urbanistično predelavo. Z nizom arhitekturnih intervencij je želel v zaspano provinco vnesti živahnost in odprtost. Ob tem se je naslonil na renesančne zglede, tako pri oblikovanju ulic in trgov kot pri urejanju rečnega prostora, mostov, parkov in palač. Eden od motivov, ki so Plečnika navdihnili v sredozemski arhitekturi, je bila široka uporaba mestnih arkad, obokanih sprehajališč, ki spremljajo in poglabljajo ulični prostor. S tem postane ulica do ljudi prijaznejša, njeno obrobje se razpre in mimoidoče prijazno vabi k splošni uporabi svojega zavetja. Ne le, da jih ščiti pred vremenom, pač pa ustvarja intimnejši odnos med ulico in obodnimi pročelji stavb. V toplejših in bolj deževnih krajih se arkadni hodniki uporabljajo kot zavetje za pešce pred soncem in dežjem. So kraj naključnega srečevanja, pogovorov, občasnih dogodkov, razširitve življenja na ulici, iskanja hladu v razgretih poletjih in toplote v hladnih zimah. So prostor vmes. Plečnik je na svoji poti prepoznal vrednost tega sveta, prostora, ki ni del zasebnega niti javnega.

Luksuzno taborjenje

Počitnice so za vogalom, vi pa še vedno ne veste, kam bi šli? Če imate radi naravo, je rešitev na dlani: izberite si namestitev v enem od domačih kampov. Srečneži z debelejšo denarnico si lahko privoščite zadnjo domislico slovenskega turizma: glamping. Ta tip namestitve, ki bi mu lahko rekli tudi luksuzno taborjenje (glamping je skovanka besed glamur in kamping), se je po državi razpasel hitreje, kot lahko izgovorite besedo rezervacija. Nekateri glampingi so tako priljubljeni, da boste na vrsto prišli šele v poletni sezoni 2018, a ne obupajte, še vedno lahko ujamete prosto mizo za večerjo pod zvezdami. Kam torej?

Urbano čebelarjenje

Urbano čebelarstvo se je v zadnjih desetletjih prijelo v domala vseh večjih evropskih mestih. V Berlinu denimo skoraj ni institucije, ki ne bi imela svojega panja. V Londonu se je urbano čebelarstvo tako razširilo, da v poletnih mesecih čebele celo stradajo, saj nimajo dovolj paše. Med najbolj znanimi pa so bržkone čebele iz pariške operne hiše, ki tam prebivajo že več kot četrt stoletja. Prav zgodba o čebelarjenju v pariški operni hiši je spodbudila Franca Petrovčiča, čebelarja in vodjo vzdrževanja in obratovanja v Cankarjevem domu, da je pred dobrimi šestimi leti na delovno mesto pripeljal prve čebelje družine kranjskih sivk.

Konec prodaje »socialnih« stanovanj

Stanovanjski sklad Republike Slovenije je institucija, ki od ustanovitve leta 1991 deluje kot osrednja ustanova za izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa oziroma za spodbujanje stanovanjske gradnje. Kot to laična javnost razume, naj bi stanovanjski sklad s svojim delom omogočil ekonomsko šibkejšim in socialno ogroženim družinam, da si kupijo stanovanje. Zadnje spremembe poslovne politike in izjave vodstva pa kažejo, da sklad opušča vlogo socialnega korektiva in postaja bolj klasičen razvojni nepremičninski najemni sklad. Kaj to pomeni in zakaj sprememba povzroča težave?

Čas zajedavske urbanizacije

Ni več poti nazaj, v dobre stare čase javnega sektorja, stare zaščitniške, dobrotljive države, za katero se je zdelo, da ji je mar za ljudi, nazaj v sedemdeseta leta, ko je urbanost in političnost razčlenjeval Manuel Casttels in prepoznal nov politični subjekt – urbana družbena gibanja. Konec je sanjarjenja, da nam bo kmalu bolje, da se bodo vrnili dobri stari časi mirnega življenja in da je pred nami svetla prihodnost. Živimo v času divje urbanizacije, ko nastajajo nove urbane družbe, kjer se zmanjšuje obseg plačanega dela. Urbana družba je postala postzaposlitvena, tako kot je Marx nakazal v svoji teoriji pred približno 160 leti.

Prenove mestnih tržnic

Tržnice so eden od najzanimivejših mestnih fenomenov, v urbanističnem in arhitekturnem, pa tudi sociološkem smislu. Čeprav vsakodnevne nakupe danes večinoma opravimo v trgovinah in supermarketih, so tradicionalne tržnice ostale in še vedno sodijo k osnovni urbani identiteti mest, k čemur dodatno pripomore njihova središčna lega. To so še zdaj pomembni prostori srečevanja in druženja meščanov, okrog njih so spletena kompleksna omrežja medsebojnih odnosov, so prostorska manifestacija družbenih navad in pomenov – v tej vlogi jih tudi mlajše generacije na novo odkrivajo. Številne so postale priljubljene turistične znamenitosti, kjer od blizu spoznamo lokalno kulinariko, navade in kulturne vzorce. A ker imajo tržnice tudi nekatere neprijetne vplive (hrup, umazanija in smrad) in so, tako kot vse stavbe, izpostavljene postopnemu propadanju in obrabi, jih je treba od časa do časa prenavljati in občasno tudi programsko oživiti. Predstavljamo štiri primere iz tujine, kjer ni šlo za preprosto »vzdrževalno« prenovo zaradi zagotavljanja primernih razmer za tržno dejavnost, temveč za kompleksne nadgradnje oziroma novogradnje, katerih namen je bila poleg funkcionalnih izboljšav tudi urbana revitalizacija okoliških četrti.

Ljubljanski podhodi

Med pohajkovanjem po kateremkoli mestu slej ko prej pridemo do točke, ko naprej ne moremo drugače kot skozi podzemni podhod. Tja smo navadno napoteni, ker naj bi bilo tako za nas varneje, in da ne bi ovirali prometa na površju. V nekaterih podhodih najdemo trgovine in gostinske lokale, takrat govorimo o nakupovalnih pasažah, ki so včasih prava podzemna mesta. Ti podzemni javni prostori imajo skupno problematiko, da so pogosto neprijetni za uporabo in tvegani z vidika osebne varnosti, poleg tega hitro postanejo žrtev vandalizma. Razlogi za to izhajajo iz človeške podzavesti: podhodi pomenijo prisilno daljšanje poti pešca in telesni napor pri vzpenjanju po stopnicah; tudi spuščanje v podzemne prostore je podzavestno neprijetno, najsi bodo ti še tako dobro osvetljeni in pregledni. Številni podhodi so vandalizirani, umazani, slabo prezračeni … Če skoznje ni stalnega pretoka ljudi, umanjka neformalni nadzor, ki je temelj za občutek osebne varnosti – nenadzorovani podhodi dejansko hitro postanejo območja kriminala. Pomembno je tudi vzdrževanje: dotrajana podoba odvrača morebitne obiskovalce in tako hitro sledi degradacija. S tega vidika je največ težav s podhodi v javni lasti, ki jih upravniki zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev zanemarijo. Vendar so podhodi marsikdaj neizogibni, na primer tam, kjer se mirnejše ulice ali poti za pešce križajo s hitrimi avtomobilskimi cestami in železniškimi progami. V večjih mestih so to prometno infrastrukturo že dolgo nazaj speljali pod nivojem obstoječih ulic ali nad njim. Drugače od zahodnih metropol večina slovenskih krajev v času gradnje železnice še ni prerasla velikosti vasi, zato številni nivojski železniški prehodi po Sloveniji še danes ogrožajo prometno varnost. Znana so tudi dolgoletna in doslej neuspešna prizadevanja Ljubljane za poglobitev železnice. Več sreče smo imeli z avtocestami, saj se te mestnim središčem večinoma ognejo, tudi severna ljubljanska obvoznica poteka pod nivojem drugih cest.

Ikonična arhitektura

Leta 1929 je bila v Barceloni velika svetovna razstava. Tam so velesile – še zadnjič pred finančno depresijo – predstavile vse presežke svoje industrije in tehnološkega napredka. Med bliščem in pompoznostjo paviljonov, ki so tekmovali, da bi države predstavili v najbolj glamurozni podobi, je bil tudi oblikovno skromen, a pojmovno izjemno bogat objekt.

Arhitekturna politika

Arhitektura je zvrst umetnosti, ki jo opazuje največ gledalcev, hkrati pa je skoraj nihče ne vidi. Vsak dan, kamorkoli smo namenjeni, gremo mimo arhitekturnih stvaritev najrazličnejše kakovosti, okoli njih in skoznje. Večina stavb nam je dobro znana, saj so tam od nekdaj, vtisnjene v našo podzavest. Tudi nove stavbe se po nekaj mesecih zlijejo z ozadjem in postanejo samo še del kulise življenja. Ta kulisa ali scenografska postavitev nas oblikuje kot individualne osebnosti in kot narod ter vpliva na našo kakovost bivanja.

Stres zaradi segrevanja

Slovenija in zlasti Ljubljana se po dolgem času prebujata iz primeža krize. Nepremičnine se počasi, a vztrajno dražijo. Gospodarski kazalci so čedalje boljši. Turizem raste po vsej državi (število gostov se je povečalo za 7,5 odstotka), še posebej pa v Ljubljani, kjer je bilo decembra lani kar 16,8 odstotka več prenočitev kakor leto prej. Vse to spodbuja vlagatelje, da se odločajo za naložbe v nepremičnine.

Ženski ali moški princip?

»Nezaslišano,« so šepetali in kasneje tudi kričali v Walesu ob zmagi avantgardnega projekta na javnem mednarodnem natečaju za operno hišo v Cardiffu. Izgovori, zakaj zmagovalnega projekta niso realizirali, so bili različni, na koncu je mestni svet javnost želel prepričati, da zaradi slabe finančne konstrukcije. In tako je sredi 90. let, ko so se v Veliki Britaniji na vseh koncih in krajih pripravljali na dogodek ob koncu tisočletja in ga želeli ovekovečiti s kakšno izredno arhitekturo, Wales ostal brez nove operne hiše. A resnica o tem nerealiziranem arhitekturnem projektu morda tiči v tem, da je zmagovalni projekt domislila in sprojektirala ženska (iraškega) rodu – Zaha Hadid – in da je bila njena arhitektura za Wales preveč napredna, preveč futuristična. Navsezadnje pa je bila na delu morda tudi »moška zarota«, saj je Zaha na tem natečaju premagala same velikane evropske arhitekture.

Parkiranje v mestu

Ko govorimo o parkiriščih, bi lahko parafrazirali pregovor, da je živeti z njimi nemogoče, a brez njih ne gre. Parkirišča so poleg cest in avtomobilov sestavni del prometnega sistema in s tem pomembna prvina urbanih zasnov. Obseg, umestitev in oblikovanje parkirišč usodno soustvarjajo podobo mest. A žal se z »mirujočim prometom« prepogosto ukvarjamo le obrobno, češ, parkirišča pač morajo (nekje) biti. Koliko parkirišč mora vsaka stavba imeti glede na namen in velikost, je natančno predpisano v občinskih prostorskih načrtih in vsaj toliko jih mora vsak investitor zgraditi skupaj s stavbo. To se zdi logično: parkirnih mest mora biti dovolj za vse prebivalce oziroma uporabnike stavbe. Vendar tako sklepanje vpliva na vizualno privlačnost mesta in tudi na količino prometa, zdravje prebivalcev – ter celo na njihove denarnice. Parkirni normativi temeljijo na predpostavki, ki izhaja iz podzavestnega prepričanja vsakega voznika: da mora na cilju vedno čakati prosto parkirno mesto, in to zastonj. Vozniki pa smo v naši družbi vsaj občasno skoraj vsi odrasli ljudje, zato je sprememba mišljenja težka in počasna in jo vedno spremlja velik odpor.

Meglice Versaillesa

Ob dveh ponoči 17. avgusta 1661, ko se je Ludvik XIV. namenil vrniti domov z obiska na gradu Vaux-le-Vicomte jugovzhodno od Pariza, kjer so mu priredili velik sprejem ob odprtju grajskih vrtov, se je razbesnela strahovita nevihta in strela je ubila dva konja. Mladega kralja, štel je 23 let, je razganjalo od zavisti, kajti park in vrtovi, ki jih je André Le Nôtre ob gradu Vaux-le-Vicomte ustvaril za finančnega ministra, markiza in vikonta Nikolasa Fouqueta, so bili čarobni, bili so nekaj še ne videnega. Takšno lepoto ustvarjene pokrajine je kralj doživel kot svoje ponižanje. Njegov Versailles ni imel niti vode, kaj šele, da bi imel kanale, vodnjake, brzice. Vse to ga je strašno mučilo tiste nemirne noči in v besu se je odločil, da bo uničil finančnega ministra.

Bogo Zupančič, zgodovinar arhitekture

Dr. Bogo Zupančič je kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani in avtor šestih knjig o zgodovini slovenske arhitekture: Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura, Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo ter zbirke štirih knjig Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Za svoj publicistični opus je leta 2006 prejel Plečnikovo medaljo. Je soavtor razstave Soseske in ulice, ki so jo v MAO odprli v spomin na čase, ko se je stanovanjske soseske še gradilo z mislijo na njihove uporabnike.

Sreča na vrvici

Pogled v preteklost pogosto spremlja kanec nostalgije. Še posebej, če je ta preteklost slavna. Gradnja povojne socialistične Jugoslavije je zagotovo slavnejši del naše urbanistične in arhitekturne zgodovine. Simbolne točke nove države in njenih republik, spomeniki boju za nove čase, hotelski kompleksi, predvsem pa gradnja »stanovanj za vse« so del večplastnega in bogatega mozaika modernizacije, ki je spremljala industrializacijo in socializacijo nekdanje skupne domovine.

Peš po mestu

Pri snovanju novih naselij je vedno ena od osrednjih nalog prometna ureditev. Pri tem imamo po navadi v mislih načrtovanje cestne in kolesarske infrastrukture ter javnega prometa. Da je za hojo poskrbljeno, se zdi samoumevno – pločniki se vendar projektirajo kot sestavni del cest. Vendar je pločnik zadostne širine le minimalni pogoj; obstaja še vrsta dejavnikov, ki vplivajo na to, kako primerno za hojo bo neko območje.